1. O festivalu
Pomislite na svojega najljubšega glasbenika oz. bend. No, zdaj pa si predstavljajte festival, kjer je nosilec le-tega vaš izbrani izvajalec. Ta otvori in zaključi festival, torej igra dvakrat. In na festivalu igrajo glasbeniki, ki jih izbere in povabi izključno vaš izvajalec. Bende, ki so ga izoblikovali, glasbenike, ki ga navdušujejo. Svoje najljubše imenuje za nosilce in poleg njega pravtako nastopijo dvakrat. Zveni precej navdahnjen koncept, kajne? Predstavljajte si še, da ima ta festival, poleg glasbenega programa, tudi kino. Kino, kjer igrajo najljubši filmi oz. dokumentarci tistega izvajalca. In da ima ta izvajalec celoten TV program, kjer lahko spremljate še več njegovih ljubih nanizank, filmov itd. Ste tudi ljubitelji knjig? No, pa recimo, da taisti izvajalec izbere še par svojih najljubših knjig, ki jih potem v knjižnih okroglih mizah lahko diskutirate bodisi z avtorji bodisi z znanimi kritiki. Zveni kot idealen, če ne že kar utopičen koncept festivala. Celoten izvajalčev navdih iz vseh zvrsti umetnosti na enem mestu. To mesto pa ima, verjeli ali ne, že ime. Že obstaja. In ta fanovska utopija se imenuje All Tomorrow's Parties.
All Tomorrow's Parties (ime je povzeto po naslovu skladbe kultnih The Velvet Underground) zagotavlja vse opisano. Glasbeniki-organizatorji so bili v preteklih letih (deluje že 12 let) precej raznoliki – od ikon 80-tih let, kot so Sonic Youth, prek 90-tih in nosilcev Godspeed You! Black Emperor, My Bloody Valetine, Modest Mouse in podobnih alternativnih, podtalnih in drugače kljubujočih zasedb do 21. stoletja in The Mars Volte, Mogwai ipd. Vsak s svojimi izbranci, filmi, knjigami, vzdušjem. Vsak z novo nepozabno izkušnjo. Redni letni kraj je, poleg ostalih, ki se menjajo tako po Angliji kot po svetu (ATP ima svoje lovke tudi v ZDA in na Japonskem), Butlinsovo letovišče v Mineheadu na jugozahodu Anglije, tik ob morju. Precej odročen kraj, pa še to je milo rečeno. Najino potovanje s sopotnico je izgledalo takole: letalo v London, prenočitev, približno 8-urno potovanje z avtobusom, vmes še kako presedanje z enega na drug avtobus, občasna slabost zaradi neprekinjene 6-urne vožnje, zaspanost, vrsta živali na prelepem oblondonskem podeželju, Butlinsovo letovišče. In ob prihodu, vržena prtljaga v stanovanje, iskanju recepcije… Jeff Mangum. Prav tisti Jeff Mangum, ki je pred nekaj manj kot 15 leti skupaj s svojim bendom Neutral Milk Hotel izginil z glasbene scene in pustil za sabo velik pečat, globoko sledeč kult in eno nepopravljivo luknjo. Pisal se je petek, tisti na devetega marca 2012. leta.
