Po enem slabem dnevu se ne sme soditi celega leta, po enem samem glasbenem srečanju z izdelki domače produkcije pa se ne sme podajati preuranjenih sodb – to je vodilo, s katerim si večkrat pomirjam dušo, da ne bi bil zavoljo prevelikih pričakovanj po prihodu na domorodna klubska prizorišča potem neprijetno presenečen, razočaran in še manj voljan načenjati sicer pisano ponudbo slovenskih entuziastov, ki se odločijo poleg obskurnih koncertov publiki ponuditi malce več in izdajo celo ploščo. Seveda gre tu za dvosmerni proces in kdaj plošča popolnoma zapolni vse špranje v sicer dodobra načetem zaupanju v veščost in podkovanost ustvarjalcev s te strani Alp ter se človek v slišano dodobra zagleda, po pododrski empiriji ter preverjanju čarov ustvarjenega v živo pa se prej slišano zlato lahko kaj kmalu izkaže za Kosovelov antipod Integralov ter kričeče nasprotje, kot bi vnovič prebiral pesem Kons 5. Pustimo obrobnosti vstran in naj vam najprej razgrnem razlog, zaradi katerega sem se na petkov dan, ko je v Ljubljani »dogajalo« na polno – v Kinu Šiška so omet s sten tresli Devin Townsend in Fear Factory, temelje Menze pri koritu pa je za par metrov prestavljal brežiški kolektiv Demolition Group – namesto predvidljivih placov odpravil v sicer domač, a vseeno majhen ambient Orto bara. Razlog je bil nastop skupine Dirtswitch – štirih mladcev iz Naklega pri Kranju, ki so pred dobrim letom pritegnili mojo pozornost s svojim prvencem Phoenix Down, pika na i pa je bila namera, da preverim tudi srčnost in glasbeno moč celjskega peterca Last Day Here.
Kot je bilo pričakovati, so v sicer začuda kar fino zapolnjenem Orto baru ledeno atmosfero razbijali mladci z malce krajšim stažem vsaj kar se let delovanja tiče. Dirtswitch je zasedba, ki je svojo pot po slovenskih odrih še prej pa simbiozo me(n)talnih energij začela v Naklem pri Kranju leta 2009, po le treh letih delovanja pa so si za pas zataknili tudi prvo studijsko trofejo – impresivni plošček Phoenix Down. Ker se na starih lovorikah ne da spati in keer je železo potrebno kovati še ko je vroče, je v letu dni sledila serija koncertov tako doma kot po tujini, začuda pa sem jih sam ujel kra na samem koncu promocijske turneje, a kot pravi star pregovor: »Bolje pozno kot nikoli«. Nad odrom se je že bohotila zastava z logotipom zasedbe, dobro razgrete lampe v ojačevalcih pa so bile pripravljene na to, da se v ušesa množice nalije tona svežega, razbeljenega dušnega nektarja. Ob napovedanem času so fantje zasedli oder ter v nasičeno gmoto pričakovanj zarezali nepričakovano z novim udarnim izstrelkom kombinacije umazanih težkih distorzij, solidne ritmične podstati ter milozvočnih sladkih vokalov. Slave Fish, kot se z delovnim naslovom žigosa nov visokooktanski konglomerat postgrungerskih standardov ter dodobra naštudiranih hakeljcev, s katerimi Dirtswitch dodobra navlečejo nase tako ušesa kot oči brhkejšega dela občinstva, na zvočne čare pa niso imuni niti grungeu naklonjeni testosteronski mačoti. Prvi vtis je izjemen, saj je uravnoteženost artikulirane kitarske umazanije izpod prstov Janija Nendla, goloprste igrivosti basista Roka Seiferta, bobnarska udarnost Uroša Markiča in vokalna senzibilnost, a obenem prodornost vokalista Luke Lamuta v živo prav tako učinkovita kot pri predstavitvi studijskih materialov. Skupina izžareva predanost, dober duh postgrungerske zaljubljenosti tako v udarnejše distorzije kot tudi v mehkejše konture baladnih pripovedi o ljubljenju, trpljenju in življenjskih bolečinah odraščanja pa preveva sleherno vlakno odrske biti zasedbe Dirtswitch. Pohvaliti velja predvsem udarnejši kitarski zvok, ki daje poseben razpoznaven pečat celoti, izjemna uigranost pa pred oči prikrade asociacije na zasedbe Alter Bridge, Alice In Chains, Soundgarden, sam pa se ob koketirajočem vtihotapljanju wah-waha nisem mogel otresti asociacij na Toma Morella ter na njegove zvočne ekskurze tako v zasedbah Rage Against The Machine, Audioslave, pogojno pa tudi njegove zadnje stvaritve z zasedbo The