Druženje z legendami progresivnega folk rocka Jethro Tull, ki so pod vodstvom neukrotljivega flavtista in pevca Iana Andersona ena zadnjih koncertno aktivnih, vodilnih skupin iz zlatih let progresivnega rocka, je letos potekalo na več kot navdušujoči lokaciji. Za skupino, ki je za kratek čas, sredi sedemdesetih nastopala v vlogi pravcatih rockovskih trubadurjev, bi si le težko zamislili bolj primerno koncertno prizorišče kot je grajsko obzidje znamenitega Schlossenberga v Grazu, ki je originalno nastal v 15. stoletju kot masivna imperialistična utrdba.
Za večino od obiskovalcev, ki poznajo pedantnost in discipliniranost legendarne angleške skupine je bilo nemajhno presenečenje, ko so člani prišli na oder dvajset minut kasneje od napovedane ure začetka koncerta. Ian, njegov zvesti kitarski oproda Martin " Lancelot" Barre ter preostali trije člani nabrite tovarišije očakov progresivnega rocka so poskrbeli za nadvse prijetno presenečenje ter pred začetkom ustrezno osvežili koncertni repertoar. Koncert so sicer odprli na kar se da zanesljiv in preverjen način s prastaro klasiko "Nothing Is Easy", katera izvira z Ianovega najljubšega Tull albuma "Stand Up" (1969), ki pa se je izkazala za kar primeren otvoritveni izbor, saj po vseh teh letih s svojim poudarjenim trdo rockerskim utripom še vedno uspe poskrbeti za hiter zagon in dvig koncertnega vzdušja. S posrečeno verzijo "Beggar's Farm", klasiko s prvenca "This Was" (1968), so poskrbeli za še vedno prepričljivo zmes dramatičnega folka in bluesa, medtem pa je klaviaturist John O'Hara vnesel tudi kratek jazzovski vložek na klavirju.
Jethro Tull na srečo še naprej ohranjajo svojo dolgoletno tradicijo, da starim skladbam vselej poskušajo dodati nekaj novega, bodisi z vnosom nekaterih novih inštrumentov kot je denimo harmonika ali prek domiselnih solističnih improvizacij. Teh je bilo vnovič v izobilju, glavno pobudo pa je tudi tokrat ohranjal Ian, ki je na flavti poskrbel tudi za nekatere značilne humoristične vložke ob katerih bi večini drugih flavtistov lahko kaj hitro pošla sapa. Ian se je svojemu najljubšemu albumu priklonil s prastaro blues rock klasiko "A New Day Yesterday", ki je zakoreninjen del Tull repertoarja. Na srečo je bila to zadnja izvedba s "Stand Up", saj so štirideseto obletnico izida tega albuma praznovali skoraj dve leti ter iz njega izvajali skoraj vse skladbe, kar pomeni, da smo vsi tisti, ki smo imeli priložnost, da se v tem času udeležimo Tull koncerta že rahlo nasičeni z izvajanja skladb z Ianove glavne studijske ljubezni.
Praznih rok oziroma bolje rečeno ušes pa smo tudi tokrat ostali vsi tisti, ki smo upali, da bodo ta večer morda izvajali kaj z albuma "Benefit" (1970), ki letos praznuje štirideseto obletnico izida in katerega se iz ne povsem znanih razlogov že dolgo bolj ali manj izogibajo, čeprav sodi med njihove najboljše izdelke. To je tudi edina večja kritika graškega nastopa. Z renesančnim inštrumentalom "Pastime With Good Company" so občinstvo za kratek čas vrnili v čase rdečebradega tirana, angleškega kralja Henrika VIII, ki ja rad plesal po ritmih svojega madrigala. Večina izmed ljubiteljev progresivnega rocka med občinstvom je najbolj težko pričakovala izvedbo ene izmed sekcij nesmrtne klasike "Thick As a Brick" ali po domače "trčen kot opeka", ki je sicer nastala kot parodija na njihov priljubljen žanr in konceptualne albume. Tudi tokrat je približno deset minutna verzija enega izmed vrhuncev njihove kariere predstavljala enega izmed boljših trenutkov večera, čeprav se je Ian znova dobro napotil pri vokalnem lovljenju.
Prvo izmed treh večjih presenečenj tega večera je predstavljala izvedba prog folk rockovske klasike "Songs From the Wood" z istoimenskega albuma, ki jih je v drugi polovici sedemdesetih nadvse uspešno predstavil v novi, folk rockerski vlogi. V zadnjih letih so jo ponavadi izvajali kot del medleya, ki je vseboval še "Too Old to Rock'n'Roll Too Young to Die" ter "Heavy Horses", tega večera pa je bila naposled izvedena v celoti. Ob tem gre vsa čast Ianu za njegov pogum, saj gre v vokalnem smislu za eno težjih Tull skladb, katerih se ponavadi že več let izogiba izvajati. Kdor je seznanjen z njegovimi vokalnimi težavami, ki izvirajo še iz srede osemdesetih, se ni pretirano obremenjeval s tem, da ta verzija "Songs From the Wood" nedvomno ni sodila med njegove boljše pevske predstave, kar je sicer veljalo tudi za vokalno izvajanje večine ostalih Tull klasik tega večera. Čeprav ga je pošteno krivilo, predvsem pri refrenu, kjer si je moral pomagati z improviziranjem, da bi se izognil višjih leg, je uspel ob odlični inštrumentalni spremljavi ohraniti rdečo nit skladbe ter dvigniti raven koncertnega vzdušja vsaj za eno nivo.
