Orto bar je bil dolga leta prizorišče metal večerov, v sklopu le-teh so se na primer odvijale tudi tradicionalne božične karaoke, ki bodo za vedno ostale v spominu (ali pa tudi ne, odvisno od konzumacije pač), nato pa je Ortu primat s težkim metalom obarvanih večerov prevzela Fabrka. V njej je duet Dirty Skunks nekaj let prirejal metalsko obarvane sobote, a je Fabrka na Poljanski pred kratkim svoja vrata žal zaprla. A metal večeri se pod taktirko umazanih smrdljivcev in pod imenom Kadilnica of Death znova selijo v Orto!
Otvoritveni večer nove sezone je dolgo rajcal kot prikolica težko pričakovanega filma in pričakovati je bilo dober obisk, a tako nabito polnega Orta nisem videl že lep čas, če sploh. Do nastopa headlinerjev Dickless Tracy se je v zgornjem nadstropju še dalo nekako dihati, nato pa se je v Halls of Sickness izgubilo še tistih nekaj molekul kisika, ki jih je v dvorani do takrat ostalo. A najprej lepo po vrsti.
Kadilnica of Death ob četrtkih v Orto baru ponuja cenejše pivo, ročni nogomet in biljard, železarno glasbenih želja, predstavitve metal novosti, enkrat mesečno pa tudi koncerte (ker Dirty Skunkse poznamo se bo ta številka gotovo podvojila). Čast nastopiti na premieri Kadilnice ov Death je tokrat pripadla žanrskemu tutti-fruttiju – medvoški sleaze/glam zasedbi Street Creeps, simfoničnim black metalcem Condemnatio Cristi ter veteranom domače metal scene Dickless Tracy, ki so s tem nastopom obeležili petnajsto obletnico delovanja.
Kot prvi so oder razdevičili Street Creeps, ki roko na srce ne slovijo kot najbolj kvalitetna koncertna atrakcija naših odrov. K sreči so se fantje po nekaj katastrofalnih nastopih nekoliko bolj vzeli v roke in popravili grenak okus preteklih nastopov. Do potankosti izdelanemu imidžu se tako končno, sicer zares počasi, a vendarle vztrajno približuje tudi koncertna konsistentnost, saj je bilo tokrat precej manj fušov kot poprej, le vokal še vedno zveni na trenutke kot serija odlomkov najslabših nastopov retard-festa Slovenija ima talent. Pohvalno je, da fantje pospešeno delajo na avtorskem materialu, ki zaseda že lep del njihovega seta in lepo je slišati, da se prebija v prvi plan namesto površno odigranih priredb.
Nekaj povsem drugačnega kot Street Creeps so v nadaljevanju predstavili Condemnatio Cristi, eeem… CC.. eeem, Condematio Cristi. Iz sončnega Sunset Stripa smo se premaknili v mračne, hladne gozdove simfoničnega black metala kot ga izvajajo Condemnatio Cristi. Bend je preživel mnogo menjav članov, a k sreči trenutna zasedba očitno ostaja močna in povezana. Po izdaji prvenca Incest skupina napoveduje izid filmskega Soundtracks, tokrat pa smo Condemnatio Cristi doživeli še v osnovni, surovi black metalci obliki podprti z epsko simfoniko. Matrica je tokrat povzročala nemalo težav, a to fantov ni ustavilo in so v slabi uri suvereno predstavili svoje vizijo atmosferičnega black metala med vrstice katerega se prikradejo tudi elementi death metala. Kljub bogati ritmični podlagi in mogočnemu zvočnemu zidu matrice pa Condemnatio Cristi trenutno nekoliko zmanjka na razgibanosti in dinamičnosti kitarskih linij, saj jim manjka predvsem več izraznosti. So pa glede na prikazano Condemnatio Cristi na dobri poti med ene bolj priznanih domačih black metal zasedb.
Za konec so vrata v hodnike bolesti odprli še brežiški »birhtday boys« Dickless Tracy, ki so slavili 15. obletnico svojega delovanja s čimer se uvrščajo v sam vrh najdlje delujočih metal zasedb pri nas. Dickless Tracy so svečke na tortici bolesti upihnila na poseben način; v celoti so namreč odigrali prihajajočo studijsko ploščo, s snemanjem katere bodo začeli v kratkem. Material zveni na moč obetavno in obeta celo najboljši material kariere Dickless Tracy. Iz primitivnega grinda sta brata Cepanec, gonilna (diktatorska, hehe) sila skupine glasbo pripeljala v skoraj tehnične (nikoli si nisem mislil, da bom to besedo uporabil v istem odstavku z Dickless Tracy) vode brutalnega old-school death metala. Dvojni kitarski napada Cepota in Pussyja je ponudil nekaj odličnih riffov in pasaž, Tegla dokazuje, da mu dobrih idej in pestrih prehodon ne zmanjkuje, bobnečo ritem sekcijo pa je tokrat obogatil basist iz brežiške zasedbe Küzlavec. Kot Romerovi zombiji svežih možgan lačni čakamo album!
na vrh