Festival sodobne avtorske in etno glasbe Godi Bodi se poraja na koncertni ponudbi Slovenije že peto leto zapored. Navajeni smo ga pomladi, v drugi dekadi aprila. No, letos pa je dobil svojega mlajšega brata dvojčka, oziroma jesensko izdajo. Ta je programsko sicer precej krajša, vendar nič manj slajša.
Oder pod zvezdami je po svojih odličnih akustičnih karakteristikah kot nalašč za predstave, kjer nosi primat gola organsko zveneča kulisa spremljave in drži vokal središčni domet podajanja glasbene substance s poezijo, pri čemer se morajo čustva polno izraziti.
Prvi je na oder, malo preko osme zvečer, krenil Rudi Bučar. Ta možakar, ki poseduje veliko karizmo vokalnega naboja, s katerim razdira in razklenja prav vse bariere do src poslušalcev, je v letošnjem letu izdal svoj tretji studijski album z naslovom »Rudi Bučar & Istrabend«. Gre za logični kontinuum predhodnikov »Kapot« (2004) in »Kambiament« (2007). Čeprav opravlja poleg Rudija na novi plošči svoje glasbene funkcije kvartet spremljevalnih glasbenikov, se je Rudi tega večera znašel na odru le z dvema pomagačema. »Atom in mamo« založbe Celinka, kot tudi festivala Godi Bodi Janezom Dovčem na harmoniki in Goranom Krmacem na tubi.
Rudi je šegav fantič, pravi istrski »žlahtnik«, ki občuje z izvirnimi koreninami svojih istrskih pradedov tako ognjevito in prepričljivo, da konzumentu njegove izpovedi ni težko osmisliti domišljijske slike zgubane, in od soli ter burje razbrazdane, a blagorodne »terra rose«. Z naravo primorske dostopnosti veselega brezbrižja, je trubadur urezal glavnino točk z novega albuma. Pa čeprav je odprl koncert z (J)one dvi naranče (album »Kambiament«) je prav ta skladba, v kateri je slikovito ogrel svoj vokal - v srednjem delu je namreč le tega prelil v pravi ženski falsetto, da si dobil občutek, kot da se za odrsko kuliso skriva gostujoči ženski vokal, odlična iztočnica v poanto Bučarjeve glasbene pridige. Bučar je premeten interpret. Silno čuten, vživet. Zna biti porogljiv, celo zadirčen, brezbrižen, ko se preda svojemu temperamentu, kot se za mediteransko geografsko poreklo tudi spodobi. Težko boste našli boljših prispodob, kot jih ponujajo nove Wana je lbezn, Mama Piero me poca, ali ob koncu tradicionalna ljudska zgibanka skladb Vstala Primorska ter O, Bella Ciao! Že v naslednjem hipu pa značajske karakteristike zahtevanega razpoloženjskega stanja skladb, prežetih z istrskim melosem in pristno Istrijanščino, prelije v božajoče spokojni pejsaž, kjer pride do izraza zlasti njegova topla vokalna rahločutnost. Preprosto se ta Rudijev čutno vibrirajoč sentiment polno kapitalizira v nežno krhki Edina, kot tudi erotogeni ušesni masaži blues konture Še malo, ki seveda nista manjkali v repertoarju.
Zabavni umetnik je svojo pronicljivost realiziral tudi med točkami, ko je prisotne kratkočasil z anekdotami, ki so izvabljale iz vrst občinstva obilje smeha. Zlasti je nekaj »norčavih« letelo na rovaš Anike Horvat, pred izvedbo skladbe Samo ti, ki jo je Rudi Bučar napisal za Aniko in je ta z njo zmagala na Slovenski popevki leta 2009. Možakar je zabelil nastop tudi s povabilom gostje Ksenije Benedetti (ex-Pleksus Solaris), sicer znani kot šefinji slovenskega protokola, ki je za skladbo Noč uničuje sedla za Nord klaviature in pomagala učinkovito oživeti točko, ki je nastala še za projekt Rudi and the Cool Vibes. Slikovit, iskriv, predvsem pa nastop, ki zahteva veliko srce, je glasbenik sklenil še z eno milo točko. Gre za skladbo Naj traja, s katero je Rudi zmagal na Slovenski popevki leta 2011. Na oder je za to priložnost povabil Evo Hren in duet je realiziral učinkovito zaznavno kemično vez dveh senzitivnih vokalnih kontrastov, polnega dopolnjevanja. Upajmo, da bo v prihodnje nemara iz takšnega odrskega druženja privekala tudi kakšna skupna avtorska cvetka.
