Kdor se je kakšnega naključnega poletnega večera že sprehajal po kamniškem mestnem jedru, bo znal povedati, da gre za mestece s čudovito kuliso. Kamniku, ujetemu pod vznožje Kamniško-Savinjskih Alp, hlad Kamniške Bistrice prinaša svežino, ki ob sprehodu po dobro ohranjenem srednjeveškemu jedru kraja vselej poskrbi za bogato izkušnjo. Kamniška slikovitost vsakega avgusta potenčno zaživi ob zagonu desetdnevnega festivala Kamfest, ki na ulice prinese pestro kulturno in zabavno dogajanje za vse generacije. Sestavni del Kamfesta so večerni koncerti v čudovitem ambientu starega mestnega gradu. Kot so za nedeljski koncert zapisali v uradnem promocijskem tekstu festivala, je po Petru Lovšinu, Vladotu Kreslinu, Janiju Kovačiču in žal že pokojnemu Tomažu Pengovu letos napočil čas, da Kamfest gosti še eno domačo kantavtorsko legendo: Tomaža Domicelja.
Domiceljevi nastopi so dandanes prej izjema kot pravilo, zato se je v želji po novem prijetnem koncertnem večeru v mesto ob Bistrici odpravila tudi Rockline ekipica. Ob kozarcu priljubljene hmeljeve pijače smo se privajali na večerni vrvež, ko je nekaj minut pred pol deveto uro na Mali grad začel vabiti napev že davno tega ponarodele Tomaževe pesmi Kam so šle vse rožice.
Tomaž je nekaj sto zbranih poslušalcev povedel na skoraj dvourno odisejado lastnih in predelanih kantavtorskih pesmi prepoznavne izpovedne note, prežete s hudomušnostjo in specifičnim Tomaževim humorjem. Z 12-strunsko kitaro v rokah, orglicami za vratom in kozarcem piva ob svojem boku je dobro razpoloženi 66-letni glasbenik zabaval občestvo in med komadi z dolgimi nagovori brez dlake na jeziku stresal strupene puščice na vse strani, tako se je ob dolgem zvonenju bližnjega cerkvenega zvona hipoma odločil za izvedbo revolucionarne pesmi Ko pravica spi.
Tomaž Domicelj je glasbena legenda s številnimi ponarodelimi pesmimi, zato se je v njegovem repertoarju z lahkoto našel vsak poslušalec. Pred odrom je v plesu in igri uživalo kakšnih ducat otrok, zadaj ob grajskem obzidju pa so pesmi do mrmranja ustnic pripravljale tudi prisotno starejšo generacijo. Popolna predaja sproščenosti nastopajočega pa vselej ni dobrodošla! Tomažu se je nekajkrat pripetilo, da je pozabil katerega od verzov, a se je tako iz Učilne zidane kot tudi Jamajke izmazal in napake z novo dozo humorja obrnil sebi v prid. »Če imaš protezo, s temi orglicami igraš ton C«, se je ob menjavi orglic sredi nastopa glasila ena izmed številnih šal nepredvidljivega Domicelja.
Nobena skrivnost ni, da je znameniti ljubljanski »Letnik 48« odraščal ob poslušanju kantavtorskih velikanov Boba Dylana in Leonarda Cohena. Slednjemu se je poklonil s priredbo Vzemi me na kraj sveta (v izvirniku Dance Me to the End of Love), dylanovsko operiranje z orglicami pa je tako nepogrešljivi del Tomaževe umetniške identitete, ki je bila zavoljo solo nastopa (brez spremljevalnih glasbenikov) razgrnjena do golega. Glasbeno boljše podkovanim poslušalcem ob tem ni ušla niti opazka, da je zvok Tomaževe kitare deloval zmedeno, razglašeno. Ob izvedbi pesmi Danes bo srečen dan je Tomaž v roke prijel šest strunsko kitaro in nato v nizu zaigral skladbe Jamajka, Špricer Blues ter Na planini je živel, ob kateri se je prepevanje prisotnih iz grajskega griča razleglo v nižje predele Kamnika. Prav ob koncu nastopa, ko je pred slovesom od kamniške publike Tomaž postregel še s pesmijo Irena lahko noč, je ob izhodu iz komada z vokalnim manevriranjem prikazal, da mu kljub dvournemu nastopu tudi v jeseni življenja moči še ne pojenjajo.
Ena največjih slovenskih kantavtorskih avtoritet je s prijetnim potovanjem po desetletja stari zapuščini na Kamfest prinesla delček naše glasbene zgodovine, v naslednjih dneh pa se je obeta še več: na oder Kamfesta prihajajo še Neca Falk, Borghesia in seveda Laibach. Lepo vabljeni!
na vrh