Hitro se je obrnilo leto, prišel je oktober in z njim jasno čas za novi Metalfest v kranjskem Izbruhovem bazenu. Bazen je in ostaja eno najbolj živih prizorišč metal dogajanja na domačih tleh in unikatna "old-school" atmosfera dvorane je razlog, da metalski dogodki, ki se odvijajo v Bazenu vedno ostanejo v lepem spominu. Obisk Izbruhovega Metalfesta je tako vsakega oktobra skoraj nuja, saj ekipa preko dveh dni ponudi lepo število odličnih domačih izvajalcev. S poudarkom tudi na tistih, ki jih ni moč videti ravno v vsaki beznici, vsaki pasji procesiji in vsak teden vsaj dvakrat.
Z ogrevanje Bazena drugega dne festivala so začeli Woli Wo iz Grgarja. Ponudili so dobre pol ure alcoweed thrasha, sproščen nastop in simpatično opitega frontmana Benija, ki zveni kot Abbath na speedu. Čeprav sama glasba ni nič posebnega je bil nastop suveren in energičen, rumove kroglice verjetno sladke, komadi a la Satan iz gozda pa kot nekakšna metal verzija Slon in sadež/Zmelkoow.
Naslednji bi morali nastopiti Aeonic, a so žal ostali brez bobnarja in posledično tudi odpovedali nastopa na Metalfestu. A za več kot ustrezno zamenjavo je bilo poskrbljeno. Na oder Bazena so se po dveh letih vrnili koroški mojstri progresivnega/tehničnega death/thrash metala, Wartune. Hudo pričakovan koncerta, saj Wartune z izjemo Metalkrampa na odrih ni bilo moč ugledati že debeli dve leti. Glede na (ne)pogostost s katero Wartune zasedejo odre jih je v živo videti pravi užitek. Fantje so pravi balzam za ušesa, ki ljubijo "malce" bolj kompleksno glasbo in Wartune imajo trikov, ki se jih ne bi sramovali ne Death, ne Pestilence, ne Cynic in ne Atheist v rokavih na pretek. Dobre tričetrt ure je bila prava lekcija kako obdržati glavo na vratu, ki se kar noče in noče nehati vrteti. Nova-stara zasedba Wartune je fantastično uigrana in na odru vidno uživa. Tehnični riffi izpod prstov kitarskega dvojca Ozi/Piko letijo kot za šale, fenomenalne solaže polne atonalnosti in disharmonij letijo iz vseh smeri, odličnih idej se ne bi branil niti Masvidal. Kar počne Tilen na basu je že na meji človeških zmogljivosti, a linije niso le tehnično neverjetno kompleksne, temveč tudi premišljene in pridno dopolnjujejo kitari. Lenartovim udrihanjim po ubogih bobnih se tudi ne gre načuditi, Hosta pa je vokalno še boljši kot takrat ko sem Wartune videl nazadnje. Intenziteta se je od prvega Sights of Remorse pa do zaključnega komada le stopnjevala in Wartune so ponudili še filozofsko Death klasiko, ki je bila odigrana tako dobro, da bi bila v ponos tudi Chucku. Ne vem ali je za Wartune kriv izpust železa iz Železarne Ravne (Metal!) ali pa je na Koroškem nenavadno število križišč na katerih fantje v stilu Roberta Johnsona prodajajo duše hudiči. A jasno je eno, Wartune so ena najboljših slovenski zasedb in lahko le ponovim stavek, ki ga napišem za konec vsake Wartune reportaže - kdaj bo plata!?
V bolj starošolske čase pravega heavy metala so nas popeljali mladci Shutdown, ki so poskrbeli za tričetrt ure pravega, true in zelo kvalitetnega heavy metala v stilu starih Judas Priest, Saxon in Iron Maiden na eni strani, ter na drugi strani hard rocka a la Van Halen. Rezultat je nalezljiv in speven hard 'n heavy, ki ga Shutdown v živo predstavijo izredno energično za kar poskrbi predvsem neustavljivi vokalist Egzi, ki hitro preraste tudi večji oder kot je Bazenov. Za čupanje so poskrbele heavy metal himne, ki postajajo pravi domači metal evergrini, kar ni nič čudnega, saj je izvedba fantastično energična, refreni heavy rušilcev Križarji, Valkira in Virginia pa tako nalezljivi, da v spominu ostanejo že po prvih nekaj poslušanjih. In kar je najbolj pohvalno je to, da so Shutdown še "mulci", stari v povprečju let rosnih 18 let, na odru pa se obnašajo kot stari koncertni mački, ki odrske deske mučijo že od leta 1989.
