Novi, skupno že 22. Jazz Cerkno festival! Tam kot vselej. V Cerknem. Na pokritem prizorišču (da koga ne "poliže" kakšna kapljica dežja) imenovanem Star plac. Slednji je lociran med tamkajšnjo cerkvijo, domom upokojencev (tam znaša pivo euro in pol) in monumentom celotne občine Cerkno, govora je seveda o Baru Gabrijel. Cerkno je kraj, ki velja verjetno danes na tleh te, tako imenovane »države«, za eno zadnjih osvobojenih enklav, ki z barikadami zdravih čutov in zdrave pameti, še zadržuje bližajoči se ultimativni destrukt človeštva. Ta nastaja v tisti dobro znani prihuljeni režiji, uničujočega anti-ekološkega, anti-socialnega in povsem neživljenjskega načrta prostozidarjev. V tem kraju ni nakupovalnih centrov, policija pusti ljudi pri miru in jo srečaš šele, ko ljudje dejansko potrebujejo njeno pomoč, lokali pa so odprti mnogo dlje, kot le do enajste ure zvečer. Zato se tu ljudje še družijo! Skratka, ko prideš v Cerkno, znova zadihaš s polnimi pljuči in se, v kolikor je tvoja generacijska številka nekoliko višjega porekla, brez težav nostalgično odstreliš v čase brezbrižnosti in velikih upov, ko med drugim še ni bilo »pametnih naprav«, da bi zavirale stik človeka z naravo, zavirale delovanje naših čutov in intuicije, nas oddaljevale od našega bistva in posledično tudi od zdravega zaznavanja univerzalne magije imenovane glasba. Tako je v Cerknem našla svoje pribežališče, zatočišče, lahko rečemo tudi svoje posvečeno mesto torej glasba. To pot stopa na samo čelo dogajanja glasba v najžlahtnejšem pomenu te besede. Glasba svobodnjaške miselnosti, ki se ne obremenjuje s prav ničemer, pač pa se želi le izpovedati. Takšna kot je. Z vso prvinskostjo čutov. Polno intuitivno in instinktivno! Globlje v artizmu ne moreš seči, srčna pristnost pa je bistvo ekspresije v sleherni umetnosti.
Stari znanci, na istem, dobro znanem, mestu. Vsi polni pozitivnih vibracij in energije. V radostnem čakanju na to, da se festival začne! Dogodek, kjer izginejo vse bariere, generator absolutne sprave vseh drugačnih v sožitju enakopravnih.
Letošnji program je uvodoma »nastavil« nekoliko blažjo, to je lažje osvojljivo glasbeno izkustvo. Ta trik je večkrat preizkušen in velja za siceršnjo ustaljeno metodo progama prvega dne jazz festivala v Cerknem. »Ogrevanje« v živopisan program letošnje izdaje festivala je pripadlo tako našemu Big Band RTV Slovenija, pod vodstvom dirigentskih gibov Lenarta Krečiča, ki sta se mu pridružila posebna gosta. Slovenski saksofonist Jaka Kopač in avstrijski bobnar Reinhold Schmölzer. Da to je ekskluziva. Neponovljiva in zrežirana le za ta festival. Obe zvezdi večera Schmölzer in Kopač, sta pripravila celotni repertoar večera igri za orkester. Zlasti Schmölzer ima že lep sveženj izkušenj v tej smeri, obe svoji plošči je namreč posnel ob sodelovanju z orkestrom. Predstava se je pričela z izvedbo Kopačeve skladbe Thunder, ki jo najdemo na njegovem drugem studijskem albumu »Present Thoughts«. Že ta je obelodanila na sotrk modernih do avant jazzovskih prijemov s klasično jazzovsko filozofijo, kar je šlo tudi pričakovati že v sami iztočnici tega posebnega »pajdašenja« glasbenikov na odru. Kopačeva glasba je dobila novo dimenzijo, vložek njegovih saksofonskih vibracij, se je v zgoščenem jedru plejade sodelujočih nekoliko raztopil, pravzaprav pa je to tudi bistvo poslanice tega enkratnega sodelovanja. Eno izmed vrhuncev predstave je zabeležila dvajsetminutna, epsko in širokopotezno razgibana ter zapeljana variacija Radiohead skladbe You And Whose Army?, sicer adaptacija v režiji Schmölzerja, kjer so se najintenzivneje stapljali vzorci prej opisanih glasbenih elementov in dostavili posebno ambientalno sladostrastje, pavšalno označeno, kot simfo-prog-jazz ep. Skladba je sama po sebi dostavljala v svoji predrugačeni podobi gotovo enega najbolj zapomnljivih trenutkov predstave in atrakcijo posebne sorte v repertoarju, ne le v režiji Big Banda, Schmölzerja in Kopača, pač pa kar celotnega prvega dne, pa tudi festivala. V tej skladbi se je petih minutah razvoja dogodkov "prebudil" tudi naš kitarski heroj Primož Grašič in v svoji ustaljeni maniri enkratno sofisticirane finomehanike ročnih spretnosti, pretanjeno razgibal prste na svoji polakustični Yamaha kitari. Naj ne bom pristranski. Kar nekaj drugih »herojev« Big Banda je s svojimi instrumenti oplemenitilo razvoj dogodkov z impro točkami, ekipa pa je med drugim izvedla tudi Kopačevo Twin Brothers. Skratka. Nastop je minil hipoma. Prava mera poslušljivega božanja ušes in raziskujočih glasbenih posebnosti. Vseskozi dražljivo in navdušujoče.
