Minuli četrtek je v prenovljenem Kinu Šiška (ali če hočete v centru urbane kulture) vzklil prvi del serije koncertih dogodkov z imenom YU GO!, katere namen je osvetlitev glasbenega dogajanja na prostoru bivše skupne države. Gre za ambiciozen poskus predstavitve scenskega vrveža ex-jugoslovanske glasbene kuhinje, ki je potrdil sume, da se dlje proti jugu pošteno dogaja, iz jugovzhodnega dela Balkana pa proti njegovemu "civilizirano evropskemu" predelu prodirajo sveže glasbene sile. Prva faza balkanskega desanta je minila v režiji trboveljskih veljakov We Can't Sleep At Night, beograjskih elektro alternativcev Petrol in vselej odličnega bosanskega "šansonjerja" Damirja Avdića!
WE CAN'T SLEEP AT NIGHT
Prvi del YU GO! serije koncertov je odprla trboveljska zasedba We Can't Sleep At Night, mladostni kolektiv avantgardnega glasbenega sporočila, katerega začetki segajo v leto 2004. We Can't Sleep A Night se ne trudijo s skrivanjem simpatiziranja s post punkerskim truščem zgodnih 80tih let prejšnjega stoletja. Kratke surovo odtegnjene skladbe, s katerimi se je trio postavitev dobro pripravila na krvavi juriš, z ličnim prepisom osnovnih vodil post punka, katerih dostava le redko niha z visoko intenziteto, resda zganjajo nostalgijo, kar pa ne pomeni, da se zasavska mladež brani vohljanja onstran domačih glasbenih okvirov. Vidno razpoloženi fantje so tako presenetili z dobršnjo mero fleksibilnosti, ki je ob sicer precejšnji predvidljivosti nalezljivih rifovskih obračanj basa in kitare, poskrbela tudi za nekaj osvežujočih izletov v smeri surfa in popa. Za dodano končno vrednost njihovega nastopa pa je bilo podobnih vsebinskih osvežitev vendarle premalo, kar zgovorno priča, da so We Can't Sleep At Night šele nekje na sredini začetne faze ustvarjalnega zorenja. Kar pogumno naprej fantje.
PETROL
Nastop Beograjčanov Petrol je bil predstavljen kot eden vrhuncev četrtkovega večernega druženja v Kinu Šiška. Gre za trio formacijo zastavonoš t.i. nove srbske scene, ki učinkovito manipulira s prepletanjem široke palete sintetičnih zvočnih polnil, ostre kitarske postavitve in gromke vokalne dostave. Sliši se enostavno, in tudi je! Petrol so neprisiljeni in povsem naravni prvaki minimalistične elektro kuhinje, katerih prioriteta je eksperimentiranje z zvokom in vsebino.
Da se Petrol radi gibljejo v smeri popularne kulture je brez sramu pokazal jagodni izbor cvetk zasedbe, ki je predvidljivo slonel na predstavitvi prvenca Nezgodno vreme opasni dani. Trio je navdušenje šišenskega avditorija požel s prepričljivim serviranjem enostavne formule električnega popa, pogosto plesno orientiranega, ki je ob podpori številnih elektronskih pomagal, od bassintetizatorja do koriščenja različnih samplerskih vložkov, vztrajno gradil na izjemni atmosferičnosti. Velja tudi poudariti, da kar se da minimalistično servirana sintetična igra črno belih tipk toliko bolj prihaja do izraza prav ob prisotnosti kitarske igre frontmana Ilije. Oba sicer močno kontrastna elementa se odlično dopolnjujeta, simbioza pa tvori vitalno zvokovno sliko zasedbe, ter jo uspešno napaja z otipljivo in nezahtevnemu ušesu dostopno organskostjo. Petrol ne komplicirajo, ker verjetno tudi ne znajo, predvsem pa jih zapletanje situacij ne zanima. Kljub temu se zasedba improviziranja ne brani, slednjega seveda v smislu spontanega odkrivanja različnih zvočnih odklopov v smeri abstraktnosti. Prav zaradi prisotnosti slednje bi Beograjčane najlažje umestili nekje vmes med alternativo in popularnim. Nenevarno simpatično, a vseeno dovolj drugačno!
DAMIR AVDIĆ
Strumno približevanje nastopa glavne atrakcije večera je vse pogosteje posiljevalo z zahtevnim akademskim vprašanjem. Kako bo Damir Avdić, suhljati čobanćić iz Tuzle, sam na odru, v izvajalskem smislu pravzaprav popolnoma gol, opasan le s kitaro, nadgradil mešanje energijskih tokov svojih predhodnikov in kot se za headlajnerja pač spodobi, pripeljal do energijsko-artističnega vrhunca večera? Odgovor na to vprašanje se skriva v fanatični (beri fantastični), pravzaprav psihopatski odrski pojavi, ki je okoli 300 nič hudega slutečih glav pognala na pota brutalne streznitve. Damirjeva odrska predstava je povsem samozadostna. Sočno izrazoslovje, surovo rifovsko masakriranje in posledično vživeta komunikacija s publiko, se zlivajo v nepopisen kaos otroško enostavnih emocij, ki zase zahtevajo toliko pozornosti, da bi bila vsakršna prisotnost spremljevalnega kadra pravzaprav moteča, če ne celo blasfemična. Damir Avdić pri (pri)silnem novačenju navdušencev ne izbira sredstev. S tipično balkansko izklesanim besednjakom, ki ne skopari s sočno kritiko na račun pokvarjenosti, izprijenosti družbenih odnosov, še manj pa s sočnimi kletvicami, Damir na odru grozi in pljuva vsepovprek, njegovi provokativni stihi pa rade volje postrežejo z neolepšano poslikavo gnusobnosti vsakdanjika.
Dvomi o tem, da bo Avdić na odru le stežka pričaral surovo energijo albuma Mrtvi su mrtvi (RockLine recenzija tukaj) so izpuhteli od prvega trenutka, ko je utrgani Bosanec prijel za svojo Gibsonko in na krilih brezsrčne verbalne kanonade odkamikaziral v svet blaznosti. Pravzaprav je prav zaključek prvega dela YU GO! rajanja izdal, da boste Avdića v najbolj pristni obliki doživeli le ob neposrednem kontaktu na koncertnem odru, kjer Damirjeva nekontrolirana obrazna mimika skupaj z ne ravno vsakdanjo koreografijo dokončno pristavi še nesluteno nadgradnjo na albumu slišanega psihopatskega džumbusa! Unikat brez primere!
Fotografije: Mojca Perdih
na vrh