2. Petek
a. Jeff Mangum
V dvorano sva prihitela 5 minut pred začetkom. Večtisočglava množica je zastirala pogled na oder. Podihan zrak in pot, pričakovanje in navdušenje so napolnili prostor z intenzivno napetim vzdušjem. Kot tisti trenutki pred nevihto, le da še intenzivnejši in nekako utesnjujoči. Kljub skorajda napolnjeni dvorani so ljudje še kar prihajali, zadihani, loveč zadnji vlak za otvoritev še ene nepozabne izkušnje. Končno se dvorana zapre, na srečo prisotnih in nesrečo tistih, ki so prišli prepozno. Množica hipsterjev že vzklika ime svojega boga. In ko se Jeff prikaže, mrk kot vedno, z izrazom prezira, saj nikoli ni maral množic, nekakšna zmeda. Prisotni, zavedajoč se Jeffovih želja (ki recimo za svoje nastope ni želel fotografiranja in snemanja), travm in odnosa do pretiranega fanovstva, nismo vedeli, ali naj ga pozdravimo z vzkliki ali s tišino. S klanjanjem, ploskanjem ali obviselimi rokami. Še preden pa smo se odločili, je Mangum s preprostim »Hi.« že začel z igranjem in »Two-Headed Boy Pt. 2« se je razlegel po dvorani. Moja skepsa o Jeffovem solo nastopu in tem, kako bo zapolnil vrzel benda, je bila popolnoma neosnovana in brezpredmetna. On pač ne rabi nikogar drugega kot svojega glasu in čustvenega udrihanja po kitari. Tako je cel koncert minil v nekakšen transu prisotnih, predvsem v nekakšen nejeverju, da zares gledajo Manguma, sploh zato, ker nas je večina pritekla v dvorano tik pred začetkom, brez časa, da se pripravimo na to, kar smo doživljali. Množica se je, pričakovano, znorela pri »The King of Carrot Flowers«, verjetno najbolj znani skladbi Neutral Milk Hotela in legendarne »In the Aeroplane Over the Sea«. Tihi glasovi so ga spremljali tudi ob ostalih, še posebej kasneje, ko se je množica osvestila – pri »Oh Comely«, »Ghost« ipd., Mangum pa je sicer odigral večino komadov z »In the Aeroplane Over the Sea«, zraven pa dodal še nekaj pesmi s prvenca, EP-ja in prelep »Engine«; nekajkrat se mu je na odru pridružila tudi trobilska in pihalna sekcija ter pojoča žaga. Kot vedno nezgovoren je Mangum množici namenil le malo pogledov in besed, večinoma se je po vsaki skladbi zahvalil, morda prek kako spregovoril besedo ali dve o tem, kako je nastala. S čimer je seveda nastanek skladb, ki je bil vedno misteriozen, tudi ostal tak. Po kakšni uri igranja in končno zavedni množici je Jeff preprosto vstal, dvignil roko v pozdrav in odšel. Prvi, otvoritveni nastop Jeffa za letošnji ATP je bil kot nekakšna fatamorgana, Jeff sam pa prikazen, večna enigma. Utesnjeni občutki množice so bili še poglobljeni, kot da se ne bi popolnoma zavedali svoje prisotnosti. Čudaška genialnost izkušnje zagotovo pritliče življenju Manguma in njegovemu ustvarjanju.
b. Joanna Newsom
Drugi nosilec oz. nosilka je bila ameriška weird folk pevka in multi-inštrumentalistka Joanna Newsom. Vedno prikupna pevka je bila pravi kontrast temačno-mrkega Jeffa. Zgovorna, vesela, izžarevajoč neko svetlo pozitivo. Prav zato je bil sprejem publike tako drugačen od prejšnjega. Sproščeno ploskanje in mirno, enakomerno dihanje publike ter občasni vzkliki »I love you!«, katerim so sledili sladki Joannini nasmehi, je bilo pravo nasprotje prejšnje utesnjenosti in pasivne pripravljenosti na nevihto. Kontrast v vzdušju je bil popoln. Vendar pa zato Joannin nastop ni bil nič manj intenziven in manj navdahnjen. Kljub mnogim napakam (še posebej v besedilih), ki jih je s svojo naravno prikupnostjo Joanna spremenila v svoj forte, je solo nastop, kjer se je presedala izpred klavirja k harfi in obratno, zaključila z neverjetno eleganco, ki je ne bi pričakovali ob očitni izmučenosti zaradi letenja in časovne razlike. Joannin specifičen, visoko-predirajoč glas, ki te tako nežno zbada v ušesne bobniče, da nisi prepričan, če te boli ali ne, je bil vseeno vrhunski, tako kot tudi njeno neverjetno spretno ubiranje strun na harfi oz. tipk po klavirju. Dovzetna publika je sledila njenemu gibanju rok, telesa in izustenim besedam z melodramatično ljubeznijo. To je bila resnična umetnost – kako je Jeffovo luknjo v nas nadomestila s svojo prikupno prezenco, sanjskim melosom in prijetnimi besedami. Nerodna zgovornost in mil pogled sta še nekoliko začinila nastop, kjer se je večkrat zahvalila, opravičila in nam igrala na dušo. Kljub brezzračju je celotna dvorana dobila čisto drugačen občutek.
