Level 42, znameniti britanski art rockerji ter veliki in unikatni mojstri jazz funk pop fuzije, so potrdili novo evropsko turnejo, ki so jo razširili vse do bavarske prestolnice Münchna. Ponujala se je resnično redka in pravzaprav edinstvena priložnost za ogled koncerta skupine, ki velja za eno najbolj eklektičnih in samoniklih predstavnic fuzije jazza in funka ter skupine, ki je skozi osemdeseta in v začetku devetdesetih ustvarila serijo nepozabnih hit zimzelenov, ovenčanih z aranžersko sofisticiranostjo pop žlahtnin. Slog skupine skozi vse ere njenega delovanja zaznamuje značilna "slap bas" tehnika njenega vodje in basista / pevca Marka Kinga.
Z največjim hitom kariere Lessons in Love (album "Running in the Family", 1987), so postali Level 42 po uspehu v Veliki Britaniji v osemdesetih tudi globalno priljubljena zasedba! Tako so na prelomu osemdesetih v devetdeseta polnili največja svetovna koncertna prizorišča. Temu pa so sledila muhasta devetdeseta leta, ko se je zasedba znašla sredi turbulentnega obdobja nenehnih sprememb v postavi, čemur so sledile tudi spremembe zvoka in sloga v nadaljnji glasbeni usmeritvi ter nagel zaton komercialne uspešnosti. Bend je tako po turneji na kateri je promoviral album "Forever Now" leta 1995 uradno naznanil, da po njenem zaključku prekinja delovanje. Kako cenjeni so Level 42 bili in še vedno so, izkazujejo tudi imena izvrstnih glasbenikov, ki so sodelovali kot del njene postave. Med njimi so Allan Holdsworh (solo, Gong, Soft Machine), Gavin Harrison (King Crimson, Porcupine Tree) in Jakko Jakszyk (King Crimson).
Level 42 so se med žive uradno vrnili s ponovnim zagonom delovanja leta 2001. Skupina je leta 2006 tako izdala odlični povratniški album "Retroglide". Sledile so številne uspešne turneje, prva je bila v letih 2007 in 2008 posvečena promociji albuma "Retroglide". Leta 2012 pa je zasedba izvedla turnejo, ki je bila namenjena praznovanju 25. obletnice izdaje njihovega komercialno najuspešnejšega albuma "Running in the Family". V septembru 2013 je premierno izvedla tri povsem nove skladbe, ki so kasneje izšle na novem EP - ju z naslovom "Sirens".
Tako smo prišli v sedanji čas. Level 42 so tudi na turneji leta 2014 razglašali aktualnost novega EP - ja »Sirens« in uradni spominki skupine so bili gosto posejani z motivi, vezanimi na novi studijski izdelek. Na prizorišču se je nabralo vsega 600 ali največ 700 obiskovalcev, kar je za dvomilijonsko mesto, kot je München naravnost porazna številka, saj je prodaja vstopnic za dotični koncert stekla že v marcu 2014.
Kogar tega večera ni bilo v podolgovati dvorani Theaterfabrik, ki sodi v sklop znamenitega münchenskega kulturnega središča imenovanega Kunstpark Ost, se lahko krepko ugrizne v ustnico, saj je zamudil svojevrstni glasbeni spektakel. Natanko ob osmi uri zvečer je septet stopil na oder. Lažem. Dvorana se je sprva popolnoma zatemnila in na odru se je pojavila zgolj silhueta. Figura enega najboljših glasbenikov planeta, ko govorimo o kombinaciji bas kitarist / pevec – enkratni Mark King, je z rokovanjem s svojo znamenito Status Graphite "The KingBass" bas kitaro poskrbel za uvodno draženje prisotnih. Prostor so v začetku koncerta torej osvetljevale le rdeče lučke, pozicionirane na poljih vratu Kingove bas kitare.
Nedolgo zatem so se na odru zbrali prav vsi člani ekipe, oder se je osvetlil v prelivih intenzivne igre mnogobarvne reflektorske osvetlitve in šov se je polno razmahnil. Publiko je bend hipoma prevzel pod svoje okrilje in ta se je pričela povsem spontano zibati v plesnih korakih, ki so jih diktirali čvrsti koketni funk ritmi kolektiva Level 42. Bend je hipoma razvnel občinstvo (v katerem je bila prisotna tudi lepa številka pripadnic nežnejšega spola) z izvedbo prepoznavne in hipoma nalezljive Love Games. Po uvodnem zimzelenu »Runing in the Family«, je bend naglo prestavil v višjo hitrost in razvil izjemno dinamiko skozi novo Where's Your Head At, ki je nazorno pokazala, kdo je gospodar slap tehnike igranja bas kitare. Oder je postal namreč Mark King, prebudila se je tudi krepostna pihalna sekcija (trobenta, pozavna, saksofon). Septet je bil med koncertom izpostavljen odličnim zvočnim karakteristikam, kar je zelo pomembno, ko je govora o odrski rekapitulaciji zvočne perfekcije podane v studiih, saj sloviti opus skupine Level 42 premore izjemen ustvarjalni perfekcionizem.
