Hrvaška pop skupina Jinx se je lani uspešno vrnila na glasbeno prizorišče z izdajo albuma Na zapadu. Zasedba je na hrvaškem zelo priznana in ima veliko oboževalcev, nisem pa vedel kaj lahko pričakujem od njihovega obiska v Križankah . Je možno, da bi bilo prizorišče skoraj prazno? Izkazalo se je, da so bili takšni strahovi neutemeljeni.
Dejstvo je, da skupine Jinx pred koncertom skoraj nisem poznal. Slišal sem le naslovno pesem iz zadnjega album, a že to je bilo dovolj, da me je prepričalo, da gre za skupino, ki se jo splača videti in slišati. Bilo mi je jasno, da ne gre za nek neumen steretipičen pop, ki ga slišimo po skoraj vseh večjih glasbenih postajah, temveč da je pri Jinx prisotno veliko več inteligence, neodvisnosti in lastnih idej.
Kot sem dejal, nisem vedel koliko občinstva naj pričakujem. Mislil sem, da gre za bolj alternativno pop zasedbo in da se lahko zgodi, da bi bile Križanke prazne. Očitno me je moje nepoznavanje popularne kulture zmedlo in privedlo do napačnih zaključkov. Že precej pred začetkom koncerta so se pred Plečnikovo mojstrovino začele zbirati trume ljudi. Niti na Indexih ni bilo takšne množice! Torej ambient je bil pripravljen, nabito poln z lepo urejeno in nastopaško ljubljansko smetano (razen mene), ki je ne vidiš na kakšnih hard rock koncertih.
Z rahlo zamudo so na oder stopili Leeloojmais, slovenska predskupina. Na odru se je tokrat pridružila bivša pevka Lara Love in ne Kristina, ki jo je pred kratkim zamenjala. Zasedba igra soliden pop, z nekoliko preveč pocukranim ženskim vokalom, dovršenimi instrumentalisti, še najbolj pa jih rešuje dejstvo, da imajo saksofonista, kar pomeni, da so nekoliko različni od drugih slovenskih zasedb s podobnim ženskim vokalom. Lari je na začetku pomagal še nek rapper, čigar ime mi ni znano. Leeloojamais so odigrali suvereno, a niso me presunili.
Ko je na oder prikorakala hrvaška skupina Jinx, je bila razlika v kakovosti že takoj očitna. Hrvati znajo odigrati kot se šika, imajo neko svojo energijo, ki je Slovencem manjkala. Že s samim glasom pevke so pojedli vso Leelojamais zasedbo. Lara Love je mlajša od pevke skupine Jinx, a ima Hrvatica toliko več čutnosti. S tem ne mislim na kakšne telesne čare, temveč zna z glasom izvabiti neverjetne občutke v občinstvu. Že sama barva njenega glasu je tako izrazna, da te težko pusti ravnodušnega. Seveda je bila pevka v centru pozornosti, a tudi ostalih ne gre zanemariti. Vidno se je zabaval tudi kitarist, ki je pomagal tudi pri vokalnih dolžnostih. Njegove linije so bile tako čiste in izpiljene kot pri nekaterih najboljših rock kitaristih in brez dvoma lahko rečem, da me je prepričal. Svojo kvaliteto je dokazal tudi klaviaturist, ki je včasih odigral starinske motive na orglah, ki bi jih nemara lahko slišali v začetku šestdesetih, spet drugič pa so njegove klaviature zvenele čisto moderno. Kot je pri Hrvatih že kar standardno, je ritem linija izjemna in drži vajeti v glasbi. Na videz preprosto, a tako zelo učinkovito. Podobno kot Leeloojamais, so tudi Jinx imeli pihala, a kar tri, kar je še dodatno povečalo dinamiko v glasbi in zvišalo solistične zmožnosti. Poleg glavne pevke, je bila prisotna tudi zelo dobra spremljevalna vokalistka.
Jinx ne igrajo le popa. Predobri so zato. Ne pustijo se omejevati le z enim žanrom. V pop mešajo tudi latino glasbo, folk, blues, psihadelijo, rock, disco, funk in še marsikaj. Ko se je pevka malo pred koncem preoblekla v zeleno opravo, se je vrnila in odpela tudi pesem "Na zapadu", kjer se občutijo tudi vplivi country melodij. Skratka, igrati znajo vse in to tudi počnejo. Igrajo, kar se jim zahoče.
Jinx so torej prepričali nabito polne Križanke in odigrali tudi dva bisa. Prej jih skoraj nisem poznal, po nastopu pa sem bil impresioniran. S svojo profesionalstjo v kombinaciji z izjemno vživetostjo so name naredili močan vtis. Tudi pop je še vedno lahko dober in težko je najti boljšega kot pri Jinx.
Besedilo in fotografije: Rok Podgrajšek
na vrh