c. The Raincoats
Ker so si koncerti sledili eden za drugim na treh odrih z le malo časa za odmor sva odhitela od glavnega odra k t.i. Reds odru, kjer je igral britanski post-punk bend iz konca 70-tih in začetka 80-tih, imenovan The Raincoats. Žensko-dominiran bend naj bi na željo Manguma odigral v svoji popolnosti svoj debitantski istoimenski album, ki je bil tudi njihov najuspešnejši, najbolj vpliven in posledično ter po mnenju mnogih tudi njihov najboljši. Vsekakor tako meni tudi Mangum. Utrujena od predolgega potovanja in dvournega stanja sva se sede naslonila na bližnji steber in v nekakšni speči zamaknjenosti poslušala plesne ritme benda ter nekoliko ekscentrični večglasni vokalni del. Levo od naju se je ustvarila skupina plesočih hipsterjev, ki so kljub občasnim klasično temačnim post-punkerskim delom nadaljevali s svojimi polki podobnimi gibi. Najbolj me je sicer presenetil vokalni del nastopa, ki je postaran, nekako drugačno osnovan kot na albumu, morda celo bolje, saj ne deluje tako surovo kot na plati, ampak nekoliko globlje. Nastop je navdušil, to je zagotovo.
d. Half Japanese
Po The Raincoats sva se spravila v prvo vrsto za duhovito-naivne punkrockerje iz 70-tih Half Japanese z nezgrešljivim Jadom Fairom na čelu. Nastop, poln energije, nasmehov, odkritosrčnosti in besedil o osvajanju deklet, je bil po zvenu resnično drugačen, kot zvenijo njihovi albumi. K temu botruje predvsem dejstvo, da si je Fair lahko privoščil space-noiserske zvočne zavese svoje kitare, po kateri je nekontrolirano in improvizajoče zbijal, spet drugič igral eno struno izven-ritemsko, občasno pa kitaro na vse možne načine maltretiral z roko, usti, trebuhom itd. Efekti in glavni kitarist so to dovoljevali, rezultat pa je bil zato resnično zabaven nastop, dejansko odličen vsekupen zvok skupine ter dobra doza nasmehov publike. Poleg svojih pesmi so igrali tudi cover Daniela Johnstona, ki zaradi je zaradi lastne turneje odklonil Jeffovo povabilo. Half Japanese so tako kljub svoji starosti ohranili duh začetkov punk rocka, navdahnjenega z noiserskimi prijemi 80-tih, na isti način pa je svoj glas ohranil tudi Jad Fair. Mladostniško-igriv, pasivno-hiperaktiven, govoreče-poječ. Z zaključkom v stilu – s popolnoma brezstruno in zlomljeno kitaro. Half Japanese so tako nadaljevali večer fantastičnih nastopov.
e. Thurston Moore
Po Half Japanese sva ponovno odhitela pod glavni oder, kjer sva za petkov konec ujela pol ure nastopa frontmana Sonic Youthov Thurstona Moora. Ponovno polna dvorana je bila že pošteno ogreta in navdušena nad nastopom ter vmesnimi anti-kapitalističnimi stavki in šalami Moora. O glasbeniku ne gre izgubljati besed, nastop sam pa je bil dokaj povprečen, z izjemo skladbe ali dveh. Izvajane skladbe so bile Moorove in ne tiste od Sonic Youth, in prejšnje so bolj kot ne za specifičen okus in tiste nesmrtne fane. Po koncu sva se odpravila za nekaj deset minut še v kino, kjer je igral anime Spirited Away, vendar je bila izmučenost prevelika za vztrajanje do konca.
