Pogansko socvetje slovenske mladeži je pred kratkim vnovič zaplesalo svoj ples užitka, saj je po številnih vikinških vpadih ter panslovanskih brezbožnih obredjih na Metelkovi prišel čas za vnovični vdor tokrat bojno razpoloženih Fincev. Ensiferum so sicer praporščaki finskega folkoidnega heroic metala, karkoli že to pomeni, v okviru svoje samopoveličevalne turneje po Evropi, ki se imenuje Bearers Of The Sword (Ensiferum v latinščini pomeni prav slednje) pa so po nekajletni pavzi vnovič razplei svoje bojne prapore ter predstavili osnoven atribute, zaradi katerih jih poznavalci folk metala ter pagana prištevajo med najvplivnejše nosilce tega sicer že nekoliko zlajnanega žanra.
Po milenijskem metalskem hrošču, ki je okužil sicer bolj napredno mislečo metalsko srenjo z zvoki dud, gosli, piščali in precej monotonimi pivskimi napevi ter sagami o velikih dosežkih pra-pra-pra-pra-pradedov je namreč le bore malo takega, kar še ni bilo upesnjeno in izkričano med poskočnimi zabavljaškimi onanijami, je pa res tudi, da se nekaterih stvari množice enostavno ne prejejo. Dokaz za to je bil tudi pogled na bojne oprave mladcev in mladenk iz res vseh vetrov. Poleg domorodnih brutalcev ter zamaščenih ljubiteljev vikinško obarvanega metala so bili tudi predstavniki plemen iz Italije in Hrvaške, vsem pa je bilo skupno eno – črne črte narejene za maminim črtalom, namesto emo malarij pa so tokrat domala vsi spominjali na tabor ljubiteljev ameriškega nogometa, le da so športne majice zamenjali z Amon Amarth, Ensiferum in Eliuveitie podobami ozaljšanji puloverji ter majice. Kaj torej pričakovati od večera, je bilo vprašanje, s katerim si je nič hudega sluteči mimoidoči lahko belil glavo?
Dejstvo, da ni vse na isto vižo če prihaja z mrzlim severnikom iz nordijskih koncev, je potrdila pred kar solidno napolnjeno Galo že prva predskupina Profane Omen. Namesto sag o mogočni preteklosti se finski groove metal rušilec hrani z novejšimi tematikami, v trinajstletni zgodovini pa so se po dveh odmevnih podtalnih demo posnetkih ter treh ostrih trdozvočnih thrasherskih izstrelkih panteriziranega metala že leta 2006 okronali tako z nazivom najboljše finske novotarije vsaj kar se metala tiče, že po uvodni skladbi Base z izjemnega albuma Inherit The Void pa je bilo bore malo za rezerve. Desantna enota, ki jo sestavljajo kitarski dvojec udarnih šeststrunskih morilcev Williami Kurki ter Anti Kokkonen (slednji precej spominja na nevarnejšo različico kitarista skupine NOFX Erica Melvina), basist Antti Seroff, izjemni briljant za opnami in činelami Samuli Mikkonen ter osupljivo večplastni pevec, kričač in zabavljač Jules Näveri je oster kot konica peklenskega bodeža, na slišano pa bi bil ponosen tako pokojni Dimebag kot spremljevalna konjenica božanske Pantere. Odtenke bolj heavy metalskega sladostrastja na visokooktanski mešanici kerozina ter propana servira kvintet že v nadaljnji poslastici z albuma Destroy, ko pa iz zvočnikov zahrumijo prefinjeni ritmi in kar baročno kičasti rifi skladbe Wastehead pa se v gibanje malce odločneje spravijo tudi prve bojne linije ljubljanskega hrama urbane kulture. Vidno dobre volje se s publiko spogledujejo tako člani odrskega odreda, po izjemni kanonadi skladbe Predator pa se v peklensko sladkem objemu zubljev dokončno stopi tudi moja sicer običajno precej zadržana duša. Kot bi bil deležen Lamb Of God odmerka izjemne igrivosti ter lahkotne uničevalne sle po dominaciji, baladni trenutek nathreshirane skladbe Pit Of My Thoughts pa povrne strasti v sfero lažje kontrole. Vmesna malce hladnejša prha z upočasnjeno metriko se, hvala bogu, vnovič pospeši z brutalnim udarom skladbe God In The Bottle, Profane Omen pa z desettonskim kladivom kirurško natančno zarežejo v nekoliko pospano vzdušje z balado hipnotizirane množice. Izjemna sinteza death metala, groovea, nu-metal tempiranosti, agresije in izjemne izvedbe rezultira v ljubezni na prvi posluh. Bound To Strive je šolski primer tega, da melodika ne ubije vedno demonske moči metalske, sicer shizofrene a vseeno lepe zveri. Profane Omen prehajajo z občutkom iz decenij heavyja v bolj domače trenutke devetdesetih, ko je oder dominiral švic, adrenalin in jekleni libido velikega Phila in teksaških mož postave, veliki finale pa je predstavljal vrhunec plošče Beaten Into Submission – skladba Painbox, ki je tako umazano seksi, da že kar smrdi! Profane Omen so se na odru odrezali suvereno in dali od sebe toliko moči, kot bi nastopali pred popolnoma razprodano dvorano, kljub temu, da je večina očitno sklenila hraniti moči za zvezde večera. Kako tipično in predvidljivo! Fantom iz zasedbe, predvsem pa izjemno komunikativenem oratorju izjemnega vokalnega razpona, pevcu Julesu, ki si poleg dela v Profane Omen kruh reže še z delom v zasedbi Enemy Of The Sun, v preteklosti pa tudi s tlako v zasedbi Misery Inc., gre nedvomno zasluga za izjemno kvaliteten in res vživeto odigran koncert!