Set lista je postregla z največjimi uspešnicami kariere s tem, da so iz repertoarja izpadle točke zadnjih treh studijskih albumov. Kasnejša dela skupine pa so nadomeščale skladbe z aktualnega EPja »Sirens«, ki so ga Level 42 zaigrali skorajda v celoti. Bend je pripravil svojevrstno presenečenje, ko je napovedal točko It's Not the Same for Us, za katero je Mark King dejal, da jo na aktualni koncertni turneji Level 42 izvajajo nasploh prvikrat v karieri. Sicer pa je nastop nanizal rondo uspešnic, kjer je publika prikazala izredno sodelovanje z bendom tudi v obvladovanju refrenskih napevov in ne zgolj v sprožanju intenzivnih povratnih reakcij. Krasen šov, poln briljance in pretanjenega kreiranja jedre zvočne slike je poskrbel za optimalen iztržek. Mark King je še vedno zelo dobro ohranjen v smislu vokalne interpretacije, obenem pa sta se z klaviaturistom Mikeom Lindupom seveda vokalno izmenjevala na posameznih točkah, kar je basistu zagotovo koristilo, da je malce predahnil. Kontrast »deškega« vokala Lindupa in bolj možate, a izrazito specifične barve Kingovega vokala, ostaja ena posebnih privlačnosti skupine.
Bend je proti spektakularnemu zaključku stopnjeval vročico koncertne intenzitete tako, da je zadnje tri skladbe izvedel brez vmesnih premorov. Po izvedbi prvega singla Starchild (z istoimenskega prvenca izdanega leta 1981), kjer je stopalo v središče pozornosti omenjeno deljenje vokalnih linij med Kingom in Lindupom, je bend usekal dva velika hita. Prvi Something About You je napovedal, da se bližamo koncu rednega dela nastopa, za njim pa je bend z izjemno usklajenostjo vkorakal naravnost v največji hit Lessons in Love, ki pa ni sklenil rednega dela, saj se je zaključek podaljšal še v izvedbo zabavne in šegave skladbe z EP - ja »Sirens« z naslovom Build Myself A Rocket.
Bend je priredil izjemen šov. Od izjemnega, lahko rečem vrhunskega bobnanja Petea Ray Biggina, ki je leta 2010 v postavi zamenjal Garyja Husbanda – pozor taisti Husband je istega dne kot Level 42 v Münchnu, nastopal z velikim Johnom McLaughlinom sredi Ljubljane - do že kar pregovorno visoko atraktivnih akrobacij edinstvenega Marka Kinga, ki je znova več kot osupnil s svojo pojavo in igro, pa vse do neverjetne kemije med Kingom in Lindupom, mehkovoljnih pasaž čutne kitarske igre Nathana Kinga ter razgibanosti visoko odzivne pihalne sekcije, v kateri je izstopal zlasti saksofonist Sean Freeman, saj je sprašil nekaj briljantnih jazzovsko ošiljenih solističnih vložkov.
Septet je presunil tudi z neverjetnim občutkom za izdelano zabavljaštvo. Po odru so fantje uigrano tekali levo in desno ter drug mimo drugega. Scena je bila povsem uigrana in preštudirana, sicer bi lahko hipoma kaotično »razpadli«. Ta razuzdanost je dosegla vrhunec zlasti v dodatku skozi izvedbo treh nesmrtnih hitov skupine, ki jo je odprl Heaven in My Hands (z znamenitim uvodnim zvokom imitacije fanfar), pa nadalje Chinese Way in Hot Water.
Level 42 so tega večera zgradili svojevrstni, edinstveni glasbeni svet. Ta nas je posrkal v paralelno dimenzijo izven časa in prostora ter popeljal na edinstveno glasbeno avanturo čistega zvočno izvedbenega perfekcionizma. Pretanjenosti, čuteče senzitivnosti in vrhunske skalibriranosti vseh gradnikov, ki jim poveljuje znameniti Mark King, se resnično nisi mogel in mogel načuditi. Usta so samodejno lezla v širok nasmeh od vseh pozitivnih vibracij in občutij. Ta magija me je držala » v šahu« še lep kos časa po koncertu. Iz nje si resnično nisem želel prebuditi in vrniti v sivo realnost. Fascinacija nad izpovedno močjo glasbene magije je čudovito občutje, ki ga v vsej njegovi intenziteti doživiš le redkokdaj na koncertih. Level 42 so pravi naslov za tovrstno skušnjavo. In verjemite. Le malo je na svetu še takšnih!
na vrh