3. Sobota
a. Yamantaka // Sonic Titan
Sobotni koncertni dan je otvoril kanadski bend Yamantaka // Sonic Titan. Zagotovo eden od bendov, ki najbolj izstopa iz konceptualne podobnosti ostalih Jeffovih izbrancev, saj gre v osnovi za nekakšen progresivnorockovski tribe bend. Vodilni dvojec v bendu sta bobnarka in pevka, prva je kitajska Irka, druga japonska Škotinja, kar je zagotovo zanimiva kombinacija in tudi razlog za veliko količino vzhodnjaških elementov v njuni glasbi. Tudi sicer to ni tisti naveličano-konvencionalni prog rock, saj vključuje v svojo zmes kopico ambientalnih, new wave-ovskih, elektronskih in noise elementov. Največji korak stran od kakršnegakoli etiketiranja pa je vokal male Ruby Kato Attwood ob pomoči nižjih zvokov Ange Loft, ki skupaj ustvarjata fenomenalen in unikaten duet. Glasbenici sicer to zvrstno fuzijo imenujeta noh-wave. Zaenkrat imata izdan istoimenski debitantski album, ki je prejel veliko hvale in naklonjenih kritik. Vendar pa je nastop na popolnoma novi, višji ravni kot preodličen album. Vizualno podprt s kostumi, maskami, pobarvanimi obrazi, temačnimi igrami senc, ritualnimi gibi in predvsem neverjetno energičnostjo skakajoče Ruby Kato je pustil publiko z zevajočimi usti. V živo so izvedli celoten prvi album in nov komad, ki nadaljuje samostojno rastoči žanr noh-wavea. Ta hibrid elektronske tehnike Radioheada, kitarskih riffov Stevena Wilsona in daljne-vzhodnjaškega melosa hipnotičnega vokala Ruby Kato je zagotovo novi velikan vzhajajoče alternativne glasbene scene, ki kljubuje kapitalistični ideji nesmiselnosti umetnosti.
b. Mount Eerie
Po Yamantaka // Sonic Titan sva na istem odru, imenovanem Crazy Horse, pričakala solo izvajalca, ki se skriva pod psevdonimom Mount Eerie (drugače Phil Elvrum). Phil Elverum je sicer predvsem znan po svojem delovanju v indie noise rock bendu The Microphones, kot Mount Eerie pa je predvsem zaslovel po prečudovitem albumu The Wind's Poem, kjer meša svojo zanimivo lo-fi folk glasbo z dronom in black metalom. Vendar pa je bil tokrat sam s svojo kitaro in dvema ojačevalcema. Po eksplozivnem nastopu Yamantaka // Sonic Titan je bil Elvrum še en kontrast. Umirjene, mehko distorzirane kitarske linije v kombinaciji s Philovim sanjavo prelepim glasom so telesa, polna adrenalina, pomirila in spravila v hipnotično meditativno stanje. Resnično čudovita besedila o samoti, človekovih čustvih, naravi in zvoku so prava poezija, peta in spremljana z psihedeličnimi lo-fi kitarskimi efekti pa so še toliko bolj prišla do izraza in nas spravila do sanj. Kljub občutku, da morda pa nekaj manjka, kar se tiče polnosti zvoka, je bila publika navdušena, Phil pa je odšel v valu aplavza.
c. Earth
Po Mount Eerie sva odhitela do Reds odra, kjer so nastopili ameriški drone pionirji Earth, s katerimi je sodeloval celo Kurt Cobain (kitarist benda naj bi celo kupil šibrovki, s katero se je Kurt ubil, kupil pa mu jo je za samozaščito). Bend, ki se razvijal skozi vsa ta leta od 80-tih, je od močno distorziranega in zamazanega drone zvoka prešel na bolj psihedelične stonerske zvoke, s čistejšimi, razločnimi aranžmaji. Repetitivnost v stilu igranja prekinjajo nepričakovani vstopi violončelistke, ki nekako grozeče lepim kitarskim linijam dodaja atmosfersko dimenzijo. Tokratni nastop je bil sicer sila povprečen, tako nekako kot tudi izbira komadov. V živo je repetitivnost še toliko bolj v ospredju, vendar je bila tokrat nekoliko manj zanimiva kot na albumih oz. bendu ni uspelo narediti repetitivnosti nemonotone, kar je sicer njihova posebnost.
