Drugi dan Jazz Cerkno festivala, skupno enaindvajsetega po vrsti, je ob spremlejvalnem programu, to je trodnevni koncertne fotografske delavnice znamenitega in velecenjega mojstra te obrti Žige Koritnika, zabelil še začetek dvodnevne delavnice vezane na »divjo hrano«, ki jo je seveda vodil dolgoletni festivalski inventar Jazza Cerkno, »svobodnjak« Dario Cortese.
Eden najbolj cenjenih gurujev privlačnih sfer zdrave življenjske kulture, to je neverjetno simpatični in karizmatični Dario z glavo in brado, je tudi povezoval program skozi vse tri dni festivala in se tako uvodoma pojavil tudi na odru drugega dne festivala, ko je napovedal prihod tria, ki ga vodi eden mednarodno najbolj talentiranih slovenskih klaviaturistov nove generacije Marko Črnčec. Mariborčan, ki si služi kruh v New Yorku, je pristal na odru ob podpori izredne ritem sekcije Rickyja Rodrigueza (kontrabas) in Jonathana Barberja (bobni). Nastop Marko Črnčec tria je dostavil na festivalu glasbeno zgodbo največje mere poslušljivosti, a obenem zvrhane mere glasbene kompleksnost in neverjetne domiselne šegavosti solističnih vragolij, ki so jo fantje, zlasti z Markom na čelu, izvabljali iz svojega sveta domišljije oziroma zaznavanja vibracij glasbenega univerzuma. Transformacija te energije je bila izredna. Dejstva premetene finomehanike, igranja s pretanjenim občutkom v sleherni udarjeni noti, nenehno zaznavanje glasbenikov, ki so na trenutke izvajali glasbo, kot v transu. Tehnična podkovanost je narekovala občutja izvedbe s peresno lahkoto, čeprav so morali fantje garati na polnosučni koncentraciji, ki zahteva izjemno mero preciznosti. Marko je sicer v solizmih prevzemal pobudo in s klasičnim klavirjem ter električnim »Rhodes« klavirjem vseskozi vzdrževal centralno figuro glasbene slikanice tria, pa sta se obenem prav tako konkretno razmahnila s svojimi akrobacijami polnokrvne improvizacije tudi oba druga člana zasedbe. Bend je vseskozi jezdil po prefinjeni tanki razmejitveni črti med glasbeno dostopnostjo in eksperimentalnimi utrgancijami, kot jih pozna svet jazz glasbe. Ti dve polji je mojstrsko združeval v zgibanko, ki je držala na stolih tako manj zahtevne glasbene poslušalce, kot tiste, ki zahtevajo zase najbolj nenavadno v glasbenem eksperimentu. Marko je definitivno vroč artikel. V vzponu. Njegov artistični razcvet se pne proti ustvarjalnem zenitu in o tem glasbeniku se bodo še tresle gore. Pri nas in v tujini. Briljanca in perfekcija, sta besedi, ki daleč preozko opisujeta glasbeno izkustvo, ki ga je zapustil poslušalcem nastop tega tria v Cerknem.
V nadaljevanju je oder zasedel drug trio. Francoski. Kar prihaja iz Francije, je vedno nekaj posebnega. Drugačnega. Izzivalnega. Večkrat se temu pridoda pridevnik avantgardno. In to ne čudi niti v primeru predstave zasedbe Pourtant Les Cimes. Ime zasedbe in tudi sama glasba je navdahnjena nad haiku poezijo, ki prihaja z daljne japonske. Zlasti tiste, ki jo je zapustil za seboj Matsuo Basho v obdobju Edo (sedemnajsto stoletje). Pesmi vsebujejo sedem zlogov , dva med njima pet, eden pa sedem. To so torej trije verzi. Na odru stoji trio. Kar se ujema s podajanjem glasbenih struktur »v triadah«, v redosledju zaporednih potez posameznikov tria. Ker naj bi poslanstvo haikuja odsevalo pristnost notranjih občutij s trenutnim zaznavanjem okolja, narave oziroma transformacijo teh občutij v verze, pristopajo Pourtant Les Cimes podobno, le da si tu seveda pomagajo z jezikom jazz glasbe. Triade trenutnih občutij, s katerimi te napolni okolica in pristna transformacija le teh preko instrumentov. Vsekakor je to vzbujalo prešerno mero glasbene nenavadnosti, obenem pa pogumnega čudaštva zasoljenega s šegavimi obrati treh akterjev, ki so nizali svoj perfromans po izročilu strogega spontanega razvoja dogodkov, nepričakovanih potez, ki so sladko šokirale in zabavale poslušalce. In kot vselej. Nujna je izredna koncentracija, izredne kontakt vseh treh, da ne gre kaj pri tem narobe in se idealno sobivanje v trianglu gradnikov zvočne slike slučajno ne poruši. Motiv prvega izmed instrumentalistov, je s poljubno pavzo nadaljeval motiv drugega, temu je sledil tretji, zgodba se je ponovila. Kratki, jedrnati triki in podajanje »žogice« brez, da bi ta bila izgubljena. Trije karizmatični glasbeniki na relacijah saksofon, bobni, kontrabas, so dostavili enega najbolj posebnih izkustev. V siju avantgardne provokacije. Edinstveno in neponovljivo. Kot velja za sleherni koncert te zasedbe. Zvočnih potegavščin ni primanjkovalo, nemara je v spominu ostala zlasti tista, ko je bobnar Didier Lasserre vlekel po bobnih z violinskim lokom…. Brezmejna strast do glasbe, rojeva torej izjemne briljante.
Tretji na odru in zadnji izvajalec drugega dne festivala! Duo nemško-britanske naveze klaviaturista in bobnarja/tolkalista. To sta Georg Graewe in Mark Sanders. Oba glasbenika imata za seboj izredno kilometrino sodelovanja v mnogoterih glasbenih formacijah, obogatenih z mnogoterimi glasbenimi izzivi drznega improviziranja in eksperimentiranja. Tudi zelo dobro se poznata, saj sodelujeta vrsto let skupaj v kvartetu Frisque Corcordance. Znova smo bili priča absolutnemu abstraktnemu razvoju dogodkov, kjer sta oba glasbenika ustvarjala nenavaden pletež nenehnega iskanja glasbenih zavojev, ki jih sicer glasbena empirika skrajno slabo prenaša. Drzno. Vseskozi izzivalno. Izzivala sta zlasti drug drugega. Izredna obteženost s kilometrino bogatih izkušenj je botrovala izrednemu kemičnemu zaznavanju. To je rezultiralo v neverjetni prožni odzivnosti obeh instrumentalistov, ki sta se v igri posledično fenomenalno dopolnjevala in razkošno ter nebrzdano plula skozi jazzovsko svobodoljubje. Do konca večera seveda.
Drugi dan je postregel, tako kot prvi, znova tri nastope, treh povsem različnih zgodb iz sveta jazz glasbe in tako dostavil poslušalcem zvrhano mero sladostrastnih glasbenih izkustev.
na vrh