Neverjetna so pota gospodova, še bolj pa pota našega RockLine-a. To pot me je vodila pot v malo mestece imenovano Arcole, nekje na polovici poti med Vicenzo in Verono v Italijo, znano po eni izmed Napoleonovih bitk, ki se je zgodila leta 1796 ter iz katere je Napoleon vsekakor izšel kot zmagovalec. Za boljšo orientacijo je to cortkano malo mestece od Ljubljane le 330km oddaljena lokacija. In ker smo dobro utrjeni, šteje v nebrzdanem RockLine zavojevanju Evrope vsak takšen koncertni cilj, ki je oddaljen manj kot 400km od Ljubljane, že za prava šoferska nebesa.
Promajski prazniki in mrtvo mesto. Niti ni potrebno poudarjati, da sem se vsekakor izgubil. To je samoumevno. Pa vseeno, doživel sem poučen sprehod in obhod mesteca Arcole, kjer so mi prijazni domačini razložili kje Stonehenge klub natanko je. Skratka izvoz Soavia/San Bonifacio, prevoziš center mesteca San Bonifacio v smeri proti jugu, ko prideš do rondoja z odcepom za center mesta Arcole, vzameš le tega. Le kakih 400 m naprej je na tvoji levi že Stonehenge klub. Ker je napis Stonehenge skorajda preraščen z ovijalkami, se splača parkirati kar instinktivno takoj na prvem parkirišču, ki ga dosežeš na svoji desni strani ceste po kateri vpadeš v Arcole ter se razgledaš po nasprotni strani ceste, kjer ti najprej pade v oči velik napis Las Vegas na eni izmed stavb. Pod njim je Stonehenge klub. sEveda ne gre za druidsko svetišče, pa tudi veleskal postavljenih v krog ni najti tam. Torej reč je povsem na začetku mesteca. Ko sem se znašel na mestu zločina, sem se pozdravil najprej s šefom Bologna Rock City Emilianom. Kako hitro je minil čas od novembra 2006, ko smo se spoznali v Padovi na koncertu švedskih AOR/hardrockerjev House Of Shakira (reportažo si lahko preberete TUKAJ).
Kmalu zatem sem že skakal za vrat tour menedžerja. Fantje so se ravno odpravljali v špageterijo, da se okrepčajo, vendar za intervju ne bo nikakršnega problema potem, ko se vrnemo z večerje, pravi prijazni Nemec. Sprva napovedan začetek ob 21.30 se je seveda v klasični italijanski maniri razvlekel maksimalno. Čakanje je sicer hitro minilo ob kramljanju z Emilianom, ki je prodajal Jaded Heart artikle za lepo pogrnjeno mizico. Točeno pivo je to pot bilo nadstandardno odlično (Tuborg), a drago kot sam satan (5,00€ - svetujem, da s seboj raje prinesete piksne iz štacune, če se slučajno po kakšnem čudnem slučaju znajdete kdaj v klubu Stonehenge). In naposled pričakam intervju s skupino. Ura je že odbila 23.00, prva predskupina pa niti še pričela ni s svojim šovom. Kako je potekal intervju bo seveda opisano v drugem članku, mi pa se prestavimo za tričetrt ure naprej. Torej nekako na poslednjih 15 minut, velikega dne gospodovega 02.05.2008!
Lokalci Venoma, so bili ravno sredi svojega velikega orgazmičnega nastopa, ko sem se iz intervjuja prihulil nazaj skozi vrata kluba. Trio dekle (vokal/kitara) in fanta, ki sta skrbela za ritem, so komaj da dosegli spolno zrelost, že so pričeli rokovati z nevarnim orožjem. Kako že to gre? Emo čupice in maksimalna impregnacija, ki varuje pred (potencialno) pogubnim vdorom bakterij. Instantno in prazno. Zaželeno je fušanje in debel, razmazan hrup, ker se tako melodije v njem prav nič ne sliši. Preko tega razmaza vpiješ in stvar je rešena. Uaauuu orto zadeva!!! Že režemo žile! Venoma so trpinčili moja razvajena ušesa še kakih 20 minut, medtem ko je publika, ki je delovala to pot resnično kot otroški vrtec, z velikim zanimanjem spremljala svoje rojake ter upajmo da ob tem ni nemara zmotno doživljala novo genezo rock univerzuma. Klub je bil na tej točki kar lepo zapolnjen. Kakih 70 ljudi je bilo mogoče prestreči z očesnimi zrkli.
Dissoluto so sledili. Druga lokalna predskupina, ki je naletela na precej bolj buren odziv avditorija. To pot kvartet s kitaristko, pevko, basistom in bobnarjem. Pravzaprav so ponudili precej več sladkorja v svojem alternativnem rock značaju, nasploh zaradi besedil v spevni italijanščini. Tudi zvok je bil lahkotnejši, glede na Venoma. Človek se včasih vpraša kaj hudiča roji v glavah mladih. Oblačijo se v oblačila punk rock revolucije, pa vsega polno rit imajo. Torej tu ni iskati nobene globlje esence, kot le preraščanja adolescence. Pa srečno kekci, dovolj gorja ste naprtili mojim slušnim organom tega večera.
Organizator je vedel, da mora povabiti za predskupini lokalce, le tako bo klub zadostno poln. Kako žalostno mar ne? Tudi Emiliano se ni znal ravno pohvaliti z obiskovanjem njegovih hard rock koncertov v Italiji. A mož ima jajca. Enkrat je izguba, drugič profit, vse dela povsem prostovoljno! Spoštovanja vredno.