d. Scratch Acid
Zaključek koncerte sobote se je dogodil na glavnem odru z noise rockerji Scratch Acid. Dotlej bolj kot ne mirni koncerti so tokrat dobili svojo antitezo. Polna dvorana je pritiskala na železno ograjo pred odrom, ljudje so bili živčno pripravljeni, da se znorijo. Kljub vsej intenzivnosti posameznih koncertov, vrhuncev in odličnih izvajalcev so čakali na nekaj totalno prvinskega, na nezavedno skakanje ob uporniškemu hrupu, na odrivanje publike, na crowd surfanje frontmana in Scratch Acid so jim dali prav to. Nekontrolirano norijo, konstantno posredovanje varnostnikov, odpuljenega pevca v vlogi Steva Andersona, ki je dodal še kak strgan pas, odpeto majico, razbijanje stojala za mikrofon in tako naprej, in predvsem hrupen rock, ki jih je iz umirjenih, malodane samoimenovanih sofisticiranih hipsterjev spremenil v adrenalina-polno nagonom-podleglo množico. In to so potrebovali. To smo potrebovali. Bilo je osvežujoče, se popolnoma prepustiti množici komolcev, udrihati z glavo po zraku, se dreti refrene na vso moč. Ko ti začasni idol postane Steve Andreson, pevec, ki je v tistem trenutku idol celotne množice, ki z vsakim skokom v množico in novim odpetim gumbom na srajci pridobi novega pripadnika. Bend je v podaljšanem setu, kjer smo jih večkrat poklicali nazaj na oder kljub negodovanju organizatorjev, dal od sebe vse, vse nošene gumbe, vse pase okoli hlač, vse kapljice potu. Tako vživet nastop je možno videti le malokrat, takšna prevevajoča energija množice pa je zagotovo edinstvena. Da ne bo pomote – večer se je končal brez kakršnihkoli poškodb in izgredov. Hipsterji niso prenesli razbijanja v glavah na razbijanje dejanskih predmetov, temveč so zavzeli svojo prejšnjo kvazi-sofisticirano formo.
4. Nedelja
a. Boredoms
Nedeljsko popoldne so otvorili japonski avantgardni eksperimentalni karkoli-pač-že-ji Boredoms. Že pred začetkom ATP-ja se je lahko prebralo, da se bodo Boredoms na odru pojavili s 14 kitaristi, petimi bobnarji in enim dirigentom. S štirinajstimi kitaristi! Petimi bobnarji! Nor koncept. Nekakšen orkestralni noise rock. Vendar so bili Boredoms toliko več kot to. V stilu klasične glasbe jih je dirigent, pevec, momljač in kričač Yamantaka Eye usmerjal iz ambientalnih delov v nezdržljivo intenzivne vrhunce, polne nerazločljive psihedelike, triumfalnega koračniškega bobnanja, hrupnih distorziranih zaves enega akorda… Učinki na poslušalce so bili zelo različni. Od doseganj nirvan in ponovnega rojstva prek manične vznemirljivosti in skorajšnjih živčnih zlomov do malodane popokanih bobničev tistih, ki so stali tik ob zvočnikih. Genialna bipolarnost glasbe skozi hrup in tišino, spokojnost in živčnost, preprostost in kompleksnost, navadnost in bizarnost je v večini poslušalcev pustila, kljub različnim učinkom, podoben zaključek: » I had to leave early. It was genius, but just too intense.« Takšen komentar v različnih variacijah sem slišal od večine obiskovalcev in moje mnenje je enako. Bilo je genialno, vendar preveč intenzivno, zato sem odšel pred koncem, da sem rešil svojo prištevnost.
b. Lost in the Trees
Lost in the Trees so malček čudaški folk bend iz Amerike, nekakšen freak folk z Yorkejevo kopijo na vokalu, ki s sila preprostimi, a iskrenimi besedili in duhovito ter sproščeno skromnostjo že lep čas polnijo ušesa vseh, ki so jih pripravljeni poslušati. Lep renome je pripeljal lepo skupinico ljudi pod oder Crazy Horse (sicer najmanjše prizorišče), kjer so s svojo prijetno in na trenutke nenavadno folk glasbo navdušili stoječe in sedeče. Po vsakem komadu so poželi veliko navdušenje, še posebej po verjetno njihovem najbolj znanem »Walk Around the Lake«. Sicer pa je bil to za naju predvsem čas mirovanja telesa in duha od zblaznelih Boredoms.