Po nekajminutni pavzi za potešitev vseh organskih in anorganskih potreb je po ostri žganici, ki smo jo okusili za aperitiv večera, nastopil čas za nekaj mehkejšega. Amoral so skupina, ki se je od leta 1997 dalje, ko so ledino orali s tharshem in death metalom, odločila za prehod na curakljasto, a solidno oddrgnjeno različico power heavy metala, ki pa mu kljub malce bolj tehnično podkovanim rifom, progresivno našpičenim kitaram, ne zveni kot bleda kopija Dream Theatre ali King's X ali pa Helloween, kot se to prepogosto zgodi. Helsinški kvintet se hrani z genijem ustanovnega člana in izjemnega tehničarja Bena Varona, ki mu suvereno parira tako kolega Masi Hukari na šestih in Pekka Johansson na petih strunah, za bobni se prepričljivo poti Juhana Karlsson, osrednji podij pa ostaja v domeni izjemnega in vnovič zelo nadarjenega zabavljača ter pevca Arija Koivunena. Po skladbi Mute z albuma Reptile Ride se fantje popolnoma sprostijo in brez prevelike obremenjenostjo s pričakovanji publike še bolj odprejo svoje ventile s skladbo Hours Of Simplicity, ki s svojo trideset let staro metriko in vzorci malce ubije vsaj moj uživaški libido, kljub temu, da bi se nad slišanem stopili vsi ljubitelji zasedb Ugly Kid Joe in zasedb, na katere so se tresla ženska oprsja pred, da ne bom krut, dvajsetimi leti. Hja, vsaka ušesa imajo svojega malarja, da pa fantje premorejo veliko DT ambicij pa pokaže kitarski preludij skladbe Exit, na katerega se v sanjavo pozibavanje premakne tudi slovenska mladež. Exit sicer ni skladba za krožni ples uničenja, zato je bilo moč udarnih prijemov čutiti le v prvih treh vrstah, hujših primerov neozdravljive erekcije pa je bilo bore malo, na isto vižo pa povleče še skladba Release, po precej tehnično ambiciozni, a ne preveč prepričljivi skladbi (Won't Go) Home pa si domala zaželim, da si fantje premislijo in preidejo na kaj bolj konkretnega. Po pozersko nastavljivem štiklcu Wrapped In Barbwire postane jasno, da je namesto grizlijevega ugriza moje male možgane načel Haribo medvedek, ki se zjutraj razteguje na Europe in ostale onanije. Po malce daljših mukah dočakamo tako tudi trenutek bolj epsko zastavljene skladbe Beneath, ki zveni kot uvertura v zgodbo o ljubezni Frodota in njegovega prijatelja Samuela, zato pred končnim finalom sicer solidno zaigranega koncerta, ki pa so ga fantje očitno namenili le parim italijanskim mehkocurnim ljubiteljem pocukranega metala, raje napolnim pljuča s svežim oktobrskim hladom pred Galo.
