Vsako leto osrednji del avgusta v Kamniku vlada posebna atmosfera! To srednjeveško mestece z zgledno ohranjenim starim mestnim delom in Malim gradom na vzpetini v samem centru kraja spada med najslikovitejše slovenske kotičke. V poletnih mesecih Kamnik obiskovalcem nudi prijetno atmosfero vabljivih kavarn, ki skrite v starih uličicah s svojo misterioznostjo še potencirajo prijeten občutek stopanja po zgodovinsko pomembnem mestu.
V Kamniku v teh dneh poteka Kamfest - festival z razgledom, kot se glasi uradni slogan festivala. Gre za kulturno družabni festival z delavnicami, razstavami, gledališčnimi in športnimi nastopi in seveda koncerti. Ti se večinoma odvijajo na Malem gradu na že omenjeni vzpetini v samem centru, zato se poslušalcem ves čas odpira čudovita kulisa z razgledom na del starega mesta. Edina slaba točka slikovitega koncertnega ambienta, brez dvoma enega najprijetnejših na Slovenskem, je omejena kapaciteta, saj že glavni oder in mešalna miza zasedeta kakšno polovico razpoložljivega prostora, zato se morajo obiskovalci sprijazniti z nastanitvijo na neravni površini oziroma celo s sedenjem na katerem izmed od časa načetih grajskih zidov.
Tretji dan festivala je na glavnem odru nastopil Janez Bončina Benč, dolgoletni promotor slovenskega rocka, ki je z delovanjem v številnih zasedbah skozi leta pustil neizbrisen pečat na slovenski in tudi širše, jugoslovanski glasbeni sceni. Nekaj minut čez nepovedano pol deveto uro zvečer je dobro razpoloženi Benč s prepoznavnim klobukom na glavi prikorakal na oder in že z uvodnimi takti pesmi Navali narod na gostilne dodobra zapolnil prizorišče. V času njegovega nastopa se je po vzpetini nabralo po moji oceni kakšnih 200 ljubiteljev starošolsko orientiranega rocka, med kateremi je bilo moč opaziti tudi nekaj starejših ljubiteljev glasbe.
Po uverturi je Benč predstavil prijatelje, ki so mu tega večera nudili spremljevalno glasbeno podlago. Stare izkušene mačke Jadrana Ogrina in Marjana Malikoviča, ki mu ponavadi delata družbo, so zamenjale mlade moči: kitaro je v rokah držal Jani Moder, za bobni je sedel Žiga Baron, iz bas kitare pa je zvoke izvabljal Jan Gregorka.
Čeprav je šlo za mlade glasbenike, so se izkazali kot silno funkcionalen in prilagodljiv kolektiv in so kljub temu, da ne igrajo skupaj ravno vsak dan, znali v skupen mozaik prispevati vsak svoj točno definiran košček glasbene sestavljanje. Kako tudi ne, ko pa sta tako Jani kot Žiga z Benčem sodelovala že na snemanju njegovega zadnjega albuma »Sol, poper in sanje« in se že takrat spoznala z njegovim dojemanjem glasbe. V prvi del koncerta je Benč umestil veliko novega materiala: skladbe Štipenzija, Sol, poper in sanje ter I feel love so služile kot ogrevanje pred razburlivejšim drugim delom skupnega druženja.
Pesmi Maja z biser in Kadar ognji dogorijo sta otvorili aktivnejše spogledovanje z Benčovo zapuščino sedemdesetih. 64-letni Benč je komade v svoji stari maniri povezoval s pripovedovanjem kratkih komičnih prigod, ki so služile kot povezovalni most med publiko in nastopajočimi. Spremljevalni glasbeniki, ki so igrali na domačem kamniškem terenu, so se odlično vklopili v nastop in dajali občutek, kot da so že od nekdaj del Benčevega inventarja. Močna Janova bas linija je ves čas povdarjala komponento funka, sploh je bila zanimiva njegova tehnika udrihanja po vratu kitare, ki je nakazovala samosvojo razvojno pot tega mladega glasbenika. Tudi kitarist Jani je spretno kameleonsko manevriral med razpoloženjskimi odtenki bluesa, funka in rocka in se poklopil z Benčovo filozofijo daljših inštrumentalnih delov, pri katerih se tudi solo kitara pridruži ritem sekciji pri držanju ritma in tako pravzaprav opravlja vlogo ritem kitare. Benč je rutinirano krotil zahtevnejše vokalne linije in jih prilagajal svojim trenutnim zmožnostim, treba pa je priznati, da je glede na leta tako telesno kot vokalno še vedno zelo vitalen! Največji hiti Benčove kariere Na noge, Ob šanku in Ta noč je moja so nakazovale na skorajšnji zaključek nastopa, med te komade po so nastopajoči vrinili še September priredbo Luduj z nama in kljub manjku back vokalov in klaviatur zadovoljivo oddelali zahteven izziv. Po krajšem premoru se je četica vrnila na oder in poldrugo uro dolgo glasbeno popotovanje zaključila z Gvendolino, še eno prastaro skladbo Benčovega benda Srce, originalno iz leta 1972.
Še eno srečanje z Benčem, še ena prijetna izkušnja! To pot je svoje napravil čudovit ambient poletnega večera na Malem kamniškem gradu, ki je v navezi z Benčovo glasbeno govorico iz nedeljskega večera iztisnil svoj maksimum.
na vrh