Ni še minil en mesec od House of Lords koncerta, ko je Trst znova vabil v svojo sredo. V sklopu nove evropske turneje se je v naši bližini po dveh zaporednih obiskih Zagreba tokrat v tržaški prestolnici oglasil Johnny Winter, starejši izmed slavne bratske dvojice Winter. Če je bilo igranje bluesa skozi vso zgodovino vselej bolj kot ne domena črnske populacije, spada ravno Johnny Winter med največja belska imena tega žanra, zato bi moral biti obisk njegovega koncerta ob predpostavki, da se vam po krvi pretaka bluesovska kri in da se z legendo bluesa še nikoli niste srečali iz oči v oči, malodane obveza.
Winter je nastopil v dvorani Politeama Rossetti, ki slogovno spominja na blišč ljubljanske Filharmonije, a se bohoti v še večjem obsegu in prijetnejši ambientaciji. Dvorano s 1500 sedišči je tržaška publika zgledno zapolnila, ne pa tudi razprodala. Na tem mestu gre velika zahvala organizatorju, ki nama je z Alešem namenil odlična sedišča za spremljanje koncerta.
Točno ob deveti uri zvečer je oder zavzela dvojica The Cyborgs, ki je nemudoma pozornost nase pritegnila z na glavi poveznjenima maskama, pri čemer je imel vokalist mikrofon vdelan kar v njeno notranjost. Če bi obstajal izraz »horror blues-a«, bi dvojici The Cyborgs vsekakor še kako pristajal! Električni boogie zvok se je izrazno opiral na zapuščino delta bluesa, ki ji je frontman z robato, a karizmatično vokalno linijo vdahnil novega življenja. Preprosti zvok, sestavljeni iz sila enostavne kombinacije kitara/tolkala, je deloval popolnoma naravno in spontano, lastno artistično noto šolskega boogie-ja pa je dvojica izražala preko psihadelično navdahnjenih linij, pri čemer je žebljiček zadela točno na njegovo glavico! Komičen, a posrečen nastop je ogrel riti in dlani prisotnih in pripravil ušesa na prihod legende.
Glasbila so bila že pripravljena, tako je premor trajal vsega nekaj minut, ko se je zastor že odgrnil in tako oznanil začetek glavnega dejanja večera.
Johnnyja Winterja že nekaj let spremljata kitarist Paul Neslon in basist Scott Spray, medtem ko se bobnar (in občasni vokalist) Vito Liuzzi na svojo vlogo šele privaja. Trio je z zaigrano uverturo pripravil dobrodošlico velikemu trenutku, ko se je iz desne strani prikazal Johnny Winter in se počasi ob spremstvu roadie-ja napotil proti stolu na sredini odra. Winterja so skozi kariero spremljale nenehne zdravstvene težave, zato je prav neverjetno, da ob vidni telesni izčrpanosti ta danes 68-letni možic še vedno premore dovolj energije za nove in nove koncertne turneje. Kapo dol!
In se je začelo. Uvodna skladba Hideaway je že dala delen odgovor, v kakšni formi je Winter. Prsti so ga še vedno lepo ubogali in so brez težav hiteli po vratu njegove ljubljene kitare Erlewine Lazer, zato njegovi desni roki, ritem kitaristu Paul Nelsonu, vse do zadnjega komada rednega dela All Over Now sploh ni bilo treba vskočevati na Johnnyjevo mesto in ga reševati v morebitnih trenutkih nemoči. Johnny Winter misli na vse! Koncert je bil sestavljen tako, da je ugajal vsem generacijam in stilom prisotnih, saj se je iz osrednje blues konotacije sploh v prvi polovici seta nemalokrat ozrl proti meji rock'n'rolla in boogieja, s čimer je še popestril ambientalno zaveso svojega izročila. Po Chuck Berryjevi priredbi Johnny B. Good, kjer je Winterju zavoljo hitrega tempa pošla vsa sapa, je presenetil s povratkom v zapeljivo počasnem Blackjacku. Prav v počasnih kompozicijah se je s fokusiranostjo na vokalne zadolžitve Johnny znašel najbolje, čeprav so leta slišno poskrbela za nepopravljivo izgubo vokalne moči in intenzitete.
Trio spremljevalnih glasbenikov je rutinirano skrbel za glasbeno ogrodje Winterjevega nastopa in nemalokrat raztegoval igrane komade v prostotekoče jamm dele ter taku »šefu« privoščil trenutek ali dva počitka. V inštrumentalne pasaže so glasbeniki nemalokrat vključili znane motive delta bluesa ali pa kar klasičnorockerske linije, izposojene od Claptonovih Creamov (Sunshine Of Your Love) in britanskih starost Rolling Stones (Gimme Shelter). Med skladbo Tore Down je vokalne obligacije z globokogrlnim glasom prevzel kar bobnar Liuzzi in tako še pred finišem koncerta na svoja pleča prevzel del nalog shiranega albina s poveznjenim klobukom čez glavo na sredini odra.
Johnny Winter se je na oder vrnil z drugo kitaro – sključen na stolu je v svojih rokah objemal Gibsonov model Firebird in v zvočno sliko naposled prinesel ves žmoht, ki ga njegov blues, ali če hočete, blues rock, potrebuje. Vse do tega momenta je bila Winterjeva kitara v polnovrednem sozvočju inštrumentov odločno premalo slišna, zato sta poslovilna komada večera - Dust My Broom iz aktualnega ploščka »Roots« (2001) in priredba Dylanove Highawy 61 – izzveneli še toliko čustveneje.
Uro in 20 minut dolgo popotovanje z eno redkih legend bluesa, ki še ni pozabljena nekje na robu glasbene zgodovine (kot se je to zgodilo mnogim Winterjevim sodobnikom) zaradi skrhane glasbenikove forme resda ni ponudilo tistih evoričnih trenutkov, ki jih lahko pričarajo samo koncertna doživetja, vseeno pa je bilo srečanje z mojstrom glasbene interpretacije zaradi njegovega renomeja in karizme trenutek, ki še dolgo ne bo pozabljen.
na vrh