Domorodni četrtki so že dolgo časa čas, ko se na ljubljanski Metelkovi sredi tedna, ne glede na konstalacijo zvezd, čakanje finančnih prilivov na izropane bančne račune in ne glede na vreme na vsake toliko krešejo čudeži. Del takšnih je bil prejšnji teden tudi koncert vseslovenskega podzemnega fenomena, ki se ne pojavlja najbolj pogosto na naših odrih, to pa ne pomeni, da ne deluje s polno močjo subverzivnosti – skupina Grrizli Madams velja namreč po krivem za eno manj znanih in dobro varovanih javnih skrivnosti slovenskega podzemnega sveta žlahtne alternative. Roko na srce – veliko je ljudi, ki do nedavno niti vedeli niso, da premoremo res dobro, udarno in potentno stonersko sceno, še manj pa, da se v garažnem in zakloniškem svetu rojevajo ideje s takšnim konkretnim parom jajc, da lahko s studijskimi izdelki konkurirajo tudi imenom svetovne scene, pa vendar, kot sem rekel – sladki čudeži znajo na vsake toliko prijetno presenetiti.
Izlet nedavnega izleta v samo srce ljubljanskega alternativnega raja Metelkove je bil tokrat povsem samoumeven – polna radovednost, kako izjemna studijska dogodivščina z imenom SNTNTN zveni v živo. Ne vem več, če je definicija, da so Grrizli Madams posavski trojec s stonerskim krmarjem še drži, saj sem svoj izlet proti Gala Hali tokrat začel s prebliskom, da je tokrat geografsko razpredanje popolnoma nesmiselno. Zadnjih nekaj tednov se prav ne morem otresti občutkov valovenja in tresljajev sreče v svoji sicer zadnje čase kar precej pesimistični duši,val endorfinov pa je tokrat sprožila verižna reakcija nešablonskih slatkišev, ki so jih trije mladci zakuhali na kar globalen, vsesveten način in, to je najlepše, brez nepotrebnega razpredanaja, dolgih govoranc ter kričečih neonskih najav. SNTNTN se je rodil! Napočil je čas za bučno proslavo, ples in skupinsko meditacijo v oblakih dima, opojne skupinske meditacije, odrskih eksperimentov v živo ter preizkušenj, ali je pivo v pločevinkah res bolj užitno od tistega v steklenici, vstop pa je bil na gala ples presenečenj še prost, da ne bi bilo nepotrebnih izgovorov.
Že okoli devete ure se je začela notranjost rahlo prenovljenega ljubljanskega epicentra alternative polniti, iz zvočnikov so veli zvoki glasbe po izboru benda, poleg alternativnih ekscesov, med katerimi se mi resnično le zdi, da so se prikradli Melvins, Fantomas, sam pa sem nekje vmes hrepenel še po Mastodonih, a brez uspeha (seveda gre lahko tudi za plod domišljije, ki se je vpletla v fino teksturo pomenjkovanj in mrzličnega pričakovanja zame velike krstne uprizoritve vrlega tria) pa se je vse bolj stopnjevala pozitivna trema tako na odru kot pod njim. V dvorano so se zgrinjale trume zvestih alternativcev ter prijateljev skupine, ki so že zasedle prve bojne linije, v pridušenem polmraku diskretne odrske osvetljave pa se je postopoma prebujalo tudi življenje na odru. Basist Miha Vodušek je pred zastavo, ki bi bila lahko tudi prapor bojnega plemena, preverjal še zadnje nastavitve na svojem bas ojačevalcu, kitarist Matej Hočevar je preverjal, ali so strune na Gibsonki uglašene, za bobne pa je sedel še zadnji nepogrešljivi član ritmičnega trojca – bobnar Gašper Prus. Iz zvočnikov so zaveli zvoki uvodnih akordov skladbe Vrtinec iz pred dvema letoma izdanega EP-ja, iz katerega preidejo fantje v prvi udarec na živo plat koncertnega zvona. Sledi Utelešenje, v katerem se duša vpihne v gosto kopreno ritmične preprostosti. Kitara v rokah kratkolasega punkoidnega kitarista Mateja zahrešči in ob brzečem ritmu preprostih, pričakovanih, a tako sladkih akordov se preplete z mastnim in sinhronim ter predvsem odločnim tempom udarnega ritmičnega dvojca basista Mihe in udarnega bobnarja Gašperja. Grrizli ugrizne na polno ter brez šparanja, potne srage na čelih pa pričajo o tem, da bo koncert vse prej kot lagodni sprehod v parku, saj jemljejo mloadci svoj posel prekleto resno. Balistični izstrelek trde, trdne in organske neposrednosti se zgnete v prvi intravenozni odmerek brezbesedne komunikacije treh umov, ki jim ni mar za drobne napake ter popravke, temveč za popolno občutje čiste esence trenutka. Srčna čakra je srečno in polno odprta.
