John Mayall - legenda bluesa navduševala Gradec!

John Mayall je vsekakor več kot le še eden v vrsti ostarelih in dodobra dotrajanih izvajalcev, ki v teh nesramno vročih poletnih dneh, strašijo nič hudega sluteče ter za nameček še popolnoma dehidrirane prebivalce stare celine. Možakar je institucija v pravem pomenu besede, pravcata očetovska figura britanskega (za marsikoga celo svetovnega) blues gibanja, ki kljub svojim ne ravno rosnim štiriinsedemdesetim letom, nadaljuje s stalnim in neumornim koncertiranjem širom sveta. Tokrat se je, nedvomno tudi na veliko veselje "vseh petdesetih divizij" slovenskih ljubiteljev bluesa, za kako urico in pol zabubil v intimnem ambientu prekrasnega gradu avstrijskega Gradca. John po pričakovanju ni razočaral. Ravno obratno. Mož je na krilih sijajne Bluesbreaker generacije za novo tisočletje, postregel z prvovrstno demonstracijo moči in karakterja svoje, kot se sam rad izrazi, največje ljubezni – bluesa!

Človeku se lahko hitro zavrti od veličastnosti imen glasbenikov svetovnega formata, ki so v preteklosti kot po pravilu bolj ali manj uspešno korakala prav skozi bluesovsko šolo Johna Mayalla. Večini najbolj znana so sigurno Eric Clapton, Peter Green, Jack Bruce ter Mick Taylor. V to elitno druščino bi po včeraj videnem lahko brez dvoma posadili vsaj še eno ime: Buddy Whittington! Prijetno okrogel, na videz preprosti jenkijevski gospodič, je navduševal z izjemno dinamiko svoje kitarske igre. Ta je na trenutke mogoče celo preveč spominjala na pozornejšim dobro znane Ericove ter Mickove zamisli, kar pa v ničemer ne znižuje pomembnosti njegove vloge, ki je, ob opazno utrujenem Johnovem vokalu, rešila prenekatero neugodno situacijo. Samozavestnemu stricu je tudi pripadla čast otvoritve tega težko pričakovanega dogodka, ki jo je možakar izpeljal na najboljši možni način, z impresivnim "jamom", ki se je kmalu za tem izgubil v udarni ritmiki BB Kingove klasike Every Day I Have The Blues! Slednja na oder prikliče tudi samega Johna Mayalla, ki se nemudoma prepusti obujanju spominov na naslednjega velikana bluesa Freddie Kinga! Njegovi Palace Of The King ter I've Got A Woman nasledi bučen odziv publike na močno podaljšan ter duhovito izpeljan solo ustne harmonike Burnt Bridges. Zelo dobrodošel čustveni izliv, ki tokrat za spremembo v ničemer ni spominjal na kako od perverzij Sonny Boy Williamsona.

Mayall kljub očitnemu spoštovanju do glasbene zapuščine preteklosti, ponosno odklanja kakršno koli ležerno poležavanje na starih lovorikah. Sproščena I Love You More Every Day ter predvsem osupljiva Congo Square, osnovni blues, kateremu John dopušča občasno poplesavanje v raznobarvne jazzy oblike, prikazujeta ustvarjalca, ki svoje delo jemlje skrajno resno, vendar z pravšnjo mero sproščenosti, ki zasedbi omogoča radoživo sporazumevanje skrito znotraj številnih in barvitih mediger. Skorajda preveč navdušenega doživljanja smo bili deležni ob Pretty Woman, kjer se je Whittington za trenutek zdel odločen oživiti linije Micka Taylorja, a se je ob resnobnem Johnovem pogledu očitno v zadnjem trenutku premislil. Slednji lepotičko Alberta King zaokroži z igrivim hammond solom, po katerem smo se nenadoma znašli sredi razburljivega Led Zeppelin "medleya", začinjenega z odlično izvedeno I Need Love, ki je vse navzoče brez kančka slabe vesti opomnila na njihov neporavnani dolg do velikega Willie Dixona.

Eno večjih presenečenj večera je vsekakor predstavljala Help Me Thru The Day, v fantastični vokalni izvedbi prijetno okroglega Buddya. Še ena Freddie King klasika je ob tem širokoustnem obujanju spominov dala slutiti tudi kakšnega od biserov Roberta Johnsona, katerega pa se John v zadnjih letih očitno stežka loteva. Od velikanov bluesa smo se tako lahko veselili še dveh Otis Rush klasik, melanholične So Many Roads, ter predvsem nepogrešljive All Your Love, ki bila poleg Hideaway tudi edina izvajana skladba Mayallovega Eric Clapton obdobja. Zanimivo ni kaj!