O Jeffu Becku bržkone ne gre izgubljati besed. Fenomenalni kitarist, glasbeni inovator, dobitnik šestih grammyjev in malega morja drugih nagrad ter velik ljubitelj Fordovih 'hot rodsov' ima verjetno enega največjih renomejev med današnjimi glasbenimi izvajalci. Še več - večina bendov in posameznikov iz 60-tih in 70-tih so zdrsnili v pozabo, Jeff Beck pa temu vztrajno kljubuje, kar dokazuje tudi dejstvo, da je pred kratkim dobil tri Grammyje (kolikor jih je dobila tudi Lady Gaga, ki je danes na vrhu popularnosti glasbene industrije). Zato se odpira veliko vprašanje - kako je lahko nekdo po tolikem času, po več kot 40 letih, še vedno aktualen in verjetno popularnejši kot kdajkoli, ne da bi se prepustil trendom moderne glasbe? Verjetno je zato Beck eden največjih. S svojim zvokom prepričuje že skorajda pol stoletja, bolj relevanten kot kadarkoli doslej pa ostaja še danes.
Zato je bila tudi novica o njegovem nastopu v Križankah, kot je dejal tudi povezovalec na koncertu, uresničene sanje za marsikaterega glasbenega sladokusca. O polnem prizorišču že od samega začetka ni bilo dvoma - Jeff Beck pač ne pride v Slovenijo vsako leto; bolj je pomembno to, da so Križanke idealen prostor za Beckovo energijo in glasbo. Odprt prostor ponuja dovolj intime, ki jo Beck vedno znova ustvari s svojo publiko, hkrati pa je zvok konstantno dober. Beck je imel seveda s seboj svojega tonskega tehnika in opremo, saj njegovo igranje kitare močno temelji na pravem zvoku - ta se je tako iz konstantno dobrega zvoka Križank prelevil v fantastičnega.
Pred Jeffom Beckom nas je s fantastičnim vokalom ogrela pevka Neema in njen bend. Na prvi pogled, vsaj kar se žanra tiče, nekoliko čudna izbira za predskupino, vendar sem bil izredno presenečen nad slišanim. Mešanica blues, rock, folk in jazz elementov, podkrepljenih z neverjetnim petjem, je prijetno presenetila in prejela prisrčen aplavz, vendar je bilo jasno, da smo vsi že nestrpno pričakovali nastop kitarskega heroja Becka. Slednjega na zdajšnji turneji podpira cel kup fenomenalnih glasbenikov - na bobnih Narada Michael Walden, ki je recimo v Mahavishnu Orchestra zamenjal Cobhama, na basu sijajna Rhonda Smith (ki je zamenjala 'wunderkida' Tal Wilkenfeld) in na klaviaturah Jason Rebello, ki je drugače tudi Stingov popotnik.
Jeff Beck je koncert odprl "Planom B", eno od njegovih novejših skladb. Bolj kot ta je publiko spravila na noge sledeča "Stratus", sicer Cobhamova umetnina", kjer Walden nikakor ni razočaral. Pri "Led Boots" smo bili tudi mi že dodobra ogreti. Energija Becka in predvsem norega Waldena se je prenesla kot ogenj po polenih in zibanje napolnjenih Križank se je začelo. Če je bilo po začetku kakšno srce še pri miru in hladno, pa je se je to zagotovo končalo z "Mná na h-Éireann", tradicionalno irsko pesmijo, prelepo pastoralno simfonijo, ki se je ne da poslušati drugače kot z odprtimi ušesi in zaprtimi očmi. Tako se je tudi nadaljevalo - Beck nam je neprestano menjal razpoloženje, najprej nas spravil v evforijo s "Hammerheadom", nato ponovno uspaval s "Corpus Christi Carol" z najnovejšega albuma, poskakovali pa smo potem spet ob prav izvenzemeljski Rhondi Smith, ki nas je s svojim soliranjem in slapanjem po basovskih strunah pripravila do gromkega aplavza. Od tega trenutka naprej je koncert potekal na poskočnejši noti, Rhonda pa je prevzela ves blišč s svojim vokalom in neverjetnim igranjem na bas kitaro. V bistvu se je odrska taktirka enakomerno menjavala - od Becka prek Rhonde do popolnoma zblaznelega Waldena, ki je z nemogočo energijo risal nasmehe na obrazih vseh prisotnih cinikov in kritikov. Dobra ura in pol, ki je vključevala tako Beckove avtorske skladbe kot tudi najrazličnejše priredbe, se je končala kot bi mignil. V takšni atmosferi, ki jo je ustvaril Beck ne le med publiko, ampak tudi na odru, kjer so si bili vsi enakovredni, drugega seveda ni bilo pričakovati. In ob koncu bisa je zablestel še klaviaturist Robello. In kakšen konec je to bil! Beck je odigral operno mojstrovino Nessun Dorma ter prepričal še zadnjega skeptika.
Jeff Beck je tako upravičil svoj status enega največjih tudi pri nas. Polne Križanke niso poznale ravnodušnežev, saj gluhih ni bilo; nenazadnje so tudi glasbeniki zapustili oder z nasmeškom.
fotografije: Nina Grad
na vrh