Priznajmo si! Lahko smo srečni, da St. Veit že nekaj let vztrajno razveseljuje s pestrostjo ponudbe koncertnih prireditev na najvišjem nivoju, tako se vsakič znova najde tudi nekaj pravega materiala za blaženje posledic prekomernega dvigovanja želodčne kisline glasbenih sladokuscev, ki z navdušenjem izkoristimo vsako priložnost za pobeg iz doline Šentflorjanske, v kateri od bliskavic rumenega tiska preperele obline, po možnosti še na državne stroške, vsakodnevno obračajo raznorazne hipokritske kreature. Sezonski obiski eminentnih glasbenih imen so pri naših severnih sosedih ustaljena praksa, tudi letos pa je le streljaj stran od Celovca postalo najbolj vroče prav v začetku septembra, točneje minuli petek, ko je St. Veit s svojim obiskom počastil veliki Jack Bruce, obkrožen z veteranskim parom glasbenikov najvišjega kakovostnega formata.
Jack Bruce je v St. Veit pripeljal trio formacijo glasbenikov, katerih poti so se v preteklosti že večkrat križale, tako v studiu kot na koncertnih odrih. Tako Gary Husband kot Clem Clempson spadata v kategorijo glasbenikov najvišjega ranga z burno ustvarjalno preteklostjo (medtem ko je prvemu recimo lahko v ponos sodelovanje s fusion legendo Johnom McLaughlinom, si je Clempson svetovni renome pridobival v zasedbah Colosseum in Humble Pie). Talenta pretekli petek v St. Veitu resnično ni primanjkovalo, a kot priča že sam naslov tega prispevka, je potek večera po vsebinski plati ostal strogo zvest življenjski poti nekdanjega Cream bojevnika.
Da bo dogajanje kljub zvezdniški zasedbi, v kateri vsak posameznik ljubosumno neguje krepak oprimek samozavesti, znanja in kvalitete za vodenje večera po lastnih željah in zamislih, potekal v prvi vrsti po notah nekdanjega Cream bojevnika Jacka Brucea, je dal slutiti že sam subtilno akustični uvod v deževen petkov večer, ki je minil v režiji malo znane Wheels Of Fire cvetke As You Said. Naravna vezljivost zvoka akustične kitare in prepoznavno obarvanega vokala je za nekaj neprecenljivih trenutkov ustvarila sanjavi svet, ki je bil v danem trenutku še daleč od serijskih eksplozij intuitivno tempiranih improvizacij, ki so sledile v nadaljevanju večera. Seveda je nadaljevanje po nekem nepisanem pravilu moralo obetati zajetno bero odrskega iskrenja, a manever ki je sledil, je presenetil vse navzoče. 66. letnemu Jacku Bruceu sta se na odru lahkih korakov hitro pridružila Clem Clempson in Gary Husband, prešerno razpoloženi trojec pa je brez oklevanja v prve bojne vrste nemudoma potisnil First Time I Met The Blues blues legende Buddy Guya. Odločnost, žar in energičnost, s katero so se rokovske eminence spustile v "ravs" za naklonjenost blues standarda, se je kmalu po preletu osnovne skladbene forme "ustalila" v kopici duhovito trasiranih pasaž. Trio je do vrhunca težkorokovske ekstaze kmalu zatem popeljal z Life On Earth, dokler ga ni biser Bruceovega solističnega prvenca Weird Of Hermiston nežno usidral v vodah psihedelične ambientalnost.
Jack Bruce in kompanija so od tu naprej stavili predvsem na domiselno rearanžirane motivike bolj ali manj prepoznavnih presežkov Cream arzenala, pogosto oblikovane po trenutnem navdihu dobro razpoloženega tria glasbenih veteranov. Od omenjenih je iz ustaljenih okvirov najmanj izstopala izvedba Albert Kingove Born Under A Bad Sign, z bistveno več razpoloženjskega razpona pa sta postregla še zadnja od serviranega četvorčka tradicionalnih bluesovskih motivov Sitting On Top Of The World, ter v zaključku večera še edinstvena Spoonful. Na milenijsko oddaljenost zlatih časov, ko sta burkanju glasbenih tokov še diktirala kreativnost in inovativnost umetniškega izraza, je kruto spomnila strupena naveza ritmično-melodičnih zvočnih kulis skrajno improviziranih kreacij, ki se je spustila okoli golih struktur skladb Deserted Cities Of The Heart, Sunshine Of Your Love ter Politician.
Bruce in Clempson sta razumljivo prednjačila v režiranju vročih muzikalnih dialogov, vse nastale "prepire" pa sta reševala sproti, pravzaprav mimogrede, pogosto le z bežnim pogledom v smeri svojega "nasprotnika", ali še manj. Zadolžitve Garya Husbanda so bile tako osredotočene predvsem na zaganjanje neutrudljivega ritmičnega kolesja. Husband se je v demonstriranju lastne briljantnosti poslužil vseh razpoložljivih rekvizitov, od uporabe dvojne bas pedalke naprej. S postopnim odvijanjem večera pa se je z naskokom največ kredita vse pogosteje zlivalo na račun Jacka Bruca. Stric ne ravno rosni starosti navkljub poseduje izjemno vitalen vokal, ki preseneča z močjo in variabilnostjo uporabe. Ob tem ne gre pozabiti niti na dejstvo, da je Jack celotni večer "prevozil" v osamljeni vlogi edinega vokalista, zavidanja vreden dosežek pa je omenjeni za povrh kronal še z odlično izvedbo We're Going Wrong, ki je preko do skrajnosti razgretih Bruceovih glasilk, razvila enega glavnih vrhuncev celotnega nastopa.
Jack Bruce in prijatelji so nas omrežili s preverjeno, a še kako slastno recepturo starega dobrega rocka in bluesa, mojstrskimi improvizacijami, odličnim zvokom in prešernim razpoloženjem, ki je spletlo prijetno ozračje nepozabnega koncertnega dogodka. Zanašanje Bruceve četice "seniorjev" na zapuščino velikega tria je po svoje resda presenetilo, sploh če pomislimo na obširen glasbenikov opus post Cream obdobja, ki je z redkimi izjemami v petek zvečer ostal nerazumljivo zanemarjen. Tudi največji Cream entuziasti smo se tako lahko nemočno solzili za mojstrovinami tipa Theme For An Imaginary Western, še kako pa bi se denimo prilegla tudi kaka krajša predstavitev odličnega albuma Seven Moons, ki ga je Jack Bruce nedavno povil skupaj z Robinom Trowerjem. A roko na srce, tule bi lahko dlakocepili v nedogled, s tem pa bi delali škodo sladkobnim občutkom, ki nas po odličnem nastopu tria glasbenih vračev še kar držijo v tesnem primežu.
Fotografije: Mojca Perdih
na vrh