Ian je po drugi strani še vedno pravi kerlc, kar se tiče njegovih 'telovadnih' potez med katere sodi predvsem zaščitna stoja na eni nogi. Na vitalnosti bi mu gotovo zavidal tudi marsikateri deset let mlajši možakar. Zato, da bi si lahko nekoliko spočil glasilke, so nadaljevali s svojim najbolj znanim inštrumentalom "Bourée" s katerim se vselej priklonijo legendarnemu skladatelju J.S. Bachu. Zatem so izvedli dve popolnoma novi skladbi, kateri zaenkrat še niso uspeli predstaviti v studijski verziji, saj na novi studijski Tull album čakamo že več kot deset let. Obe sta se izkazali za prijetni presenečenji in bi se po svoji strukturi lahko zlahka znašli na zadnjih dveh albumih, kjer bi sodili med boljše stvaritve.
To velja predvsem za "Hare in The Wine Cup" na kateri so ob učinkovitem refrenu demonstrirali tudi večjo količino folk rockovskih tendenc, medtem ko "A Change Of Horses" predstavlja nadaljevanje Ianovih dolgoletnih spogledovanj s svetovno glasbo, predvsem tisto iz bližnjega in daljnega vzhoda, kar je mogoče zaznati tudi na njegovih zadnjih solo stvaritvah. To skladbo so prvič v živo izvajali s posebno gostjo, znano igralko sitarja Anoushko Shankar, sicer hčerko legendarnega Ravija Shankarja. Kot se je Ian slikovito izrazil se je ta večer v Anoushko prelevil Martin Barre, ki je bil tako kot ponavadi glavna tarča Ianovih šal, čeprav je bil z njimi nekoliko bolj skop kot ponavadi. Pred začetkom izvajanja se je bobnar Doane Perry posedel za bongote, medtem ko je klaviaturist O'Hara predse postavil afriški boben na katerega je igral zgolj za kratek čas. Razen rahle razvlečenosti so uspeli pričarati pristno orientalsko vzdušje, ki je močno spominjalo na nekatere stvaritve z albuma "Roots to Branches" (1995). Vseeno marsikdo izmed privržencev upa, da to ne bo (vnovič) prevladujoča usmeritev na morebitnem novem Tull albumu.
Pred otvoritvijo "Aqualung" klasike "My God" so odigrali krajši inštrumentalni vložek iz "Songs From the Wood" klasike "The Whistler" ob katerem je bilo marsikateremu žal, da te odlične skladbe niso izvedli v celoti, a to bi bil za Ianove vokalne zmogljivosti res že nekoliko prevelik izziv. Med vselej rahlo srhljivo anticerkveno zadušnico "My God" so vnovič vnesli obilico solističnih improvizacij, ki so vrhunec dosegle z zaključnim Ianovim namernim naprezanjem na flavti, ki je v vsej humoristični sočnosti spominjalo na sopihanje prehlajenega mroža. Za še eno manjše presenečenje pred iztekom rednega dela so poskrbeli s solidno izvedbo "Crest Of a Knave" trdo rockerskega standarda "Farm On the Freeway", saj se ponavadi izogibajo skladbam iz osemdesetih, ki upravičeno "slovi" kot njihovo najslabše obdobje.
Za zaključek rednega dela so kot vedno postregli z "Aqualung", medtem ko so v "podaljšku" za veliki finale razgreli ozračje z "Locomotive Breath". Koncert so torej zaključili z obema najbolj znanima Tull klasikama, ki sta kljub Ianovim običajnim vokalnim težavam izpadli več kot spodobno in celo zagreli sicer pregovorno hladno avstrijsko občinstvo. Vzdušje je bilo zaradi grajskega okoliša sicer izjemno, a vseeno je manjkala neka pika na i na relaciji med odrom in zadržano publiko. Morda za Jethro Tull v bodoče ne bi bilo slabo, če bi obnovili večletno tradicijo metanja orjaških balonov ob zaključkih koncerta in tako poskrbeli za bolj evforičen odziv publike, saj bi s to potezo zagotovo prebudili tudi največje zaspance med občinstvom oziroma tiste najbolj obnemogle. Razen nekoliko preveč zadržane publike in dejstva, da se albuma "Benefit" še vedno trdovratno izogibajo, pa je koncert v vseh ostalih ozirih popolnoma uspel, tako po izboru skladb, sami izvedbi kot ozvočenju, ter navdušil večino dolgoletnih privržencev ter tiste nekoliko mlajše, ki so prišli občudovat vragolije nabritih prog folk rockerskih praporščakov, kateri pod neukrotljivim Ianovim vodstvom očitno še dolgo ne bodo rekli zadnje, vsaj kar se tiče prepričljivih in konstantnih koncertnih nastopov.
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh