Ker se častitljive staroste kitare, kot je Jeff Beck, le redkokdaj prikažejo v nam bližnjih krajih, je Ekipa Rocklinea seveda izkoristila priložnost in si vzela čas za skok na avstrijsko koroško, kjer se je nekdanji član Yardbirdsov in zvezda Antonionijevega filma Blow up nedavno mudil s svojo spremljevalno skupino. St. Veit ali Sveti Vid na Glini, kakor je pripomnil Marko Prpič ravno, ko smo se peljali mimo s svečami okrašenega mesta, kjer je pred časom v prometni nesreči preminul koroški veljak Haider, je mestece le streljaj oddaljeno od Celovca. Tudi lokacija za koncert (dvorišče tamkajšnjega gradu, ravno dovolj veliko za kakih petsto glav) je bila nadvse primerna za vzdušje in zvrst, ki ji je Beck zvest že dolga leta in bi jo nemara še najbolje opisali z oznako ambientalni fusion. V tem duhu je bil spisan tudi Beckov zadnji album Emotion and Commotion (Rockline recenzija tukaj), ki so ga glasbeni kritiki že razglasili za ploščo leta.
Da se je Beck dokončno vrnil med žive, je potrdil tudi suveren nastop v Svetem Vidu. Od zadnje inkarnacije spremljevalne skupine, ki smo jo lahko občudovali na DVDju Live at Ronnie Scotts (Rockline recenzija tukaj), je ostal le klaviaturist Jason Rebello, temu pa se je na basu pridružila Rhonda Smith (Prince) in bobnar Narada Michael Walden, ki je nadomestil legendarnega Vinnieja Colaiuto. Jeff je točno ob devetih udaril s klasikami Stratus in Led Boots, tem pa so sledile pesmi z novega albuma, kot sta Corpus Christi Carol in Hammerhead. Seveda ni manjkala niti skladba People get ready, ki jo je kitarist svoj čas prepeval z Rodom Stewartom in pa prefinjena instrumentalna priredba Beatlov A day in the life.
Beck je v vročem julijskem večeru še enkrat več potrdil svoje mojstrstvo. Nenadkriljiv občutek za dinamiko in zmožnost, da pod izurjenimi prsti tudi najpreprostejše melodije zvenijo monumentalno, sta samo dve od njegovih številnih odlik. K izvirnemu zvoku prispeva tudi dejstvo, da igra mojster brez trzalice in sicer tako, da s palcem desne roke ubira strune, drugi prsti pa se medtem spretno poigravajo z gumbi in ročico tremola njegovega zvestega Stratocasterja. Tako ima Beck popolno kontrolo nad svojim zvokom. Pred koncem se je kitarska legenda s skladbo How high the moon poklonil še nedavno preminulemu Les Paulu in nastop sklenil s predelavo operne arije Nessun dorma.
Jeff Beck je torej z zadnjim albumom in letošnjimi koncerti bržkone požel vsaj toliko uspeha kot ga je bil deležen na vrhuncu svoje dolge kariere in se končno zavihtel ob bok velikemu rivalu Ericu Claptonu. Kljub veliki popularnosti, ki jo kitarist uživa zadnje čase, pa ta za svoje nastope večinoma izbira nekoliko intimnejše lokacije, kot sta npr. Ronnie Scotts in pa omenjeno dvorišče koroškega gradu, kjer se jasno sliši vsaka odigrana nota in kjer glasba diha skupaj s poslušalci. Skromnejši odri omogočajo mojstru boljšo interakcijo z občinstvom in so v vsakem pogledu primernejša podkrepitev njegove prefinjene poetike. Stadioni pa naj ostanejo za Claptona.
Fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh