Švicarski veterani Samael, ki so s svojimi prvimi pionirskimi black metal izdajami začrtali smernice evropskemu black metalu južno od Norveške niso neznanka naših odrov. Samael so naše odre nazadnje oskrunili lanskega decembra, kjer pa v zgrešeni družbi headlinerjev Finntroll niso izpadli tako zveneče kot bi sicer lahko. Če so takrat Švicarji promovirali EP Antigod, ki je napovedoval ploščo Lux Mundi pa so se na tokratno turnejo podali s svežim in dobro sprejetim albumom. Eden zadnjih toplih in sončnih septembrskih dni sicer ni bil nekaj, kar bi ravno obogatilo koncept black metal večera, a še kako je prijalo pred koncertom na soncu spiti pivo in se pripraviti na počasno kuhanje v švicarski savni, ki je sledilo. Velika mera skepse se je pred koncertom porajala predvsem zaradi lokacije koncerta, saj si modernih, industrial zvokov kar ni dalo zamisliti v "luknji" Menze pri koritu. A kot se je izkazalo je bilo še težje prebaviti prvi dve predskupini.
Pred prazno dvorano so se tako kot prvi na oder povzpeli Švicarji Fluxious. Obrvi je že povsem na začetku nekoliko dvignila pevka s svojo opravo, oblekico s pentljo in čevlji s petkami, ki je delovala tako kot bi Fluxious prišli na maturantski ples. In tudi njihova glasba je delovala nekako tako nerodno kot, da bi poslušali amaterski šolski bend. Sladek glas pevke in jazzy pop melodije benda niso delovali prav nič kaj prepričljivo, kar se je odrazilo tudi v številu ljudi pod odrom. Bilo jih je točno za prste ene roke (površnega mesarja). Mogoče bi v drugem okolju Fluxious delovali bolj prepričljivo, tokrat pa so delovali... čudno, kot bi zagrizenemu vegetarijancu (ali še huje, eko-bio veganu) postregel masten in sočen T-bone steak.
Ko sem že mislil, da se bo po zaključku Fluxious končno začel tisti pravi metal koncert, ki smo ga vsi čakali je, namesto da bi se oder zavil v črnino in peklenski ogenj black metala, ta naredil nepričakovan ovinek v ghetto. Na oder Menze pri koritu so se naravnosti iz švicarskih "hoodov" zavihteli Minkus, ki so pred tem meni in verjetno veliki večini obiskovalcev predstavljali popolno neznanko. No, so pa hitro pokazali, da so le slab klon "rap metal" bendov devetdesetih z Limp Bizkit na čelu. Tako smo bili v pol ure njihovega nastopa deležni jump-da-fuck-up odnosa, kvazi groove potez in klišejskega mešanja kričanja in rapanja, kar je iz koncepta večera štrlelo morda še bolj kot prej Fluxious. Drobna in suhljata pevka je na trenutke iz sebe zvabila prav zavidljivo agresiven in brutalen vokal, a to je bilo tudi vse po čimer sem si zapomnil tole povsem nepotrebno predskupino, ki je očitno segla globoko v žep, da si je privoščila mesto predskupine ne tej turneji. Fo shizzle, yo.
Se je pa tokrat izkazalo, da gre v tretje res rado, saj je bil premierni nastop "mesopotamian blackened thrash metal" zasedbe Melechesh pri nas popoln zadetek v črno. Bend pod vodstvom karizmatičnega frontmena Ashmedija je poskrbel za uro dolgo mistično, okultno potovanje po sumerskih ter mezopotamskih mitih in legendah in to na način, ki v živo jasno pojasni zakaj se je ta bend v zadnjem letu, dveh tako mogočno dvignil iz undergrounda. Če so Melechesh s prvimi tremi albumi še plavali po obskurnosti so se s prejšnjim albumom, mojstrovino Emissaries dvignili med večja in bolj spoštovana imena žanra, z novim magnum opusom The Epigenesis izdanim za Nuclear Blast pa so fenomenalno formo in vzpon med največja imena black metala le še utrdili. Bend je brez usmiljenja zagnal dobro naoljeno mašino, ki je bljuvala en rušilec za drugim, orientalsko naravo glasbe pa so vizuelno in vohalno poudarili še z dišečimi palčkami. Setlisto so v večini sestavljali komadi z novega albuma in plošče Emissaries, najdlje v preteklost pa so Melechesh odpotovali na album Sphynx s Triangular Tattvic Fire. Vsekakor bi se še kako prilegel kakšen komad več kot na primer Genies, Sorcerers and Mesopotamian Nights, o kakšnem epu tipa Caravans to Ur pa lahko verjetno le sanjamo (čeprav bend obljublja, da bodo v živo občasno igrali tudi 11 minutni ep The Epigenesis; kar pa se tokrat na žalost ni zgodilo). Bend je dokazal, da so v Melechesh resnično pomembni vsi inštrumenti; bobnar Xul je z dostojanstvom napolnil čevlje nekdanjega bobnarja Proscriptorja (Absu), opne pod njegovimi udarci trpijo kot bičani sužnji, ki so gradili piramide. Presenetljivo je, da v black metal bendu tudi bas prevzema pomembno vlogo, najlepše pa je brez dvoma slišati sapojemajoče orientalsko zveneče kitarske linije Ashmedija, izredno suvereno pa se je izkazal tudi session kitarist Aethyris (ex-Absu), ki je nastop po običaju Melechesh začel skrit pod ruto. Ashmedi je tokrat razočaral s slabo komunikacijo s publiko, saj je več časa posvečal svoji kitari, vsake toliko pa navrgel klišejski stavek ali dva. Minus si fantje zaslužijo tudi za žal nekoliko slabši zvok in setlisto, ki je bila povsem identična tisti, ki so jo Melechesh igrali na turneji z Nile v začetku letošnjega leta. Vseeno pa bo premierni nastop zasedbe pri nas ostal v lepem spominu, predvsem zaradi energične publike, ki je bendu dala krila, zato upam, da se kraljevski ogenj pri nas naslednjič vžge z litri bencina in samostojno turnejo.
