Štekam ljudi, ki iz dna srca sovražijo tribute bende. V bistvu se z njimi lahko najbolj poistovetim. Malo manj štekam ljudi, ki imajo radi tribute bende in polnijo razne Cvetličarne ob letnih Guns to Roses in podobnih šovih. Tudi ni mi čisto jasno, kako si lahko katerikoli glasbenik s trohico samospoštovanja dovoli služiti denar na račun tuje glasbe, tujih besed, tujega genija. Ampak najmanj so mi pa jasne neke druge besede – besede, da so Peter Hook & The Light le še ena »tribute-to« skupina, projekt, karkoli pač že, ki svoj celoten obstoj utemeljuje le s potencialnimi denarci.
Seveda je daleč od tega, kar sem slišal od 15-letnic pred Kinom Šiška, da »bodo končno vidle Joy Division«. Ampak Peter Hook se s svojo zasedbo prekleto približa originalni zadevi. Kar je seveda tudi rezultat tega, da špila svojo glasbo, da poje besedila, ki jih je konec 70. letih prejšnjega stoletja že pomagal peti Ianu Curtisu, da je, enostavno povedano, »joydivisionovec«. Peter Hook & The Loght so torej točno to – Peter Hook & The Light, ki pa na trenutni turneji preigravajo glasbo legendarnih Joy Division.
Peter Hook sicer ni imel vedno namena ustvariti dotičnega projekta, k temu ga je pripeljalo kup dogodkov – predvsem to, da je zbral zasedbo za enkratno počastitev Iana Curtisa ob obletnici, ker je to kopici drugim spodletelo, Hookov dogodek pa je bil nato takoj razprodan, po koncu pa je bil tako hvaljen, da je Peter Hook videl priložnost za nekaj lepega, za nekaj, kar si je sam po malem najbrž vedno želel, saj ima Joy Division več kot očitno še vedno globoko, globoko v srcu (več o tem ter vsem ostalem v zvezi s Hookom si lahko preberete v intervjuju, ki smo ga pri RockLine pripravili dober teden pred koncertom v Kinu Šiška).
Nastali so torej Peter Hook & The Light. In sreča (ter ekipa ŠKUC-a, seveda) ga je pripeljala v Ljubljano, kjer se je izkazalo, da je tovrstne glasbe željnih ljudi več kot se je morda pričakovalo. Hookyja je pričakala polna dvorana, ki je imela pred tem priložnost videti dokumentarec o skupini – vsaj neke vrste dokumentarec, ki je bil dejansko nekakšen bizaren mozaični skupek videospotov, izsekov iz različnih drugih filmov in dokumentarcev o skupini, izseki iz intervjujev, vse prepleteno s čudnimi psihedeličnimi vizualizaciji. V glavnem, nimam pojma, kaj točno je bil namen dokumentarca kot takega. Na koncu se je le še čakalo na Hookyja, kar smo tudi dočakali – čudna playlista z več popolnoma nerelevantnimi in autsajderskimi komadi (cel kup country hitov) ga je ob pol 10 le pospremila na oder.
Peter Hook je izredno zanimiva pojava. To je jasno že iz zgoraj linkanega intervjuja. Zagotovo izžareva čisto svojevrstno karizmo, neko domačno sproščenost, tako nekako zlahka se ga predstavlja v baru ob spremljanju nogometa (vsi iz Joy Division so bili veliki ljubitelji nogometa, Ian Curtis je bil recimo velik navijač Manchester Cityja). Zagotovo tudi spada pred mikrofon, saj potrebno prisotnost ima. Vendar se ta močno, močno razlikuje od Ianove podobe. Slednja je veliko temačnejša, depresivnejša, bolj zaprta, bolj nedostopna, bolj… neudobna in zato vsekakor bolj vznemirljiva. Hooky položi vse karte na svoje iztegnjene roke; sicer besedila odpoje z vsem svojim srcem, a prav to morda ne paše k tem besedilom - da so tako direktno podana, da so tako dostopna, kakor jih Hooky predstavi. To je tudi največja razlika med Ianom in Petrom – nedostopnost proti dostopnosti, nekakšna skrivnostnost proti odkritosrčnosti, sproščenost in domačnost proti odtujitvi in utesnjenosti. Je pa zato Hooky presenetil na eni čisto drugi ravni. Prisežem – če bi sem in tja le poslušal koncert, bi lahko prisegel, da poje sam Ian Curtis. Tako dobro ga vokalno pooseblja Peter Hook. Je že res, da se mu starost že pozna in da ga zato glasilke in pljuča pri težjih in sploh nižjih frekvencah izdajo (seveda Hooky že tako nima tako nizkega vokala kot Curtis), vokal predvsem ne izpade tako globok, odmeven in dinamičen, četudi Hook popolnoma zadane noto. Tu si je zato tudi večkrat pomagal z efekti za vokal (predvsem reverb in delay), česar se Curtis gotovo ni ravno posluževal. Ampak ti efekti niso bili le zato, ker Hookyjev vokal ni bil adekvaten – imeli so še eno čisto posebno vlogo. Joy Division komadi so bili, kljub veliki avtentičnosti, vseeno nekoliko reinterpretirani. To velja predvsem za sam zvok.