Nič manj atraktivno ni bilo nadaljevanje prvega dne. Posebno za letošnji Jazz Cerkno festival je nastopil v Sloveniji vrhunski slovenski kitarist Samo Šalamon, ki že vrsto let živi in ustvarja v ZDA. Posebej za ta koncert je Šalamon združil kvartet, ki so ga poleg Sama, zastopali še trije posebneži, lahko rečemo kar »utrganci« in sicer: bobnar Christian Lillinger, saksofonist Achille Succi in na kontrabasu Pascal Niggenkemper. Samo Šalamon je svojevrstni glasbeni biser, ki ga na mednarodnem prizorišču v sodobnem dometu jazz glasbe izredno cenijo. Preko dvajset izdanih albumov ima Samo v žepu, z njim pa bi rad igral v postavi marsikateri jazzovski umetnik. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Kvartet, ki se je zbral za to priložnost v Cerknem, je dostavil edinstveni glasbeni karakter ih izkustvo nebrzdane zgibanke vrhunskih jazzovskih improvizacij, kjer je dovoljeno domala vse. Prave male perverzije absolutnih svobodnjaških pristopov do interpretacije, kot ga narekujeta občutek in goli instinkt. Na trenutke silno hrupen, zahvaljujoč ne le Samovim kitarskim eskalacijam, pač pa zlasti vročekrvnemu ter domala teatralnemu telovadcu na bobnih Lillingerju, ki je na tak način, tudi odprl sam nastop kvarteta. Niggenkempker je med igranjem kontrabasa skrbel za atraktivne vložke rabe različnih predmetov s katerimi je drgnil po trupu instrumenta in strunah. V pričakovanju nepričakovanega razvoja dogodkov. Provokativne impro utrgancije! Na meji spontanih figur in razvoja dogodkov, ki ga ni bilo mogoče napovedovati nit za nekaj trenutkov v naprej. A z eno nogo vseskozi prizemljeno na tleh, v formatu kompozicij, h kateremu se je kvartet z roba "kaosa", vedno znova uspešno vračal. Težko opisljivo izkustvo. Besede ne zadoščajo. Se pa glasbeniki dobro poznajo iz preteklih sodelovanj. Preprosto. Izvrstno zlitje štirih elementov v edinstven in neponovljiv karakter freejazzovske retorike. Upajmo, da je na tem koncertu nastal kakšen načrt tudi o tem, da nemara ta postava posname v bodoče tudi kak skupni album. Kvartet niti nima pravega imena, tako nenačrtovano se je porodil. Vrhunska predstava, ki je jemala poslušalcem sapo.
Sklepno dejanje prvega dne festivala, pa je pripadlo temnopoltemu triu, ki ga vodi klaviaturist in harmonikar Hailu Mergia, svojevrstna etiopska jazzovska legenda. Že uvodni takti so narekovali, da bo ta nastop prav tako povsem svoja štorija. V vsem samosvoja in samoglava. Ritmične strukture so bile nekoliko lažje, klicale so celo po zibanju in gibanju teles poslušalcev, tudi v maniri plesnih korakov. Temnopolti glasbeniki imajo ritem v krvi. Čvrsti, kompaktno zasoljeni in kot švicarska ura precizni »snare« udarci spremljevalnega bobnarja Kennetha Josepha in brezmejno »nafunkirani groove« žlahtnih vibracij basovske topline Alemsegeda Kebede, kot jo generira lahko le bas kitara znamke Warwick, ob siceršnjem tornadu vratolomnih utrgancij zapeljanih v najvišjih hitrostnih predstavah improviziranja na klaviaturah in harmoniki, niso že dolgo časa tako intenzivno prodirali do ušesnega polža in cerebralnega korteksa pisca te reportaže. Edinstveno. In že dolgo je tega, ko je bas kitara tako prožno, muzikalično izpolnjeno in duhovito odzvanjala v improvizirani glasbi. Trio je serviral svojevrstno variacijo fuziranja jazz glasbe, naphane z elementi svetovne glasbe, obenem pa, kot omenjeno, »funkovsko ošiljeno«. Asociacija ob sicer vse redkejšem pogledu na Warwick bas kitaro sproža, hvaležne vzporednice tudi na lik Living Colour basista, vsestranskega Douga Wimbisha. Hailu Margia je s svojima dvema pajdašema, za sklenitev prvega dne festivala, dostavil radoživo in brezmejno šegavo izkustvo, ki je odzvanjala absolutno samosvoje in težko primerljivo z ustaljenimi vzorci zaznavanja glasbe »povprečnih evropskih glav«. Bend, ki bi brez težav lahko nastopal na katerikoli izdaji vsakoletne Druge Godbe. Bend, ki je za pozne večerne urice dodobra razvnel, navdušil in očaral občinstvo ter tako v velikem slogu pripeljal prvi dan festivala do njegovega zaključka.
na vrh