Ob enih in dvajset minut ponoči, so na oder le prispeli nemški čarodeji melodičnega glam hard rocka Jaded Heart. Kar nekaj vzrokov je botrovalo k temu, da ta večer ni bil ravno ustvarjen, za nastopanje Jaded Heart. Prvo sam oder lokacije, ki je spominjal bolj na modno pisto, nadalje nemogoče razmere za postavitev normalnega ozvočenja, kitara je bila med koncertom odločno preveč naglas, piskanja je bilo vse polno. Naslednja težava s katero se je skupina otepala tega večera je bil prehlad pevca Johana Fahlberga. Simpatični črni pajek, pravi dvometrski gorostas, je seveda skušal med nastopom iztisniti vse iz sebe, a prehlad je zahteval svoje žrtve. Tako Johan nikakor ni mogel delovati v registrih, ki so najbolj pomembni v živi izvedbi, da vlečejo rdečo nit skladb. Srednji registri so mu povsem odpovedali. Tako se je reševal največkrat na način, da jih je preskočil, izpustil težavne verze in po poteh improvizacij, zaključeval linije z ekstremno visokimi "screami", ki so parali ušesa. Vsa reč je bila še toliko težja za Johana, saj se ni dobro slišal na odru, kitara Petra Oestrosa je bila namreč navita preko vse mere. Fahlberga so vlekli iz kaše Peter Oestros, Michael Mueller in Dimitri Keiski, ki so skrbeli za večdelne vokalne harmonije. Fušanja je bilo kar precej med nastopom, a v takšnih koncertnih razmerah, je cena, ki jo mora skupina plačati, povsem samoumevna. Poleg tega je klub velika uganka za marsikaterega tonskega mojstra, ki se upa znajti za tamkajšnjo mešalno mizo. To pot je resnično bil zvok nerešljiva uganka.
Hopla, še tole! Dimitri Keiski je kolega Petra Oestrosa in skupaj igrata v švedski power metal zasedbi Insania, Keiski je vskočil k Jaded Heart le za to turnejo, saj se je pripetilo, da je skupina posodila svojega originalnega člana in klaviaturista skupine Henninga Wannera White Lion, ki se istočasno potikajo po Južni Ameriki. Keiski je ves Jaded Heart repertoar naštudiral v vsega enem tednu.
Skupina je skrajšala svoj nastop in ga omejila na vsega dobro uro. Iz repertoarja je črtala 5 skladb in dodatek. Torej najmanj 40 minut, če prištejemo še dodatek dveh skladb, je to skoraj polovico repertoarja, za katerega smo bili prikrajšani. Zanimivo je, da so Jaded Heart črtali iz set liste vse skladbe, ki izvirajo iz plošč na katerih poje Michael Bormann. Vzroka za to sta dva. Prvi med njima nosi večjo težo. Skupina je navdušena nad albumoma "Helluva Time" (2005) in "Sinister Mind" (2007), ki sta bila tako na debelo zastopana v repertoarju tudi v klubu Stonehenge. Drug vzrok, ki je nadvse dobrodošel, v prvenstvenem vztrajanju na repertoarju omenjenih dveh plošč, pa je iskati v prilagoditvi skupine Fahlbergovemu prehlajenemu grlu. Fahlberg je Jaded Heart kariero pričel z "Helluva Time" in logično je, da mu repertoar zadnjih dveh plošč zato najbolj leži ter da bo grlo ob izvedbi nemara vsaj kanček manj trpelo.
Obe plošči sta več kot odlični in to, da smo poslušali le skladbe iz njih dveh, še zdaleč ni bil vzrok za jok in stok. Tega je bilo iskati v namernem skrajšanju set liste na komaj dobro uro. Skupina se je odločila za to potezo povsem logično. Brez pravih oboževalcev v prvih vrstah jim seveda ni zanimivo nastopati. En tonski preizkus so že imeli popoldne, drugega gotovo ne potrebujejo ter jim je odvečen. Torej ker je bilo ljudi med koncertom kakih 30, pa še ti so posedali oddaljeni za mizami, je skupina izgubila velik del užitka v koncertnem nastopanju. In pozor. Vstopnine sploh ni bilo. Seveda so Jaded Heart pristopili na moč v tej uri. Pravi dokaz za to so kar trije povsem uničeni pari bobnarskih palčk, ki jih je zmetal Axel Kruse med ljudi.
JADED HEART set lista:
1. Hero
2. Justice Is Deserved
3. Somewhere
4. Live And Let Live*
5. Inside Out*
6. Tommorow Comes
7. Shores Of Paradise
8. Sinister Mind
9. Paid My Dues
10. Going Under
11. Journey Will Never End*
12. Dreams You'll Never See
13. Hellucinate
14. Anymore*
15. Feels Like Love*
*...skladbe, ki jih Jaded Heart niso izvedli
Doživeti koncertni dogodek, v takšnih razmerah ni ravno nekaj vsakdanjega, a tudi takšna doživetja postanejo ob nenehnem potikanju po koncertnih odrih širom Evrope povsem samoumevni. So del življenja skupin in rock scene. Tako to gre. Želim si le, da se bo čim prej utrnila nova priložnost, da si lahko ugledam Jaded Heart v drugačnih razmerah. S konkretnim odrom, konkretno publiko, konkretno odrsko osvetlitvijo. Kljub temu sem bil napolnjen z energijo, kot že dolgo ne. Kakorkoli, kadar je s teboj skupina, ki igra glasbo za tvojo dušo, v mislih kar samoumevno preskočiš vse te težke razmere v katerih se je skupina znašla tega večera. Tudi Jaded Heart so jih preskočili. Gotovo ne prvič, pa tudi ne zadnjič.
na vrh