Po uvodnem letu po Kapini potanji glasbenega užitka je vsak korak višje in dlje pobožna želja, presežke pa je težko preseči. Pa teorija preživi tudi v praksi? Milo rečeno – po tem, ko sem pred tremi, pardon – že štirimi leti na odru Gale Hale okusil sočnost Moveknowledgement, Red Five Point Star in We Can’t Sleep At Night, je vsaka nadaljnja želja po ponovitvi istega odmerka adrenalina lahko sleherno pričakovanje bolj podobno iskanju nedosegljive ekstaze prvega popolnega občutja nirvane, ki pa je ni in ni na spregled. Kljub temu sem z zadržanimi apetiti ter realnim zmernim pesimizmom dočakal tudi dan, po katerem sem lahko le obmolknil ter kamenjal vse svoje pesimistične vinjete vsevedne oholosti, municijo za to pa je prispevala, seveda, novo zbrana elita slovenske alternative, ob vsem skupaj pa ni bilo moč dogodku očitati čisto nič, ali pa, bodimo iskreni in vseeno malce kritični, domala čisto nič.
Po napornem delovnem tednu se namreč prileže sprostitev pod letnim odrom Gala Hale in v upanju, da bo obljuba po svežem zraku izpolnjena, se je proti templju alternativnih orgazmov odpravila tudi naša maloštevilčna, a izzivov vedno željna (pa tudi žejna) ekipa. Seznam nastopajočih je obljubil nastop štajersko -vseslovenske naveze z imenom Coma Stereo, odrski razvrat odcvetelih pankerjev, ki slišijo na ime Buldogi, poleg sveže senzacije BeatMyth, v kateri si grlene čakre intelektualno čisti oratorski mastermind zasedbe Moveknowledgement pa je bil ostanek večera bolj ali manj velika uganka. Na spisku nastopajočih so bili vpisani še do petka popolnoma anonimni ter res izjemno subverzivni Ludovik Material in enigmatično presenečenje večera, ki se je tržilo kot popolnoma nova pridobitev založbe Kapa. Sodeč po obstoječem naboru imen in stilskih zvrsti, ki so si domovanje našle pod Kapino streho, bi bili lahko deležni popolnega užitka ter velikih imen slovenske scene, lahko pa bi bili deležni tudi popolne subversive in kakšnega res poduhovljenega izdelka, po katerem bi človek lahko padel le v komo in si v želji po odrešitvi pustil odpreti žile ter si skrajšal muke, pa vendar – Kapa je doslej le redko razočarala. Vse je bilo možno, kljub razkritim kartam pa je bil večer vse prej kot vnaprej določen in jasen.
Prvo razočaranje je sledilo kot strela z jasnega. Ker je Ljubljana maja po navadi kar naenkrat prehladna za bivakiranje pod milim nebom, so organizatorji vse dogajanje preselili v otrobo sicer pogosto pretesne Gale Hale. Kljub strahovom pa je bil začetek v znamenju inflacije prostora za ples ter v znamenju deficita alternative popolnoma predane public. Ob devetih oziroma malce po deveti uri se je tako publika postopoma le začela tlačiti v Galo in zasedla varne kotičke ob šanku, bolj pogumni pa so si odmerili varno razdaljo od odra ter “skulirano” pričakovali prvo dejanje večera. Kot prvi so led ljubljanske majske zmrzali lomili mariborski atipični alternativci ter poveličevalci transgalaktičnih ritmov Coma Stereo. Prvi živi stik z zasedbo je bil podoben ritmičnemu udarjanju meglic psihedeličnih bogov sedemdesetih Pink Floyd na nabrežja postrockovske umirjenosti kakšnih Tangerine Dreamov (s pridihom vedno aktualnih Isis in Red Sparowes). Oder zasedejo na levi strani z moogi in sintetizatirji dobro opremljeni Sašo Stamatovski. Centralni podij pripade plejadi analognih efektov, pred katere stopi