Če se še niste prenajedli vseh festivalnih dogajanj tega poletja, potem ste zelo verjetno bili pretekli vikend opaženi v strumnem poskakovanju po vzhodni Avstriji, točneje malemu mestecu Wiesen, kakih šestdeset kilometrov oddaljenemu od Dunaja. Tam že od začetka poletja poteka svojevrsten glasbeni spektakel, ki zabave željemu ljudstvu ponuja obilo zanimivega dogajanja. Ljubitelje "pradavnih" napevov je v petek recimo zabaval rokerski staroselec Joe Cocker, medtem ko sta za primerno razgretost sobotnega večera skrbela Roger Hodgson ter stari dobri CCRovec John Fogerty. Oba omenjena protagonista sta v njima lastnem slogu dodobra nabrcala naša vročična telesca (pri omenjenem opravilu je seveda prednjačil John), ter tako v mojih očeh zaokrožila še enega izmed nepozabnih večerov letošnjega vročega poletja.
ROGER HODGSON 19:15 - 20:25
Uvodno ogrevanje ozračja, v režiji legendarnega "Supertrampeka" Rogerja Hodgsona, se bo marsikomu zelo verjetno zdela kot ena bolj čudnih organizacijskih potez, sploh če si človek zamisli ves trušč in galamo jenkijevskega patriotizma, ki je dobro uro in pol kasneje, v spremstvu nesebičnega razprševanja intenzivne ham & eggs arome, sledila tej zanimivi demonstraciji preproste kantavtorske prešernosti. Kakorkoli že, ob Rogerjevem nastopu si, poleg občudovanja vseh nedvomnih izvajalskih kvalitet, ki jih gospod prav po očetovsko pestuje, posebne pozornosti zasluži predvsem njegova prepričljiva in samozavestna podoba, ki je v celoti grajena, verjeli ali ne, izključno na treh glasbenih inštrumentih. Živ dolgčas? Niti slučajno! Stari dobri Roger je v svoji uro in pol dolgi predstavi vztrajno gojil močno vez z občinstvom, ki mu je vseskozi ubogljivo jedlo iz roke. Sleherna znana kot tudi manj slovita Hodgsonova stvaritev je tako brez izjeme naletela na "singalong" odobravanje mlade in stare raje, v nejasni formaciji zbrane pod odrom Wiesenskega šotora.
Moram priznati, da je moje od neizmerne vročine načeto, a seveda še vedno brhko telesce, ob spoznanju, da je kopica trobil, od šest do dvanajst strunskih brenkal, klavirja ter sintesizerja, namenjena v uporabo enemu samemu osebku, doživela pravcati mali šok. Hodgson se je, opazno nezavedajoč se teh mojih neprijetnosti, okoli tričetrt na osmo s kitaro v roki previdno približal h mikrofonu, nas lepo pozdravil, ter nam brez oklevanja privoščil sijajno Take The Long Way Home. Strasti se še niso dodobra pomirile, ko je prostor zase že zahtevala, po zaslugi mladega McDonalda, pihalno sijajno dodelana Give A Little Bit, ki sta jo pogumno nasledili Lovers In The Wind ter še eden Supertramp dragulj Hide In Your Shell, katerega Roger, če je verjeti njegovim besedam, za razliko od preteklih dni, dandanes izvaja z užitkom! Zanimivo ni kaj. "Pa poizkusimo tole", so bile njegove naslednje ponosno izrečene besede, ki so triumfalno napovedale prihod The Logical Song. Mislim da mi delirija, ki je nemudoma zajel naše severne sosede, tukaj niti ni potrebno podrobneje opisovati, vsekakor pa je stric Hodgson zmagal prav z izvedbo omenjene Supertramp klasike (izključno ob spremljavi klavirja!). Od tod naprej je šel gospodov večer samo še strmo navzgor. Lord Is It Mine?, Dreamer, It's Raining Again, emocionalna Don't Leave Me Now ter ostale nepogrešljive cvetke so nedvomno največ profitirale prav od bučnega sprejema sijajno izvedene predhodnice. Efektivnosti omenjene skladbe Hodgsonu uspe najbližje priti s sanjavo Breakfast In America, še enim čustvenim vrhuncem te osupljive demonstracije preproste a karakterno močne glasbene medigre, ki je navdušila vse navzoče. Priporočljivo!
JOHN FOGERTY 21:00 - 22:30
Nastop Johna Fogerty-ja, bivšega člana skupine Creedence Clearwater Revival, ki je tudi edini izmed štirih, ki je uspešno nadaljeval solo kariero po razpadu te skupne, se je pričel točno ob 21.00, kakor je bilo napovedano in dodobra me je razveselila tudi pojava, enega izmed meni najboljših bobnarjev današnjega časa – Kenny-ja Aronoffa. Skozi megleno zaveso se je ob začetnih zvokih Travellin' banda prikazal John Fogerty, ki je v poskočnem koraku poplesaval po odru skozi cel nastop. Kakor je zanj značilno, je tudi na tem nastopu pri vsaki pesmi zamenjal kitaro, hkrati pa prikazal tudi svoje sposobnosti ob igranju ustne harmonike. Za ostale inštrumente (bobni, klaviature, saksofon, bas itd.), s katerimi je sam leta 1985 posnel album Centerfield, žal ni bilo časa. Svoj nastop je nadaljeval z
Green River, Who'll Stop The Rain, It Came Out Of The Sky, Born On The Bayou, Lookin Out My Back Door, Cotton Fields, skratka vsemi pesmimi, ki so zaznamovale čas obstoja skupine CCR.
Sledila je balada I Will Walk With You, za katero John trdi, da mu največ pomeni in jo je napisal prav za svojo hčerko Laurie. S pesmima Ramble Tamble in Midnight Special je samo še stopnjeval vzdušje. Kljub deževno obarvanim dnevom na Johnovi evropski turneji nas je na dan koncerta spremljalo sončno vreme s stopinjami nad 35°C. Jasno, sledila je pesem Have You Ever Seen The Rain, ki je pod Wiessen-skim šotorom donela iz tisočih grl. Za tem smo prisluhnili pesmi iz novonastalega albuma Revival z naslovom Summer Of Love, ki pa je po svoji strukturi, similarnosti kitarskega zvoka ter samega zapleta pesmi precej podobna pesmi Sunshine Of Your Love zasedbe Cream. John, ali si se lotil idej drugih ljudi?
Nastop se je nadeljeval s pesmimi Keep On Chooglin', Down On The Corner, Good Golly Miss Molly, Old Man Down The Road, katerih izvedba je bila izvrstna, kar velja tudi za vse ostale pesmi. John je bil poleg Kenny-ja Aronoffa obkrožen z odličnimi glasbeniki, ob izvajanju naslednjih pesmi pa si je privoščil še promocijo lastne krvi in na oder povabil svoja vnuka, ki sta mu s kitarami pomagatla pri izvedbi pesmi Bad Moon Rising, nakar se je John poslovil s pesmijo Fortunate Son, ki je pomenila uraden konec njegovega nastopa. Seveda to še zdaleč ni potešilo sla po pesmih skupine CCR ter po John-ovem unikatnem glasu, zato je bil le-ta ob bučnih ovacijah občinstva primoran še zadnjič stopiti na Wiessen-ski oder, od koder pa se je dokončno poslovil s pesmima Rocking All Over in z nesmrtno Proud Mary.
Besedilo za uvod in Roger Hodgson: Daniel Pavlica
Besedilo za John Fogerty: Peter Strnad
Fotografija: Daniel Pavlica
na vrh