Eva Hren je na oder pripeljala svojo spremljevalno zasedbo Sladcore, vendar brez kitarista. Za klaviature je sedel »jezični doktor« lucidne zasedbe Nula Kelvina Marko Boh, za bobne univerzalni Blaž Grm, bas kitaro in kontrabas pa je »luščil« Klemen Krajc. Za zabelo aranžmajev sta z občasnimi solističnimi vložki poskrbela akademski jazzist Igor Matkovič na trobenti ter harmonikaš Janez Dovč.
Tako kot Rudi Bučar prej, je tudi Eva Hren že s samo vokalno interpretacijo zapolnila glavnino vibracije, ki je bila generirana z odra. Poleg silno nalezljive barve vokala - čutne soul podkovanosti, godi predvsem izredna karizma te pevke, s katero je hipoma kupila srca prisotnih.
Eva je predstavila repertoar plošč »SLO« (2009) in »Etnosoul« (2012), s težiščem na slednjem, ki je tudi njena aktualna, letošnja izdaja. Album »Etnosoul« je z nastopom Eve Hren & Sladcore v sklopu jesenske izdaje festivala Godi Bodi tako doživel v Ljubljani nasploh svojo prvo odrsko izvedbo. Tradicionalne ljudske pesmi slovenske staroselske šole, ki si jih pojejo taborniki, mamke in nas nanje redno spomni predvajanje na valovih različnih radijskih frekvenc, so v preobleki Sladcore doživeli nov artistični ekspoze, ki je na moč poseben, privlačen in prepričljiv. Odlični preplet jazzovske druščine na odru, ki si podaja med seboj žogico ekscesa eksperimentalnih solističnih vragolij in dodaja sicer trivialnosti prvinskega melosa teh pesmi element nepredvidljivega razvoja dogodkov. Novo izrazno kvaliteto torej.
Torej zabavna in dinamična predstava, kjer so glasbeniki s podano novo glasbeno dimenzijo na mostu slovenske tradicije ljudskega melosa in jazzovskega »svobodoplutja« polno prepričali v predstavi. V samem zaključku koncerta je v teh občutjih »piko na i« dostavila tega večera že tudi preizkušena in silno učinkovita kombinacija vokalnega dueta Eve Hren in Rudija Bučarja. V glavnino skladb nove plošče »Etnosoul« so Eva in kompanija vmešali tudi točke iz albuma »SLO«, kjer je izstopala zlasti Lisička je prav zvita zver (šegavi minimalistični kontrast med vokalom Eve in kontrabas spremljave Klemena Krajca), naprej še Po jezeru, Dekle je po vodo šlo (z Rudijem Bučarjem v duetu), posebej milo Mamica je kakor zarja ter v zaključnem krešendu s skladbo Oblaki so rdeči (znova z Rudijem Bučarjem v duetu).
Tako se je sklenil prvi jesenski Godi Bodi festival, za katerega upamo, da bo v prihodnje postal jesenska stalnica koncertne ponudbe v Slovenski prestolnici! Ta festival namreč prispeva k tesnemu povezovanju glasbenikov kantavtorske glasbe, kot tudi vseh eksperimentalnih glasbenih različic, ki v svoji ponudbi združujejo živopisan pasijon etno glasbe sveta, jazza, bluesa, predvsem pa črpajo v svoji artistični izpovedi pristnih naravnih kontrastov iz korenin tradicionalnega izročila slovenske ljudske glasbe. Samosvoje, v duhu izzivalnosti in avantgardnih premikov.
na vrh