zadržani kitarist Tomaž Kurež. Desno stran odra zasede kratkolasi basist Marko Širec, v zadnji liniji pa ga za bobni masivno dopolni sanjavi ritmomer Domen Repnik. Prvi let po paraboli užitka se začne z naslovno skladbo prejšnje plošče Transgalaktika in osnovna matrica dogajanja je podana. Coma Stereo so kozmični jezdeci postrockovske apokalipse, bolj kot jasne in ostre linije pa v zvoku prevladujejo debele plasti barvnih meglic ter efektiranih slojev popolne čutnosti. Kombinacija pretiranih delayev, nežnih distorzij z obilico odmevov, amorfnih phaserjev in chorusov pretvori električno kitaro v šeststrunski čopič, ki nanaša v ušesa subtilnost medkozmičnega šepeta, sintetizatorji zvoka to le še podkrepijo, glavne konture dogajanja pa se spletejo na okviru čistega in prevladujočega basa. Coma Stereo odplešejo svoje šamansko nadaljevanje še v skladbo Jasmin Starwars, ki je energično nadaljevanje malce pospanega starta. Ritem basa ter takt NoMeansNojevskih bobnov. Piskanje efektov in razglešena lepota Sonic Youth kitar prebudi strasti in premakne dogajanje v višjo prestavo. Vokalov ni in nihče jih niti ne pogreša, zvočna slika pa na nek bizarni obskurni način spomni na predelano postrockovsko različico Srečne Mladine. Po starih trenutkih polpretekle zgodovine sledi razkritje Coma Stereo sedanjosti s skladbo 1000 Mest. “Pojem v puščavi. / Rišem obzorje. / Tisoč mest,” je haiku, ki ga na intenzivni in izpovedno prečiščeni način izpoje Tomaž in naracija se na način, kot bi ga po apokalipsi trpko spisali preživeli astronavti, povrne v sfere navidez kaotične preteklosti. Iskra vnovič aktualizira Transgalaktiko, po kratkem skoku v nekdanji časovno-prostorski kontinuum, s skladbama Črna Jutra in Bogomila pa se v ospredje prikrade zopet bolj zlovešča podoba sedanjih obrisev Tisočerih mest. Coma Stereo zvenijo kot izjemni soundtrack kakšnega SF filma iz šestdesetih, glasba pa je obenem več kot primerna zap les in popolni mentalni odklop. Po kratkem aplavzu prebujajočega navdušenja iz zvočnikov zadonijo sladki toni božanskega Kristalnega voza. Nežni pritiski na klaviature stopnjujejo ritem bitja srca in srčno čakro popolnoma raztopijo sladko pritrkavanje bobnov ter hipnotičnih kitar. V splet se vpletejo Hammondi, ki se stopnjujejo na Deep Purplom domači način vse gostejšega suspenza, le da tokrat kitarske eksplozije tisočerih rifov ne gre pričakovati. Ob zvokih mariborskih virtuozov čutenja se povsem naravno splete nov verz večera v skladbi Vse misli so odveč. “Vse misli so odveč …” V mislih odtavam tako zlahka prek robov vesolja ter se spnem na kopreno bogov, bi lahko nadaljeval miselni tok besed in niti za malo ne bi lagal, če bi rekel, da se nisem vsaj malce dotaknil meglice božje izjemnosti. A kaj, ko vernost zamira in vsaka dobra stvar dočaka svoj konec v teatraličnem dokončanju. Harakiri je zadnji trenutek verbalizacije občutja z mističnimi stihi. “Nirvana je v zraku. Kroži nad Zemljo. Čaka na večnost. Ji je že kdo povedal, da je preveč neba? Nekdo pa poje pesem o Soncu. Isto sonce bo pelo nam. Pripravljen sem prekleti vse, pripravljen sem odpustiti vsem.” Po katarzi bi bila sleherna beseda odveč, čuteno pa je bilo na svoj sladki način tako neopisljivo, da je dovolj povedati, da so fantje izpolnili vsa, ampak čisto vsa pričakovanja. In popolni ejakulat čustev je sklenil šele prvo poglavje festivala!
Kot drugi so oder zasedli moščanski pankerji Buldogi. Oživljanje slovenske pankerske preteklosti je najbližje frankensteinovskemu eksperimentu in po aromi ter zvenu ta zver tako tudi hrope. Po zgledu Pankrtov pa na novo obujenih Nietov, Kuzel in Lublanskih psov so si pred leti svoj kos pogače odločili odrezati tudi Buldogi in sodeč po količini starikavih feromonov je oda 30-letnemu trenutku slovenske kreative danes malce postan in banalno naporen. RV Maček je s svojim raskavim vokalom ter kitaro vse prej kot pojem mladostnega elana. Pevec Damo Zorc poskuša ohraniti stik z družbeno kritičnim jedrom nekdanje revolucionarne preteklosti na neseksapilni način odcvetelega frontmana, ko pa se v celoto doda še rahlo razglašene kitare Roka Zupana ter primerno nenatančni ritem dvojca Janez Fifolt ter bobnarske (ne)taktnosti Blaža Grma, postane že kmalu po največjem hitu zasedbe, skladbi Mi smo (Legende) kaj kmalu dolgčas, pa čeprav estetsko raven celote zgovorno opiše že naslov plošče – Ni lepo. Ne rečem, da nimajo dedci iz soseščine kaj povedati, samo datum uporabnosti je na nek boleči način bližje kakšnemu Novemu (staremu) rocku kot pa progresivni miselnosti mlade založbe Kapa ter Kapinemu festival, a gre tu le za stvar okusa ter primernosti. Gre za stvar upornosti in genske prilagojenosti, torej? Kot po apokalipsi na Zemlji obstanejo le Keith Richarrds in ščurki, so Buldogi na svoj način preživeli dve državni ureditvi, dočakali svoj trenutek slave in pozornosti v novem milenijumu in na svoj (postani) način propagirajo idilično podobo uporniških časov, kot ti nikoli niso bili. Zamujeni trenutki se po novem lahko nadoknadijo tudi po 27 letih in zgodovino se da vedno na novo spisati, mar ne? Buldogom prepuščena množica obstane v stanju polkonfuznega šoka, sam pa imaginarnemu zabavljaštvu, roko na srce, pobegnem s pivom v roki raje na čisti zrak. Pank je sicer direktnost, sarkazem, zdrava mera zafrkancije in družbene osveščenosti ter kritike pa daje slutiti, da neke prehude zamere na spisane besede niti ne bi smelo biti, mar ne?
Po vmesni enodejanki glasbenega ali pa izvenkotekstualnega šuma sledi povrnitev v stanje »normalnih« možganskih valovanj. Po krajši prekinitvi je nastopil čas za razkritje presenečenja večera – to je najnovejše pridobitve matične založbe Kapa: skupine Ewok. Oči zasvetijo z radostjo in optimizmom, ko na oder stopi trojec z višjim duhovnim krmarjem. Za klaviature stopi navdihnjeni krotilec dubovskih ritmov, izjemnih elektronskih krikov ter polne tonalne spektralnosti najboljšega trenutka slovenske glasbe – Miha Šajina iz skupine Moveknowledgement tokrat v malce svojevrstni glasbeni inkarnaciji. Za bobne sede član zasedbe na lepem prijazni Luka Kuhar, po večletni odsotnosti s slovenskih glasbenih odrov pa svoje naravno mesto za mikrofonom vnovič zavzame nekdanje vokalno gonilo ter nihalo izjemne slovenske skupine, ki je žal nehala delovati – Milan Jerkič kot nekdanje prvo grlo dubovskih bojevnikov alternative Intimn Frizurn. Krstni nastop oziroma dejansko prvo koncertno dejanje, prvi zapis na dosedaj nepopisanem listu nove odrske senzacije ter popolna penetracija v središče src slovenskih ljubiteljev dobre glasbe se lahko začne. Ewok so atipični hibrid elektronike, tehno ritmov ter organske dubovske različice