Norveške black metal dive Keep of Kalessin so zadnjih nekaj let stalnica naših odrov in bi bilo že samo zaradi tega smotrno, da bi KoK ogreli publiko za Melechesh in ne obratno, a jebi ga, smo zato dobili nekaj več minut za ohladitev zunaj dvorane, saj se je ta grela hitreje kot pripadnice nežnejšega spola (in verjetno kakšen pripadnik "močnejšega") med nastopom norveških lepotcev. KoK so v začetku leta presenetili z odlično formo in spektakularnim nastopom v sklopu Bonecrusher festivala, a so tokrat kakršnekoli utvare o vnovičnem ustvarjanju po pravi poti pokvarili z dolgočasnim in nezanimivim nastopom, ki so ga kronali še z identičnim izborom komadov kot smo ga bili deležni marca. Seveda nas Norvežani niso osrečili niti z enim komadom z njihovega magnum opusa Armada, so nas pa zato izdatno futrali s komadi z zadnjih dveh plošč... in manjkal ni seveda tudi evrovizijski hitič The Dragontower. Z zmajčki v očeh so se KoK poslovili z modne piste, khm, odra, in v pozabo. Dokler nas čez nekaj mesecev znova ne osrečijo verjetno spet z identično setlisto. Juhu!
Z užitkom smo do tega trenutka prebavili le Melechesh medtem, ko so se ostali nastopajoči bolj ali manj zatikali v grlu, a so veterani Samael tako kot se za njih spodobi, vrhunsko zaključili večer. Čeprav Švico poznamo predvsem po luknjastem siru, urah, nožih in Ricoliiiiiiiiiiiiii, pa je ta srednjeevropska država tudi dom vsaj trojice kultnih metal zasedb, ki je v povesti metala pustila močan pečat - Hellhammer/Celtic Frost, Coroner in da, tudi Samael. Ta švicarska zasedba je opozorila nase s svojima prvima dvema albuma Worship Him in Blood Ritual, ki sta še danes ena boljših predstavnikov drugega vala black metala, s svojim nadaljnjim ustvarjanjem pa postavila temelje "post" black metala in industriala. Samael so uprizorili silovit večer odličnega industriala, podprtega z močnim vizualnim elementom, predvsem mističnimi projekcijami, ki so učinkovito nadgradile auro enigmatičnosti in skrivnostnosti, ki obdaja Samael. Oči so bile ves koncert uprte v karizmatičnega frontmena Vorpha, uniformiranega v rdeč jopič in krilo, ki je surovo in agresivno odpel skrbno zbrane komade, ki so predstavljali prav vse ere benda. Old school feni s(m)o tako prišli na svoj račun predvsem s peklenskim trojčkom klasik Baphomet's Throne, Flagellation ter Into the Pentagram. Na krilih sijajne Vorphove predstave in udarnih zvokov industriala smo nato jadrali še po dežju, v črne luknje in vse do Jupitra, k odlični predstavi pa je prispeval kitarist, ki je se je kljub peklenski vročini po odru vrtel ves čas kot punčka s hulahop obročem, ter gibčni in živi Xy, ki je tokrat bolj kot ponavadi udrihal tudi po bobnih. Edinstveni Vorph poln naštudiranih, a izjemno učinkovitih potez in gest je profesionalno publiko držal v svoji pesti od prve do zadnje sekunde, ko so se Samael poslovili s klasiko My Savior.
Samael so svojemu imenu primerno predstavljali vrhunec večera, ko je tudi švic v Menzi tekel s sten, intenzivno sodelovanje publike pa je za hip prenehalo le, ko nas je vročina za nekaj trenutkov pregnala iz dvorane. Odlična energija benda in skoraj dve uri dolg nastop pa sta lepa popotnica do naslednjega nastopa Švicarjev pri nas.
Fotografije: Nina Grad
na vrh