Johnny Winter, vsem resnejšim glasbenim navdušencem poznani teksaški albino žrebec, je ena redkih še aktivnih figur bluesa ali če hočete blues rocka iz generacije glasbenikov, ki je svoje ime pričel ustvarjati v plodovitih 60tih letih prejšnjega stoletja. Kljub temu Winter nikoli ni spadal v kategorijo dostopnejših izvajalcev blues glasbe, kar gre v prvi vrsti pripisati njegovemu nerazumevanju popularnih glasbenih običajev, svoje pa so tekom kitaristove kariere dodali tudi številni premori izsiljeni iz strani stalnih težav z zdravjem. Kakorkoli že, Winterjevo ime ostaja z zlatimi črkami zapisano v enciklopediji bazičnega bluesa in njegovega električnega derivata blues rocka. Winter je po lanskem obisku Zagreba letos ponovno pristal na odru kluba Boogaloo, tokrat kot posebni gost predstavitve zmagovalcev tradicionalnega natečaja hrvaških blues glasbenikov.
Za ogrevanje pred nastopom glavne atrakcije večera so nam prireditelji predstavili najboljše kar na področju blues rocka trenutno premore hrvaška glasbena scena. Gre za dva zmagovalca prej omenjenega natečaja "blues challenge", dobitnika glavne nagrade tekmovanja v obliki rezervacije karte za Memphis, kjer se jima obeta nastop na priznanem festivalu bluesa! Kot prvi je na oder Boogalooja stopil zmagovalec v kategoriji solističnih izvajalcev Ivan Vragolovich, uglajeni mladenič iz Slavonskega broda, ki prisega na enostavno muzikalno kombinatoriko akustične kitare, vokala in ustne harmonike. Sliši se dylanovsko, in tudi je. Z eno redko razliko. Ivan goji močno ljubezen do countrya, s katero se le stežka ogiba monotonosti v odrskem pristopanju, kateremu kanček več izrazne globine gotovo nebi škodil. Za mnogo prijetnejšo glasbeno izkušnjo so poskrbeli lokalni maherji Nebo & the Downstrokes, zmagovalci "blues challenga" v kategoriji skupin, ki se najraje vrtijo okoli bazičnih blues rockerskih struktur, z močnim poudarkom na delu kitare in klaviatur. Zasedba se je uvodoma hudomušno poigrala s priredbo Kingove "Hide Away", ki so jo gospodje odlično nadgradili s suvereno serijo avtorskega materiala. S hitroprstnimi vragolijami je navdušil kitarist Neboljša Buhin, gospodiča smo v polnem naletu zasačili pri inštrumentalu "New Shues", Downstrokes pa so z "Water Down the Highway" dokazali, da se dovolj možatosti in narcisoidnega karakterja skriva tudi v glasu Mladena Rakasa.
JOHNNY WINTER:
Nastopi bluesovskih legend so danes prava redkost, zato se obiski velikanov žanra smatrajo za pravcati praznik za vse tiste, ki jim je blues pri srcu. Ni si težko predstavljati cirkusa čustev, ki je povprečnega blues entuziasta vztrajno mučil na kar predolgi poti do Zagreba, kjer ga je Johnny naposled pričakal z nepričakovano rokovsko orientirano odrsko podobo. Zasedba Johnnya Winterja se je predstavila v formaciji kvarteta, ki ni skrivala naklonjenosti tršim rokerskih godbenim manevrom. Omenjeni so tekom nastopa vztrajno vlekli stran od degustiranja arhivskih bluesovskih form in oblik, te pa so svoje mesto pod streho Boogalooja našle predvsem vpete v odločno dostavljene blues rockerske kroje. S tem manevrom je Winterjeva druščina uspešno nagovorila ušesa številnih mladih obiskovalcev, ki se s tradicijo bluesa ne srečujejo ravno na vsakem koraku. Velja tudi dodati, da večina zbranih niti ni dajala vtisa podobe tropa zagrizenih bluesovskih fanatikov, temveč je prej spominjala na zbor pristašev hard rocka. Če se še malo vrnemo nazaj k muzikalnim soborcem Johnnya Winterja. Od omenjenih je s številnimi domiselno zaokroženimi solo točkami, s katerimi smo se v širokih intervalih odmikali od jazza do težkega rocka, najbolj navdušil kitarski mag Paul Nelson. Paul je igral dvojno nalogo. Opaziti je bilo, da si je Johnny Winter usluge odličnega kitarista rad "izposojal" za orientacijo in posledično vzdrževanje nivoja in določanje razpoloženja lastne kitarske igre. Narava njunega odnosa je skrbno določena, pravzaprav gre za že vnaprej zrežirano dvoigro, ki z velikim uspehom gradi na zadovoljivi polnosti skupne zvočne podobe. Seveda bi bila situacija brez Paulove prisotnosti kakopak popolnoma drugačna. Preostali dvojec, torej ritmično kolesje basista Scotta Spraya in bobnarja Vita Liuzzija, je svojo nalogo opravil suvereno, z opazno prisotnostjo rutine.