Pred vrati pa presenečenje! Koncert je bil polno razprodan in ni ostalo kart niti za tistih nekaj nesrečnikov, ki so se tolažili, da je časa za nakup še več kot dovolj. Popoln uspeh organizatorjev pa je budil kar malce tesnobe, saj se je pred vrati v Galino brezzračje kar trlo ljubiteljev glavne jedi večera. Sam sem upal, da bo veliki finale vreden pričakovanja, a z zdravimi zadržki in varovalkami proti popolnem razočaranju. Dvorana je pokala po šivih, domala povsem pri vratih v dvorano pa sem obstal pred živim zidom nepregledne množice, ki je padla v trans že med uvodnim inštrumentalom skladbe Symbols, ki se, tako kot na zadnji plošči Unsung Heroes po herojskem prihodu v bojne barve ozaljšanih Fincev prelije v precej predvidljiv stampedo polka metala in herjskih pravljic. Zasedba Ensiferum, ki jo po številnih menjavah sestavljajo kitarist in kričač Petri Lindroos, milogrleni basist Semi Hinkka, v ozadju skrita klaviaturistka Emmi Silvennoinen, bobnar Janne Parviainen ter edini član prvotne postave, Markus Toivonen očitno streže prave tri akorde, ker je na skladbo In My Sword I Trust padlo v trans celotno ljubljansko občestvo. Po pritegnitvi refrenu iz stoterih grl so si Ensiferum opasali skalpe množice na en mah. Množice ni zmotil niti Atarijevski uvod v precej bizarno smešno skladbo Guardians Of Fate, komična različica pospešenih Amon Amarth pa me vsaj malce spravi v stanje med smehom in obupom, saj je bilo v popolnem vakuumu težko slediti svojim mislim, kaj pa šele dogajanju na popolno obkoljenem odru. Ostri rifi so depilirali ušesne mečice, bojna atmosfera barbarskih hord pa je doživela z ostro – milozvočno kombinacijo dejansko herojskih pevskih podvigov bizarnega pevskega zbora dvigovala duha množic, simultano pa ubijala mojo željo po življenju. Skladba From Afar z istoimenskega albuma potrdi domnevo, da zveni pri Ensiferum vse enako – kičasto, pretenciozno, prenapihnjeno in tako peklenko monotono, da moram aplavdirati vsem tistim, ki so si poleg vseh besedil uspeli zapomniti kdaj se je prejšnja skladba zaključila in nova začela, saj sem sam komaj ločil rit od glave, vsekakor pa je vsaka izkušnja za nekaj dobra. Vez med zvezdami večera in publiko je bila dejansko močna in nezlomljiva, to pa je dalo vedeti, da so zmagovalci tokratne bitke talentov tokrat s svojimi jekli poklali vso heretično zalego nepodrejenih dvomljivcev. Kljub vsemu še vedno trdim, da je potrebno občudovati vse, ki na petih albumih povedo iste stvari, poleg tega pa ne odstopajo niti od osnovnega kopita med prvo in med zadnjo skladbo. Morda se motim, a razlika med prvencem Ensiferum iz leta 2001, tri leta kasneje izdano ploščo Iron, tretjim »briljantom« Victory Songs ali pa albumom From Afar in velikim finalom z letos izdane plošče Unsung Heroes, minimalna če ne nična. Kot bi poslušal Mötörhead, le da se ob slednjih zabavam, ob vikinških bedarijah pa po novem le dodobra nazeham! Pa vseeno – kdo sem, da bi sodil okus množic? In okus raje je bil dodobra nasiten z vsemi standardi vseh plošč, grleni kriki ugodja pa so pritegnili skladbam, kot so Blood Is A Price For Glory, pa Iron, po končanem prvem rednem delu koncerta pa se je nagnetenim silakom in pobarbarjenim princeskam odtrgalo še ob dodatkih, kot so bili Twilight Tavern, Lai Lai Hei in, vraga, ne bi si mislil, Battle Song. Rossinijeva uvertura iz Williama Tella je bila zadnja rešilna biljka, da ne bom pognal škrge, zato sem pred topotom razgrete horde balkanskih vikingov in novopečenih mlečnozobih bojevnikov raje odracal v noč, vedoč, da je bil večer, vsaj zame, tretjinsko uspešen.
Na prvi posluh sem se zaljubil v prvo skupino večera, ob drugi fasal sladkorno, ob tretji pa skoraj popolnoma oglušel! Dejansko moram priznati, da sta bili prvi dve tretjini, predjed in juha, užitni in lahko prebavljivi, po desertu pa sem moral nekaj popiti, saj sem fasal drisko. No ja, bolezenskih znakov je bilo več, res pa je, da se splača vsemu skandiranju množic ohraniti svojo lastno hrbtenico in ščepec lastnega okusa. Slednjega ne skrivam, je pa res, da je bil večer, ki je bil za številne popolna zmaga in užitek, mani podoben uzurpaciji manjšinjskega naroda. Ljubljanski branik slovanske zavesti je padel. Ostali so samo pogoreli ostanki poplenjenih hlevov in zasmojene čumnate ozkogledega diktata monotone instant zavesti, iz ozadja se je slišal jok posiljenih in dodobra izmučenih otrok, ki so jim zavojevalci s ponavljanjem izprali možgane, le redkim pa je uspelo kljub konstantnemu obstreljevanju ostati na svojem kupu gnoja ter po bitki izustiti: »Ni vse zlato, kar se sveti in niso vsi, ki nosijo jeklo, tudi heroji z mojega oltarja čaščenja!«
na vrh