Publika začne s pozibavanjem in po odmevih statike nastopi čas za predstavitev prvorojenca. Azul Intruso v živo zveni še dosti bolj nasilno kot na plošči, zrahljane in rahlo razglašene kitare pa ne zmotijo popolnega utirjanja na meglice Nebule. Miha in Matej se postavita pred mikrofone in prvič izkričita svoj grleni gnev. Besedilo mi ne postane ob tem čisto nič bolj jasno, a se še vedno tolažim, da so beside drugotnega pomena. Rahlo polomljeni aritmični stampedo da vedeti, da se lepota Grrizli Madams skriva v razbrazdani in brutalni igrivosti. Riffi se nizajo kot za stavo, Gašper pa z energičnimi in brezkompromisni udarci po opnah na metalsko – jazzistični način krade pozornost, tako da oči kar pogosto samostojno bežijo na desno stran odra. Grrizli Madams so trije posamezniki, ki izvajajo simultano vajo popolnega glasbenega egalitarizma, zato so bobni poravnani v isti liniji z basom in kitaro. Popolna zvočna demokracija izzveni na trenutke kaotično, a v najboljšem možnem smislu, saj je dušno vezivo vseh delov trdnejše od najmočnejšega betona. Bridget odjadra v bolj umirjene in manj distorzirane vode. Flanger na kitari, jazzy bobni ter domala bosa nova pritrkavanje na bobne umirijo strasti, med rdečimi lučmi ljubljanske Metelkove pa se plete klobčič kot alabaster temnih izcedkov srčne krvi ter čutnosti, zaradi katere so aplavzi ter navdušenje med sicer pregovorno mrtvo ljubljansko publiko vse večji. Pogrešam le glas špansko žgleče Luka in zgodba bi bila popolna. Sledi Khakhua Kumu, ki ga fantje odigrajo cello malce hitreje kot na plošči, a se plesna odštevanka zaradi tega niti malo ne skvari, malce več živčnega suspenza pa vnese trdozvočni briljant malce manj bleščečega sijaja, a nikakor brezveznega ritmiziranja v skladbi Žnarowc.
Da ne bi takoj izstrelili vseh nabojev novejšega datuma kar na en mah se Grrizliji utirijo na eliptično potanjo plošče V Vrtincu vsemogočnega miru. Ton Ton Macoute Sux je ena bolj senzualno krvniških skladb s prvenca. Dualizem krhke akustike in gromovniškega megalomanstva najpristnejšega ekstrakta garaže daje posavskemu, pardon – koseško – posavskemu trojcu čar, sam pa sem se v eruptivno izkustvo morilske stonersko – metalske kombinacije na en mah zaljubil še v živo. Rahlo razočaranje doživim le ob dejstvu, da Motionless Euphoria v svoji flamenko sanjavi podobi, kot smo jo vajeni na plošči v živo ne zazveni tako galantno in andaluzijsko krasno, zato pa je grmeče stopnjevanje Prehodne kuhne vse prej kot dolgočasno in jecljavo. Ljubim to stopnjevanje bobnov in basa ter poigravajočega vpletanja tankih in z vahom predihanimi kitarskimi distorzijami! Po kolapsu jušne kocke oziroma skladbi Collapse Of Soup Cube se zazdi, da ni več kaj dodati. Collapse je popolna vinjeta občutij, ki jih Grrizli Madams zmorejo vpeti v svoje jeklene statve glasbenega izraza, miniature njihovega celotnega univerzuma pa si zasluži stoječe ovacije in aplavz. Trio je uigran in na nek svojevrsten razštelano popolni način daje vedeti, da se njihova pot pne v nove višave s slehernim dnevom sproti, kje pa je končni cilj, pa bi bilo neumno, nesmotrno in potratno razmišljati. To potrdi tudi konkretni in lepi dodatek novo stare kombinacije. Po alternativni poslastici Vitognevu The Furiousu, ki se na poseben način jazzistične disonance odloči skravžljati še zadnje izravnane predele še nevzdraženih živčnih končičev. Manjka le izzven, ki bi lažje določil konec z začetkom, pa to niti ni potrebno, saj da zadnjo piko na I v mozaiku koncertnega odklopa nikoli postani kadaver nesojenega hita prvenca iz leta 2010. Darko sklene koncert, po posnetem outru že slišanega Žnarowca pa nastopi le še čas za slovo in manj uničevalno končnico večera. Grrizliji prepoteni do obisti izcedijo iz svojih duš in src še zadnje atome energije in požanjejo val pohval ter bučen aplavz in nevidni zastorji lahko čudoviti večer nekje okoli polnoči sklenejo v eden tistih trenutkov, ki se jih bomo še spominjali.
Vem, lahko govorim le v svojem imenu, a dejstvo je, da lahko desettonski moči neukrotljivega Grrizlija parira le malokdo. Ni prostora za pedantne gravure in rajcanje z bliščem. Grrizli Madams so (kot podobno zveneče ime junaka serije iz našega otroštva) uporniki z razlogom. Ni prostora za etiketiranje in pozive k konformizmu. Prav zato se ne morem upreti, da ne bi podlegel mračnjaški lepoti obeh plošč, verjamem pa, da bi jim z veseljem še pogosteje prisluhnil tudi v živo. Pa brez pritiskov in prevelikih pričakovanj, prosim. Kot je parfum v majhnih stekleničkah lahko še bolj dragocen, kot če bi ga polnili v hektoliterske sode, se lahko ob prevelikem fabriciranju v neizkvarjeno srce meni resnično ljubega medveda vtre strup in kal propada, zato želim fantom le, da sledijo svojemu notranjemu tempu ter pustijo metronome vedno pogoltne publike ter vedno iritantno zvedavih medijev ob strani ter ohranijo težišče svojega mentalnega sveta neomadeževano ter trdno. Vrtinec in SNTNTN so, verjamem, šele začetek lepega glasbenega epa, ki se je šele začel pisati, za vsako mojstrovino pa so potrebni vaja, potrpljenje in čas. In Grrizli Madams ga zaenkrat hvala bogu znajo odmerjati na sebi lasten in sebi primeren način. Za polovičarstvo in instant jedi naj ne bo prostora tudi niti v prihodnje.
na vrh