Nightwatchman. Too Much, udarnejši štiklc s plošče Phoenix Down, strasti ne umirja, kot izjemen rotor odrske kemije pa se izkaže Luka, ki daje svoji pododrski zadržanosti, kontemplativni umirjenosti in mehkobi ravno dovolj eskapistične svobode, da se tempo dogajanja ne ustavlja, srce pa bije močneje. Izjemni izvedbi avtorskih skladb pa sledi kmalu že prvi izlet v izposojevalnico zvokov, idej in paketov užitka. Spoonman je skladba, s katero so bila moja najstniška leta opremljena s primernim soundtrackom za lajšanje tegob, je pa res, da sem po toliko letih prekleto občutljiv, če se kdorkoli loti predelovanja svetega materiala, namesto dostojnega poklona preteklosti pa publiki servira polovičarski zmazek in neko benigno brezvezarijo. Pri skupini Dirtswitch se kvaliteta izkaže tudi pri skokih v tuje čevlje, dragi moji! Luka je brez težav dosegal potrebne višine, ki so še Chrisu Cornellu predstavljale zagato, celotni glasbeni životek slovenske različice krasnega briljanta z albuma Superunknown pa funkcionira brez zatikanja ali neželenih posledic želodčnega refluksa. Avtorsko nadaljevanje s skladbo Restraints še bolj pa z baladico Looking Back pripelje bolj razburkano dušno vzdušje v območje mogoče rahlo nepotrebnega creedovskega suspenza, vsemu navkljub pa fantje svoje delo, tudi če na trenutke zazvenijo malce bolj sladkobno, opravijo suvereno in na nivoju. Ker je potrebno ohraniti pozornost slušečih, je bil izlet v precej bizarne čase glasbenega biznisa s skladbo Open Your Eyes, ki jo je pred dobrim desetletjem prepevala nemška zasedba Guano Apes malce nenadejan in celo odvečen. Namesto energije, ki jo je z odra znala bljuvati temperamentna priseljenka Sandra Nasić in predvsem zaradi pomanjkanja jeze ter ostrine, ki jo je nemški izvozni produkt premogel, so Dirtswitch postregli z malce obrabljenim klišejem, ki je zvenel v tistem hipu povsem nepotrebno, a neškodljivo. Precej bolj suvereno in možato zazveni udarna skladba Overhang, ki je podobna kombinaciji Metallice iz obdobja Garage Inc. (s tem mislim predvsem na dobro in udarno ritmično sekcijo ter ravno prav glasno in umazano kitaro) z že navedenimi alternativnimi implatanti. Hibridi so tokrat dobrodošli, evolucija pa je pripeljala do stopničke, na kateri se iz dobro poznanih gradnikov lahko sestavi nekaj prekleto dobrega in ušesom takoj všečnega. Primer za to je tudi visokooktanski prvi singel s plošče Phoenix Down, skladba My Story, s katero se koncert pelje proti končnici, ne da bi se slišano kakorkoli zatikalo tako na odru kot pod njim. Komunikacija med Dirtswitchi in pododrskimi oblegovalci je bila ravno pravšnja, dobri duh večera pa je bil naklonjen tako mladcem na odru kot tudi moji grungea in alternativne briljanci nekoliko zlakane duše. Drugi dukat iz nove kolekcije skladb, s katero mislijo Dirtswitch nadgraditi svojo dosedanjo pot, je skladba, prvotno spisana za štiklc, ki naj bi se vrtel na borbenih nastopih novodobnih pretepaških gladiatorjev, bolj surov rock'n'roll skladbe WFC, ki jo bomo morebiti poznali v bodoče tudi po imenu Piece Of Me pa iz dosedanjega opusa nekoliko štrli, izstopa ter nekako ne predstavlja najbolj logičnega nadaljevanja njihove zvočne evolucije. Bolj jih vidim v grungerskih vodah, pomislim, tako je dokaz za to tudi suvereno izveden poklon velikanu, padlemu junaku Seattle sounda, Layneu Staleyu, skladba Man In The Box! Nekoliko mehkejša vokalna izvedba sicer ne dohaja Layneovega samouničevalnega gneva, so pa vse ostale komponente – udarni val kitar, masivni zid basa in bobnov ter izjemni skoki v vokalne višine izpeljani odlično! Temu je pritrdila lahko tudi množica, ki je po skladbi Under My Skin deležna velikega finala s skladbo, ki krasno sovpada z duhom sedanjega časa revolta, revolucionarne vznesenosti in jeze – R.A.T.M. zimzelenčka Killing In The Name, s katero se celoten set simpatično izteče v celoto, pod katero bi se z veseljem podpisali tudi kakšni bolj uveljavljeni, bolj videni in pogosteje slišani starejši stanovski kolegi mladih Gorenjcev.