rocka. So alternativa vsem okorelim normam ter odgovor na vse domneve, da je alternativa lahko le atonalna in zaradi debelih plasti intelektualnosti dosegljiva le množicam. Ewok so pop in tokrat pop ni žaljivka, temveč iskreni kompliment. Kljub temu, da so popolna novotarija na slovenskem glasbenem nebu si trojec glasbenih veteranov podaja žogico inspiracije tako naravno in uigrano, kot bi imeli za seboj že tisoč koncertov. Levo stran odra popolnoma nadzoruje polbog mešalk in klaviatur Miha, osrednji center odra pa za svojo ventrikularno izgorevanje uporabi nekoliko postarani, a še izboljšani Milan. Na debele matrice premišljenih ritmov ter zvokov se s kirurško natančnostjo medgalaktičnega rušilca vtke Luka in rezultat enačbe je popolna sinteza treh duš v eni sami uravnoteženi formi. Po uvodni skladbi, primerni za plesno uravnavanje skupinskega libida, skladbi Don't Stop, nastopi čas za superjunake. Poleg Pacmana se tu v plesne ritme vžge še Supermanov znak in popolni tehnično uigrani konglomerat ritmike ter melodike posrka vase še zadnje atome zadržane skepse. Ewok so nova lesna zapoved, njihova glasba pa evangelij nove vere v glasbene čudeže. Fantje izpadejo rutinirani jezdeci glasbenega rodea, odstopanj od maksime popolnosti pa ni zaznati niti v enem samem hipu. Booty premakne še tako zacementirane riti, po Finacoladi pa se v grlo zlije hektoliter čiste sočne okusnosti ter uravnotežene popoidne sladkobe, po katerem ni sladkorna bolezen niti tako veliko in zlovešče prekletstvo, kot je bila nemara doslej. Kar prehitro si izjemen koncert velikih trenutkov ter polnih sosledij prižene k zaključnem dejanju Are You Ready in roko na srce – komaj čakam, da fantje postrežejo s prvim klenim in polnokrvnim prvencem, ki bo kvalitativno nadgradil in še izboljšal ponudbo založbe Kapa!
Da so po do sedaj videnih vrhuncih in padcih po logiki splošne matematične verjetnosti možni le dvigi in spusti na sinusoidi dogajanja, potrdijo tudi elektro punkerji Ludovik Material. Album Passion For Red po naključju sovpade z dnem festivalskega dogajanja in rojstvo prvorojenca ljubljanske trojice maga elektronskih gumbov ter kitare Matije Dolenca, bobnarja Jerneja Korena ter energične ekscentrične pevke Tine Perić prenese svoje videnje pojma Prekmurje Noise Conspiracy v Ljubljano. Tako bi bilo možno namreč opisati atišični disco noise mlade zasedbe, opis, po katerem pa so Ludovik Material opisljivi kot zasedba, v kateri ima glavno besedo nekdanji producent trance glasbe, basist, ki poskuša igrati bobne ter pevka, ki poskuša igrati kitare pa dopolni sliko nečesar, kar je vse prej kot običajno in enostavno prebavljivo. Pravzaprav je faktor šokantnosti tisti, ki pretrese osrednje živčevje z izrecno glasbeno in zvočno provokacijo na en mah. Glasbeni oratorij je temačen in melanholičen do amena, organska plat, kjer se oči prikujejo na atipično postpunkersko anti-divo v raztrganih žabah ter spranih ličilih pa si tako ostro in neizprosno podaja roko s hrupno Atari Teenage Riot elektroniko, da je lahko rezultat dejansko zelo hrapav, neeleganten in provokativno abrasiven zdriz kaotične ekscesivnosti. Ludovik Material je provokacija in resnično odrsko doživetje popolne subverzive, ki pa ni nujno vedno inovativna. S slednjim se dotaknem repetitivnih vzorcev, ki