Johnny Winter je nastop izpeljal trdno prilepljen na svoj rahlo improvizirani prestol, po turško dvignjen za dobrega pol metra od višine odra. Do slednjega je popularni albino, po uvodnemu, v večeru že drugič slišanemu inštrumentalu Hide Away, neprisiljeno prikorakal ob pomoči "roadieja". O zdravstvenem stanju Johnnya Winterja je bilo že veliko povedanega, cela serija nenadnih zdravstvenih kolapsov v zadnjih letih je gospoda prisilila, da na koncertih izvaja izključno v sedečem položaju. Tudi zato dandanes pred slehernim obiskom koncerta Johnnyja Winterja previdnosti gotovo ni odveč. No, prvi pogled na legendo bluesa je vseeno presenetil. Winter je takoj pritegnil pozornost s svojo nevsakdanjo zunanjostjo. Njegova paličnjakasta odrska figura ostaja izklesan model kandidata za peresno lahko kategorijo rekreativnega društva Treblinka, na kitaristovi snežno beli koži v oči še vedno bodejo številne tetovaže, ki takole na prvi pogled vtis precejšne fizične iztrošenosti samo še poudarjajo. Ob gospodovemu mehkobnemu pozibavanju v smeri vnaprej rezervirane odrske pozicije se je najprej tudi zazdelo, kot da Johnnjeva čutila s težavo zaznavajo dogajanje okolice, kar smo resnici na ljubo lahko le stežka razumeli kot napoved ušesom prijaznega odrskega dogajanja.
Na srečo in veliko olajšanje temu le ni bilo tako! Johnnyjev glas je vsej zgoraj opisani fizični deformiranosti navkljub še vedno dokaj vitalen, njegova kitarska igra resda ne nosi več tiste prepoznavne filigrantsko hudomušne kombinatorike, ki je nekoč davno v smeri prostega pada pognala tolsti zadek samega Alberta Kinga, a jo je vseeno z veseljem poslušati. Sploh razveseljujoč je bil gospodov intenzivno čustveni slide zdrs skozi "Mojo Boogie", dovolj emocionalnega iskrenja pa smo bili deležni tudi ob izvedbi Hendrixove "Red House". Ostanek repertoarja je strumno in brez presežkov postregel z dokaj pričakovanim razvojem dogodkov. Mimo "Sugar Coated Love" in "Tore Down" z Vitom v vlogi glavnega vokalista so Johnnyjevi trubadurji šibnili kot bi mignil, podobnega tretmaja je bila deležna tudi "It's All Over Now", seveda ni smela manjkati "Highway 61". Hitro in neboleče! Upoštevaje okoliščine nastopa si je večji minus stric Johnny prislužil le na račun kratkega repertoarja, s katerim v nasprotju s pričakovanji, iz že omenjenih razlogov očitno ni želel ničesar prepuščati naključju. Toliko bolj nerazumljiva ostaja le Winterjeva odločitev, da se v širokem krogu ogne materialu famoznega prvenca, kar je v očeh pravovernih častilcev bluesa gotovo predstavljalo večje razočaranje od le za dobro uro pripravljenega materiala nesmrtne legende "belega" bluesa.
Fotografije: Mojca Perdih
na vrh