Po poletju, ko so se Jinxi ustavili v idiličnih Križankah, so zdaj odšli še po dvoranah in se ustavili v sloviti Cvetličarni. V Križankah so Jinx priredili odličen koncert, izjemno primeren za tople poletne večere, kjer so s svojo plesno glasbo poživili srca in noge obiskovalcev. Kako pa bi bil videti nastop v Cvetličarni, kjer ambeint morda ni stoodstotno primeren za njihovo glasbo?
Da bo koncert uspešen, je bilo videti že na začetku, ko je bila Cvetličarna nabita do zadnjega kotička. Že samo, če si hotel na stranišče, tega nisi mogel storiti ne da bi komu stopil na glavo in od sebe odrinil par tistih redkih šibkejših od tebe. Lepo je videti polno Cvetličarno, a zakaj se to vedno zgodi, ko pride kdo obujat spomine na našo skupno preteklost v Jugoslaviji? Ko so se pri nas ustavili Monster Magnet je bila dvorana pol prazna, kljub temu da gre za skupino z visokim renomejem in s kopico odličnimi albumi.
Podobno kot v Križankah, so nam Jinxi tudi tokrat postregli s samimi hiti iz svojega repretoarja. Ekstatično občinstvo je tako lahko poslušalo in prispevalo tudi glasilke pesmim kot so Hodam, Na zapadu, Ljeto, Padobran, Smijem se, Bye bye baby bye, Ruke, Brazil in še drugim klasikam hrvaške zasedbe.
Jinx so sicer pop skupina, a je v glasbi toliko drugih elementov, da jih je preprosto nemogoče umestiti le v eno zvrst. Dosti je funka (tudi zaradi trobil), disca, countryja, rocka in še česa. Nedvomno niso čisto navadna pop skupina, poleg tega pa na odru delujejo kot izjemni profesionalci.
Najbolj je v skupini izpostavljena pevka Yaya s svojo stilsko opravo in glasom. Tudi tokrat je svojo nalogo kot frontwoman opravila suvereno, saj je znala občinstvo zabavati tudi med pesmimi, znala pa je dati tudi občinstvu priložnost, da ji pomaga peti. Vodja skupine, kitarist Coco Mosquito (oziroma Robin Gibb), je znova pokazal, da tehnika ni vse in je svoje delnice odigral elegantno. Lahko se celo pohvalim, da sem pred dodatkom stal poleg njega ob pisoarju, ker se je možakar pred bisom moral olajšati. Ni ravno Lemmy, a treba je biti zadovoljen z majhnim. Pomembno vlogo igra tudi klaviaturist, ki zna enako dobro odigrati disco dele, dele na orgle, klavir... Trobila dajo nek big band občutek in vsebujejo tudi element funka, medtem, ko je ritem linija prav tako vrhunska.
V Cvetličarni je že kar nekako navada, da je zvok preglasen, tokrat pa je bilo vse v najlepšem redu. Ni bilo tako, da bi ti že ob prvi skladbi popokali bobniči. Tudi vsi instrumenti so bili v pravih razmerjih, ničesar se ni slišalo premalo in ničesar preveč, ne glede na to na katerem koncu dvorane si stal.
Ta koncert je še enkrat več pokazal, da se organizatorjem najbolj izplača delati koncerte s skupinami iz bivše skupne države. Prav možno je, da bo na Uriah Heep manj ljudi, kljub temu, da se bo dogodek dogajal v Tivoliju. Jinx igrajo super pop, to sploh ni vprašljivo, a čas je, da se prebudijo tudi slovenski rockerji in gredo še na koncert kakšne legendarne skupine izven območja bivše Jugoslavije. Prva priložnost so Uriah Heep.
Fotografije: Jadran Tomšič
na vrh