Za bolj brutalno nadaljevanje so poskrbeli častilci vulv, edini domači porn grinderji, Vulvathrone. Če so Shutdown oder zajeli v romantične, nostalgične ritme heavy metala, pa so ga Vulvathrone že s prvim komadom Allure of Domination razdevičili na najbolj perverzen način. Reduced to a Sexual Object hehe. Fantje so oder dominirali z mešanjem venčkov s prvenca in pravkar izdanega novega albuma, Passion of Perversity. Vulvathrone so uspešno zbrutalizirali prisotne v dvorani, šarmirali nežnejši del občinstva s skladbicami Kurva, Toilet Slut in The Cult of Vulva. S komadi z novega albuma so dokazali, da je ta velik napredek glede na prvenec, trije brutalni in agresivni vokali pa še vedno delujejo odlično.
Z Eruption smo zathrashirali v Neživi raj, pravkar izdani prvenec benda, Lifeless Paradise. Fantje so v celoti odigrali ploščo in nas v dobre tričetrt ure popeljali pod vodstvom Tima z odličnim inštrumentalnim uvodov v Twisted Reality, polnim odličnih linij in dinamične razgibane strukture. Sledil je brezkompromisni šus pravega old-school thrash metala polnega surovih riffov, virtuoznih solaž in rušilne ritem sekcije. Eruption seveda ne morej brez nezgrešljivega Bucota, ki je vokalno nalogo opravil odlično. Žal pa so prav Eruption dobili najslabši zvok večera, saj piskanju in hreščanju kar ni bilo videti konca. Kljub temu pa so suvereno in kljub tehničnim težavam predstavili odlični prvenec, ki je poln agresivnih thrasherskih himn, ki so in bodo postale koncertne klasike domačih odrov.
Za odličen zaključek Metalfesta 2009 pa so poskrbele Lene kosti, ki so upravičile headlinersko mesto. Že na samem začetku je za svojevrstno presenečenje zopet poskrbel nepozabni frontman Milan Krušič, ki je odet v psihopatsko kirurško opravo svojega alterega Dr. Evila prikorakal izza odra, preplaval Bazen in nas pozdravil s klasiko I Got the. Lene kosti z vsakim koncertom več kot upravičijo vrnitev na koncertne odre, morda pa je bil prav kranjski koncert presežek vseh koncertnih aktivnosti znova združene zasedbe. Zasedba je energično zakorakala v set klasik pomešanih z novimi komadi, ki se bodo nahajali na prihajajoči plošči, ki jo bend trenutno že snema. Po heavy metal rušilcu Stones of Death si je kitarist Giovani Kavaš za vrat poveznil akustično kitaro kar je lahko pomenilo le eno - fantastično izvedena Judas Priest (Joan Baez) klasika Diamonds&Rust pri kateri zlobni doktor dokaže iz kakšnega vokalnega testa je! V nadaljevanju so nič kaj lene Lene kosti, glede na aktivnost na odru, ponudili teaser treh novih komadov, ki zvenijo hudo obetavno, razveselili z ZZ Top klasiko in do konca brez upehanja in ustavljanja nanizali hit za hitom, klasiko za klasiko. Himnične heavy metal rušilce, ki jih Lene kosti v lastnem unikatnem stilu na pravih mestih pomešajo z energičnimi, skoraj plesnimi vplivi boogie rocka, so prekinili še z novostjo Play With Fire in zanimivim inštrumentalom The Sting. V verjetno najbolj prepoznavno skladbo benda, Russian Girl, nas je tokrat popeljal bobnar Miha "Bomber" Nedoh, Milan pa je pozdravil še zvesti in fanatični fen klub s sosednje Hrvaške, ki so se v Kranj pripeljali posebaj za ta koncert. Vsaka čast! Lene kosti so z vrnitvijo storile še kako pravo potezo, saj z vsakim koncertom pričarajo posebno vzdušje pravega metal/rock žura. Že težko čakamo na album!
Fotografije: Robi Lipej (Vulvathrone, Lene kosti)
Nina Grad (Shutdown)
na vrh