Peter Hook se je torej (nenazadnje) svoje glasbe lotil še iz drugega vidika. Njegova zasedba ni le izpilila komadov, ponudila jim je tudi zvočno preobleko, kar je zagotovo spremenilo tudi ta Joy Division »zaprt« občutek, ta nekoliko utesnjen zvok. V bistvu so bili zvočno spremenjeni povsem v skladu s Hookyjevo prezenco. Že zasedba je kazala na to – poleg klasične zasedbe bobnarja, klaviaturista, kitarista in basista (Hooka) je bil dodan še en basist, da se Hook ne ukvarja z linijami, ko poje. Ampak to ni bila njegova glavna vloga, vsaj kar se tiče končne predstavitve, kajti ko sta Hook in Jack Bates (drugi basist) zaigrala naenkrat, je dvorana pokala po šivih, sploh zaradi Hookovega basa. Tako dodelan zvok, tako mogočen, tako doneč… v bistvu, v retrospektivi, je bas le vedno bil območje Joy Divisionov, vsekakor prej kot ostala frekvenčna območja (morda je to značilno za celoten žanr). Celotna zasedba si je s čudom zvočne tehnike pomagala priti tudi do izredno bogatega, polnega in že kar baročnega zvoka, ki Joy Division nikoli ni krasil. Pa ne, da je slednje slabo – šlo je za čisto specifičen stil, za bolj osnovno, za bolj surovo podajanje glasbe. Zato bi tudi težko rekel, da je ta zvočna preobleka predvsem zadolžena za posodobitev bendovega zvoka, ampak za čisto neke filozofske pristope k »live« akustiki, med drugim tudi za skladanje s frontmanovo podobo.
Morda je to nekatere celo nekoliko odvrnilo od nastopa; mene ni. Šlo je za izredno čustven, energičen nastop, ki ga je izjemni Peter Hook, ki je dal vsega, kar ga je, v svoj nastop, interpretiral na zelo oseben način, hkrati pa ostal neverjetno zvest zapuščini Joy Divisiona. V celoti je torej šlo za presenečenje – za to, kako dobro lahko imitira glas Iana, ter to, kako v bistvu osebno vidi glasbo svojega bivšega benda, kako zgleda ta glasba skozi njegove oči, kako je v bistvu vedno gledal na celotno ustvarjanje. In celoten Peter Hook & The Light projekt mu je dal priložnost, da vključi večji del svoje filozofije (morda že iz konca 70.) v celotno zvočno podobo, čeprac poje Ianova besedila. Je pa kljub temu da je ostal zvest Joy Divisionovi zapuščini, kjer je preigral celoten album Unknown Pleasures ter seveda vse nujne klasike, kot sta recimo »Transmission« in »Love Will Tear Us Apart« (s katerima je tudi pompozno zaključil koncert) in tiste manj znane, kot je recimo »The Drawback« (skladba še iz Warsaw časov), koncert otvoril z New Order komadom »In a Lonely Place«, s katerim nam je dal vedeti, da bo naslednja turneja zasedbe namenjena prav temu – torej New Orderju.
Da tudi končam s primerjavami – če vlečem imenske vzporednice zasedb, bi bili Joy Division Ian Curtis & The Dark. Tako bi lahko povzel koncert Petra Hooka & The Light v Kinu Šiška. In kljub vsemu, kljub vsem analogijam o drugačnemu »feelu«, o drugačni karizmi in podobi frontmana, o vsesplošni prenovljenosti zvoka, smo čutili točno to, kar smo želeli. Čutili smo Joy Division.
na vrh