c. The Olivia Tremor Control
Za ogrevanje pred zaključkom festivala sva si ogledala še The Olivia Tremor Control, bend z založbe Elephant 6, katere del je tudi Mangumov Neutral Milk Hotel. Nekakšni moderni, z efekti in parimi člani podkrepljeni The Beatles so popolnoma drugačni kot Neutral Milk Hotel, čeprav so del iste založbe, prav tako pa je bil na začetku del zasedbe tudi Jeff Mangum. Kljub težavam z zvokom, ki jih je imel predvsem kitarist in sovokalist Will Cullen Hart (ki je bil tudi neprestano tarča insajderskih šal med člani benda), je bendu uspelo ustvariti še eno All Tomorrow's Parties zabavo. Raznolika setlista je na navdušenje vseh vključevala med drugim tudi sedemdelno »Green Typewriters« z verjetno njihovega najboljšega albuma Music from the Unrealized Film Script: Dusk at Cubist Castle. Zagotovo ena najbolj zanimivih zasedb za tiste največje Neutral Milk Hotel fane, saj je The Olivia Tremor Control velik del Jeffove glasbene zgodovine in zapuščine. Tudi sicer je bil nastop dober, z užitkom je bilo spremljati duhovito komunikacijo v bendu, kar jim je dalo vedeti tudi poplesavanje ljudi pred odrom. Po koncertu sva se skorajda nemudoma odpravila pred dvorano, kjer je kasneje nastopil Jeff Mangum, in tako ustvarila začetek skorajda 100-metrske vrste, čeprav je bil nastop Manguma šele čez dve uri.
d. Jeff Mangum
Jeff Mangum. Končno tako, kot se spodobi. Pripravljena, navdušena, polna treme in pričakovanja sva z zavistjo spremljala tiste, ki so zamudili petkov koncert in so zato dobili posebne zapestnice, ki so jim omogočale preskok »navadne« vrste. Vseeno nama je uspelo priti v drugo vrsto, morda tri metre stran od Mangumovega stola. Malce pomirjena, da sva dobila odlično pozicijo, sva začela pogledovati naokoli in se držati za glavo, ko sva videla ljudi, ki so se mirno posedli po mizah na nekoliko dvignjenih zadnjih vrstah. Občinstvo je bilo tokrat veliko bolj sproščeno kot prvič. Prvi zmenek so prestali, zdaj so bili pripravljeni na drugega, vedoč, kaj pričakovati. Pa vendar je Mangum s prihodom na oder razbil vse iluzije o »pričakovanem«. Depresivno-emotivni »Oh Comely« nas je vrgel nazaj na petkov dan in takratno vzdušje. Mangum je bil ponovno svojevrstno edinstven, ob precej podobni setlisti pa je pripravil dve skladbi, ki sta še posebej izstopali – »True Love Will Find You In The End« Daniela Johnstona in edino post-Neutral Milk Hotel skladbo, ki jo je javno predstavil – »Little Birds«. Vzdušje se je proti koncu vedno bolj prevešalo v nekakšno udobno melanholično vznemirjenost, kot da bi končno nekoliko pokukali v Jeffovo srce in nam Mangum ne bi takoj zaprl vrat do le-tega. Mangum se je spojil z ritmom publike in publika z ritmom Jeffove kitare, dvorana je postala eno, zaprte oči vseh zbranih so dovoljevale lastne predstave neomejene domišljije, ki so se na nek način vse povezovale v eno, večjo dimenzijo, katere del smo bili vsi. In to je občutil tudi Mangum. Kajti ko je zaključil z »The Fool«, je vstal, začel z odkritosrčnimi zahvalami in nam za konec pripravil prav poseben bis – pravi, iskreni nasmeh. Že samo to je bilo vredno preteklega in prihajajočega utrujajočega potovanja, vsega denarja, vseh skrbi. Kajti ko se je nasmehnil Jeff, se je nasmehnil tudi vsak od nas. Čisto nagonsko, čisto spontano in zatorej popolnoma iskreno.
All Tomorrow's Parties je več, kot obljublja. Ni le ogled glasbenih, filmskih in knjižnih preferenc nekega glasbenika. Je dovoljenje le-tega, da vstopiš v njegov svet, v njegov um in srce. Je glasbenikova delitev vsega svojega navdiha s popolnimi tujci, ki so prišli po dobro glasbo, odšli pa z nepozabno izkušnjo.
na vrh