Rod Stewart je prvo večje glasbeno ime, ki je v koledarskem letu 2018 obiskalo našo (širšo) regijo. Napoved njegovega koncerta v Zagrebu je bila podprta z močno promocijsko kampanjo, tako je bila tudi osrednja Slovenija v mesecih pred dogodkom preplavljena z jumbo plakati, zato ni čudno, da se je navkljub snežnemu metežu in prometnem kolapsu na prvi februarski petkov večer proti hrvaški prestolnici odpravilo veliko ljubiteljev njegove glasbe. Rod Stewart ni nikoli nastopil pri nas, tudi gostovanje v našu južni sosedi je bilo sploh njegovo prvo.
Rod Stewart spada med peščico najimenitnejših glasbenih izvajalcev tega planeta. Krojil je britansko glasbeno sceno šestdesetih in sedemdesetih let najprej kot del skupine The Faces, kasneje kot solo izvajalec. Prestal je test časa, preživel že mnogo svojih sodobnikov, podrl prenekateri prodajni rekord in kar je najpomembneje, tudi po več kot pol stoletja kariere sta njegova delo in lik še vedno dovolj privlačna, da z lahkoto koncertira na največjih prizoriščih. Svoj poslednji album »Another Country« je izdal pred poltretjim letom, turneje z njegovo predstavitvijo je že oddelal, tako da smo si v Zagrebu lahko nadejali večer, poln zimzelenih hitov.
Notranjost zagrebške Arene še ni bila docela zapolnjena, ko je nekaj čez osmo uro zvečer padel zastor in uverturne motive klasične in tradicionalne škotske glasbe nadomestil s črnsko navdahnjeno pesmijo Soul Finger. Z njo se je uvodoma predstavil desetčlanski spremljevalni kolektiv izkušenih glasbenikov, predno so s komadom Infatuation osrednjo odrsko mesto prepustili zvezdi večera. Zdaj gre zares!
Sama scenografija je bila podobna, kot že pred štirimi leti na Dunaju. Dvanajst velikih tovornjakov, parkiranih pred dvorano, je pričalo o veliki turnejski produkciji, ki pa vseeno ni bilo predimenzionirana in se je lepo vklopila v celostno koncertno podobo. Veliki zasloni v ozadju odra so skrbeli za vizualno spremljavo, motivsko prepleteno z igranim repertoarjem. Med Rhythm of My Heart je občinstvo z navdušenjem pospremilo posnetek Stewartove inavguracije med viteze, ko je pred tremi leti s strani britanskega kraljevega dvora za svoje glasbene zasluge prejel plemiški naziv.
Odrska dinamika je bila izredna! Rodu Stewartu bi človek težko prisodil 73 let. Prepeval je zdaj na eni, zdaj na drugi strani odra in ves čas pletel stik s publiko, ki jo je tekom koncerta večkrat ogovoril. Vzdušja ni pokvaril niti prismoda v prvih vrstah, ki je stalno vpil Stewartovo ime, tako da si ga je glasbenik med enim od premorov privoščil z besedami: »Tiho bodi že enkrat in se deri kakšno drugo ime, denimo Elton John«. Sosledje dogodkov je skrbno zrežirano. Stewart je imel med krajšimi inštrumentalnimi pasažami, ko so v ospredje stopili zdaj bobni, drugič harfa in saksofon, dovolj časa, da je v zaodrju prišel do sape in si nadel nov kos oblačila. Tudi z ekstravagantnimi oblačili se glamur drži na visoki ravni!
Publika v parterju, kjer so bila sedišča, je od prve sekunde koncert spremljala na nogah. Ob pričakovanem akustičnem setu sredi nastopa jo je Stewart posedel z besedami, da so bila sedišča verjetno nesramno draga in naj jih zato izkoristijo, šaljivi samoironiji pa je sledil manjši spodrsljaj, ko se ob napovedi pesmi The First Cut Is the Deepest ni spomnil, kdo je njen avtor (Cat Stevens). Sledili so čutno intenzivnejši momenti z izvedbo baladnih I Don't Want to Talk About It ter Have I Told You Lately, s katerimi je nekoč osvajal radijske lestvice (in srca številnih deklet). Gol in slečen pristop ter organsko naravnana zvočna slika sta pričala o izjemni ekipi spremljevalnih glasbenikov, ki so Stewartu nudili varno odrsko zavetje. Kljub temu, da ima za svoja leta solidno ohranjen vokal, je najbolj znamenite napeve prepuščal tisočerim grlom pod odrom.
Dva avtorska hita, Maggie May ter Baby Jane, sta skupno druženje ponesla do zaključne faze, ko je olja na ogenj Stewart, kot običajno, prilil z brcanjem podpisanih nogometnih žog med publiko. Nekoč se je odločal med potema profesionalnega nogometaša ali glasbenika. Kako se je odločil, vemo, očitno pa mu tudi športna podlaga pomaga pri odlični telesni kondiciji, saj je skoraj dvourni spektakel izpeljal z zagonom, kot bi na plečih imel kakšni dve desetletji manj.
Jadranje z Rodom Stewartom je upravičilo vsa pričakovanja. Četudi je šele v jeseni življenja prvič nastopil v naši regiji, čakanje ni bilo zaman! S svojo izpovedno močjo je z lahkoto poskrbel, da sta bila čas in prostor za trenutek pozabljena - bilo je to glasbeno jadranje, kot ga lahko pripravi le Rod Stewart. Bil je to nov koncertni presežek. Nič manj, nič več kot to!
na vrh