Graški jazz festival je v preteklosti gostil že veliko zvenečih imen. Letos je na primer tam nastopil tudi Billy Cobham (Mahavishnu Orchestra), a se je jazz festival kar nekako izmuznil mimo nas in smo veliko bobnarsko legendo zamudili. Zato pa smo še ravno pravi čas ugotovili, da v Graz pride slavni jazz rock violinist Jean-Luc Ponty s svojo spremljevalno skupino.
Vsi tisti, ki so slišali, da na graški grad pride Jean-Luc in so pričakovali kapitana zvezdne ladje Enterprise, so si lahko s kazalcem le popravili očala, si obrisali nosove v svoje bombžne robce in šli domov čakati na naslednjo sci-fi konvencijo. Na prizorišču so torej ostali le še drugačni zanesenjaki in namesto obsedencev s Star Trekom, smo na Jean-Luca Pontyja čakali glasbeni piflarji in učenjaki, ki pa so lahko ravno tako zagreti kot Trekkieji (pa tudi veliko bolj neprijazni!).
Kakorkoli že, koncert se je začel točno, no petnajst minut čez osem, kar je glede na ogromne zamude v Sloveniji in Italiji pravi balzam. Pontyja na koncetih spremljajo štirje glasbeniki – klaviaturist, basist, bobnar in tolkalist. Tokrat je manjkal tolkalist, vendar je bilo že od vsega začetka jasno, da ga ne bomo pretirano pogrešali. Ostali štirje so bili maksimalno pripravljeni in so dali vse od sebe, da se pomanjkanje enega člana ne bi poznalo.
V več kot štiridesetletni karieri je Jean-Luc Ponty izdal že toliko solo albumov in sodeloval še s tolikimi glasbeniki (tudi z Zappo), da si je kar težko predstavljati katere skladbe bi Francoz sploh lahko uvrstil v repertorar, oziroma katere bi lahko izpustil. Logična odločitev je bila, da se bo precej posvetil zadnjemu albumu The Atacama Experience.
Začel je torej s predstavitvijo novega albuma - Back in The 60s, Point of No Return, Without Regrets, Celtic Steps – vse to so skladbe z najnovejšega izdelka. Kasneje je rekel, da se želi še bolj detajlno posvetiti albumu Enigmatic Ocean (1977), ki mu je očitno eden izmed ljubših. Tako je zaigral Mirage, The Struggle of The Turtle to The Sea, kasneje pa tudi Trans-love Express. Na sredi nastopa se je odločil vključiti tudi skladbo jazz legend Theoloniusa Monka, ki sta jo odigrala le Ponty in njegov klaviaturist.
Med samim koncertom smo bili priča nekaterim magičnim glasbenim trenutkom. Ponty ima izjemen smisel za melodijo in kljub temu, da je v glasbi veliko improvizacij, se zdijo le te precej strukturirane in urejene. Veliko je bilo tistih trenutkov, ko ti kakšen lep del pride do srca ali pa te kakšen posebej dinamičen del nabije z energijo. V glavnem, vsega je bilo dovolj – čustev, hitrosti, energije... Tudi interakcija med samimi glasbeniki je dobro stekla in niso se prav nič iskali ali pa se opotekali. Res pravi jazz rock koncert, ki sem ga že res pogrešal (vse od Miusow Quartet).
Ponty ima v svojih vrstah same talentirane glasbenike in prav vsi so dobili priložnost, da se izkažejo. Bobnar je imel celo dva solo nastopa, tudi basist je dostikrat odsoliral in pokazal vse možne načine igranja basa (tudi slap in tapping). Klaviaturist je prav tako imel nekaj trenutkev, kjer je dobil več pozornosti. Seveda pa je največ maneverskega prostora imel violinski virtuoz Jean-Luc Ponty, ki še po vseh teh letih vedno igra kot uročen in pravi užitek (oziroma muka, če si violinist in vidiš, da nekdo igra tako dobro) ga je opazovati.
Ni več kaj dodati, koncert je bil simpatičen in uspešen, drugo leto se bo pa vsekakor treba že prej podvizati in pozanimati kakšne poslastice nam pripravljajo v Grazu.
Besedilo in fotografije: Rok Podgrajšek
na vrh