pa ne krhajo udarne podobe trojca, na svojevrsten način pa ponudijo prav Ludoviki svojo rešitev za druženje Buldogov z ostalimi nastopajočimi. Ludoviki so borgovski most med svetom organskega in anorganskega, gre torej za digitalni hardcore, na hrupni domala industrial način pa v reliefni upodobitvi precej hladnega sveta izstopa predvsem skladba Passion In Red. Strast pretehta, Tina pa navkljub občasnem občutku odrske zgubljenosti krmari med čermi rušilne samouničevalnosti in nezanikljive odrske karizme. Estetika morbidne urbane interpretacije časov in prostorov naših zabetoniranih življenj vabi v misli in srce tako podobe popolnega revolta ter zgražanja kot tudi popolne očaranosti, Ludoviki pa zmorejo hkrati bivati na obeh razdruženih celinah (ne)lepega hkrati. Bizarnosti in cinizma ne manjka, zato je celoti na atipični način prav težko popolnoma zbrano slediti. Prav tako ne manjka niti občutje postmoderne in zlovešče prisotnosti skorajšnjega konca, ki prižene predzadnje dejanje večera do svojega pomenljivega in z aplavzom krepko podprtega konca.
In po čudni mentalni epizodi dihotomne razdvojenosti nastopi čas za eklektično pomiritev ter dokončno ekstazo. Ta nastopi že debelo čez polnoč in v podobi izjemne kohezije soničnih jezdecev duba, elektra ter trdozvočne binarne superiornosti, zasedbe Beat Myth. Dolgo časa nisem podlegal čarom elektronike, po prvem stiku s Chemical Brothers, Massive Attack ali, bodimo malce domorodno slovenoljubni, Moveknowledgement pa je postalo sleherno upiranje ritmiki ter imperativu plesa popolnoma nesmiselno. Edini kriterij konzumiranja pa je, seveda, visoka raven intelekta, sočnosti in zvočne dodelanosti, saj vsak prdec na sintetizatorju zvoka vseeno ne sme biti tisti, ki že na prvi šum popolnoma zamegli um in razsodnost. BeatMyth je dejansko idejna nadgradnja izjemnega freestyle dela navdihnjenega pevca in performerja, rapsoda in popotnika N'Toka z DJ Plank Tonom (Igorjem Vukom) ter Mikeom Preetersom (v vsakdanu in brez alter ega bolje poznan kot Mitja Pritržnik). Kar postane nemudoma evidentno, je nemudna nagnjenost k rezom v polno in brez predigre. BeatMyth penetrirajo v klubsko dušo Gale Hale z N'Tokovim komadom Masterplan, ki mu BeatMyth vdihnejo še ostrejšo in predvsem neuklonljivejšo trdnost postapokaliptičnega sveta. Sinteza zveni kot železobeton, ki ga ne zmehča niti naključnost nepredvidljivih živih situacij. Oster drum&bass dubstep izstrelek čiste plesne ekstatičnosti zareže v ledino kot desettonski plug, srce pa se razbrazdano vda binarni algebri ritma in popolne igrive nedefiniranosti, po kateri postane lahko vsakdo le goreč pristaš in ne kritik slovenske elektronske inovativnosti, ki zlahka preseže tudi okvire naše pregovorno omejene kure. N'Toko pripelje do orgazma z jezičnimi akrobacijami, ostali dvojec pa z veščo zvočno manipulacijo. Sledi organski izstrelek nič milejše strasti s skladbo Bondage, da bi se kolektivni um lahko spopadel z Leviathanom. Slednji je industrijsko preračunljiv in zlovešč ter hladnejši od najtrdnejšega jekla. N'Toko je orator temnih podob popolnega fobičnega magnetizma pekla, spopad s kalustrofobičnimi podobami pa rezultira v katarzi s skladbo Hands, drugače izjemnim štiklom z zadnje plošče izjemnih Moveknowledgement. Plesni komad dobi malce bolj zlovešče podtone, v misli pa se mi prikrade podoba in provid nekdaj temnega in trdozvočnejšega Nebukadnezarja. Verjetno gre le za preblisk, saj je odrska entiteta tokrat povsem druga, kljub temu pa priokus Hada ne more kar tako sprati niti peto pivo ... Prvo dejanje najnovejšega studijskega albuma Questionable Image predstavi skladba Arp, ki je brezkompromisna in trda kot Priapov tič, plodni zasevek intelekta medgalaktične bistroumnosti pa rezultira v remiksu skladbe Weedmo, v kateri je že Boltzman izpovedal svojo ljubezen THC ljubezni – ali pa so vsaj moja ušesa tako dojela utrinek tovrstne ljubezni do botaničnih produktov. Your Own Two Heads me spomni na Zaphoda iz Štoparskega vodnika po galaksiji, namesto nesmiselnega obešenjaškega humorja pa BeatMyth režejo v klubsko meglovje z ritmom ter ostrimi rimami N'Toka. Nisem poznavalec besedil, a maskulativni poziv k simultanem razmišljanju z obema glavama hkrati daje veliko (orgazmičnih) iztočnic, tokrat pa je namesto prokreacije prevladala želja po plesu ter eksploziji univerzuma na Prodigy način. Celota je ostra kot elektropunkerski izstrelek britanske bistroumnosti v inkarnaciji Prodigy, to pa ni nujno slabo. Prej nasprotno! Povezati je potrebno le točke na stelarnem, zvezdnem nebu in podoba je veličastnejša od tuzemske obskurne minimalnosti na n-to potenco. Connect The Dots je igra ritma ter break beatov, po katerih bi si vsak človek z devetimi grami življenja v telesu z veseljem zavrtel na glavi, pustil srcu privreti na plan ter izkričati gromovniški: »Bivam!«. Skladba Questionable Image, naslovna skladba že tretjega studijskega izdelka zasedbe BeatMyth, je kvalitativna dovršitev energičnih erupcij, zavest pa se je medtem že dodobra raztopila v topilu srčne genialnosti, koščki in mehurčki duše pa na impozantni način le polzijo skozi pore na plan, saj je raba oči že zdavnaj odpovedala. Sam sem se predal ritmu in dotikom zvočnih valov, soničnih tsunamijev, zaprl oči in preprosto odtaval prek robov univerzuma, z imperativom popolne zvočne manipulacije pa je dihala in utripala celotna Gala. Veliki finale večera je bil kemično dovršen s skladbo Sick in zadnji atomi prisebnosti so se razblinili v neurju evforije.
Nič ni bilo za dodajati, nič za odvzemati. Večer in zgodnje jutro sta bila tako popolna ter dopolnjena na vrhunski način. Hladno jutro Ljubljane je objelo zamišljene rapsode, ki so po kapljicah praznili prostor Gale ter pretreseno in srečno prikimavalo dejstvu, da je bila Kapina festivalska naloga več kot zadovoljiva, vsi apetiti pa prekleto zadovoljeni, pa čeprav nismo užili zvezdniških imen in radijskih atrakcij. Mar re in ali bi bili drugače kaj srečnejši pa je misel, s katero lahko sklenem svoj miselni tok impresij. Niso potrebni glasni odgovori, saj je vprašanje zgolj retorično ... Medtem pa se je odštevanje srčnih utripov do novega Kapinega festivala oziroma noči neskončnih presenečenj že začelo, saj je po vzponu na vrhove popolne ekstaze za naslednji šus potreben še večji odmerek glasbene droge, da bo lahko življenje popolnejše. Misija nemogoče? Ne bi več stavil na to skeptično oguljeno frazo in puhlo kljuse, saj so pri Kapi presenečenja vedno možna. To potrjuje tudi moja tokratnja stoječa ovacija in iskrena želja po še in kmalu – pa ne čez tri leta ...
na vrh