Z novo koncertno sezono je svoja vrata znova odprla tudi Kadilnica of Death, ki tudi v sezoni 2015/2016 v Orto ne bo vabila zgolj z mrzlim pivom, temveč tudi pokoncertnimi after partyji in, še bolj pomembno, koncerti domačih bendov. Prvotno je bila otvoritev nove sezone Kadilnice smrti načrtovana teden dni kasneje, na isti dan ko bodo Šiško sthrashirali Annihilator. Da ne zamudimo ne enega in ne drugega je Kadilnica svojo otvoritev doživeli teden dni prej. Hvalevredna poteza organizatorjev in lep dokaz spoštovanja med (nekaterimi) domačimi organizatorji koncertov.
Čast odžagati prve tone četrte sezone Kadilnice of Death je pripadla mladi sežanski zasedbi Once Was Never, ki je na oder Orta stopila le nekaj dni pred izidom debitantskega EPja Lighthouse in the Abyss. Kraška peterka je svoje temelje močno zabetonirala v modernem death metalu in v cement zamešala udarne groove elemente. Fantje so Orto napadli kot stekel bik in dodobra pretresli sicer nekoliko anemično publiko, ki je počasi šele prihajala k življenju. Once Was Never odlikuje potentna zmes sunkovite ritem sekcije in odlične kitarske naveze, katere rifi režejo kot krožna žaga. Dinamični komadi so polni nepričakovanih obratov, kompleksnih, skorajda progresivnih potez in masivnih, kot burek mastnih, groove delov, vse skupaj pa zabeli pester Milošev vokal, ki mu leži tako screamanje kot growlanje, res brutalno pa vsa stvar zveni, kot mestoma kruli v navezi z Mihovim growlom. Once Was Never glede na videno in slišano obetajo veliko in odprtih rok čakamo EP!
Štafeto so od Once Was Never prevzeli veterani Sabathena, ki so s svojim delovanjem začeli v letu slovenske osamosvojitve, nato za nekaj časa z aktivnostmi prenehali in se med žive spet vrnili pred petimi leti. Od takrat naprej bojda pogosto koncertirajo, a jih sam še nisem uspel ujeti na odrih in zato z zanimanjem čakal kaj imajo za ponuditi. Ljubljanska četverka v glavnem pluje v vodah preprostega, a udarnega thrash metala, ki ga mestoma popestrijo z elementi heavy metala, poudarjenimi groove deli in delo vplivi doom metala (Penalty of Innocence). Srednje hiter tempo v katerem Sabathena ostajajo večino časa je na četrtkov večer po viharnih Once Was Never deloval nekoliko uspavalno, tudi vokal frontmena Toma pa je preprosto eden tistih, ki jih zaradi specifične grlenosti ljubiš ali pa sovražiš.
Ljubljenci domače metal scene pa vztrajno postajajo ljubljanski Morost, ki so pravzaprav kot popolni neznanci nase opozorili z mogočnim prvencem Solace in Solitude. Dekle in fantje so Orto bar zavrteli v mrtvaški ples med meglicami ljubljanskih močvirij, ki jih predte riše bogata atmosfera njihove vizije progresivnega death metala. Ta, kljub svoji relativni počasnosti, pove več kot marsikateri death metal, predvsem zavoljo intenzivnih kitarskih linij, močne ritem sekcije, ravno prav atmosferičnih klaviatur in ekspresivnega Jonasovega vokala. Komadi kljub svoji pošteni dolžini ne zapadejo v dolgovezenje in vsak delček je v komadu tam zato ker tam preprosto mora biti, pestro menjavanje udarnejših in mirnejših delov pa Morost dodaja epski prizvok. Da bend ne počiva na lovorikah prvenca so dokazali z novitetami, ki kažejo na očiten napredek skladanja, predvsem premierno odigrani The Conundrum in čeprav se Solace in Solitude še niti ni povsem razlil po barjanskih travnikih smo lahko glede na slišano že neučakani njegovega naslednika.
na vrh