Nadaljevanje me je malce bolj skrbelo, saj sem sam ob sledenju niti celjske skupine Last Day Here doživel ob poslušanju plošče From Pieces Created kar precej averzije, v glavi pa mi je ob potencialu, ki se ne razbohoti na polno, ob poslušanju v glavi domala počila anevrizma. Kljub vsemu sem sklenil štajerskemu kvintetu dati priložnost, da se mi dokažejo tudi v živo. S sedmimi križi na plečih skupnega obstoja, delno spremenjeneo zasedbo (skupini se je po odhodu bivšega bobnarja kot zadnji pred debelim letom in pol pridružil Sašo Corso) ter novim elanom pa so kitaristični dvojec, ki ga tvorita veterana celjskega hardcorea in nu-metala Uroš Boršič ter Jure Gorjanc, basist Tomi Šenveter in vokalist Marko Duplišak sklenili spisati novo poglavje svojega obstoja. Po nekajletnem premoru je čas za nov veter v jadrih zasedbe, pravšnji za promocijo plošče, ki bo leta 2013 ugledala luč sveta, albuma New Beginning, pa je bil tudi tandemski nastop z zasedbo Dirtswitch. Že po precej predvidljivem intru ter uvodnih semplih uvoda v skladbo Hope Never Dies ostane tudi v Ortu jasno le eno – LastDayHere so ostali na nekoliko nadgrajen način še vedno ujetniki forme, ki so jo pred leti spisali imena, kot so Linkin Park, skupine, kot so Cage 9, Digital Summer, Index Case ali pa Signs Of Betrayal pa ohranjajo preverjene, a ne tudi nadgrajene in izboljšane, pri komatoznem življenju. Priznati je potrebno, da je prvi val zadržanosti lahko izšel tudi iz precej tišje zvočne slike zasedbe, saj so imeli predhodniki zvok precej bolj dodelan, kitarski masiv pa je pri LastDayHere zvenel precej bolj zloščeno, tenko in, če smem poudariti, za ščepec preveč brezdušno. Sicer sta Uroš in Jure vešča svojega posla, melodika preciznega stampeda in matematično točno odmerjenih breakov pa vseeno ne more nadomestiti dušnega substrata alternative in grungea, ki je pred tem polnil oboke ljubljanskega prizorišča. Dejstvo je, da je Marko s svojo odrsko prezenco in izjemno kvalitetnim nastopom prispeval k temu, da je sicer nekoliko postana dinamika postopno zavela med nekoliko razredčenimi vrstami petkove publike, vendar je veliko ljudi prišlo na odmerek že preverjenih jedi, namesto tega pa so bili vsi deležni presenečenja, kot se ga niso nadejali. Tudi nadaljevanje je bilo v znamenju novitet! Skladba Simply Divine je kot drugi singel s prihajajočega albuma najava, da so fantje fragmentiranost prvenca pustili za sabo ter da je novo studijsko dejanje bolj odločno in domisleno zasnovano. Kombinacija milozvočnih vokalov ter izmenično tudi grlenih krikov je kronana s precej sempliranimi zvoki, dodelane konture pa dajejo vtis, da so se fantje dela lotili z lucidnostjo ter znanstvenim duhom ter ne toliko sledenjem inspirativnim nitim trenutnega navdiha. Tudi zavoljo tega se nisem mogel otresti občutka, da v sicer kompaktni celoti vseh delcev, zevajo majhne, a tokrat rahlo moteče nedoslednosti. Izjemna izvedba se ni temu primerno prenesla na avditorij in manjko mojota je sicer dinamični odrski nastop ohranil v sferah povprečnosti, ne pa tudi izjemnosti, katero bi fantom za sam trud nedvomno popolnoma privoščil. Nekoliko več trdnosti in oprijemljivosti ter predvsem pravega magnetizma v kompasu koncertnega finala je prinesla skladba Hide, s katero so se celjski grofje nu-metala predstavili že na prvencu From Pieces Created. Ne, ne bom sodil, da so nekateri stara oblačila sčasoma popolnoma prerasli in da je šlo blj za moment sentimentalnega spominjanja na preteklost, saj je gručica brhkih deklet pod odrom plaho zasedlo prvo vrsto ter glasovno pritegnilo Markovem trudu premakniti dogajanje v višjo prestavo. Pri tem je bil delno uspešen, saj je nadaljevanje s preostankom nove, še neizdane plošče, tisto iskrico strasti, ki so jo nekateri prišli iskati zgolj zaradi odmevov preteklosti, dokončno upihnilo. Sam pravim: »Hvala bogovom!«, saj mi je prerojena zvočna podoba zasedbe bolj všeč kot tista izpred parih let. Kilometrina, leta novih izkušenj in izzivov, predvsem pa kaljenje v ognju in potu odrov tako doma kot v tujini – vse to so dejavniki, zaradi katerih se je skupina LastDayHere sklesala v soliden izvozni produkt, do izjemnosti pa manjka še nekaj malega. Najprej bi izpostavil dejstvo, da je nu-metal že zadnjih nekaj let precej preživeta forma, ki nudi bolj malo prostora za nadgrajevanje, evolucijo in tako potrebna presenečenja. Sam imam majhna presenečenja, vsaj ko gre za glasbo, vedno rad, pri tem generičnem derivatu, ki ga sicer obrtniško suvereno in dobro predstavlja celjski peterec, pa je vse preveč stvari podanih na prvo žogo in po istem kopitu. Gre seveda za moje osebno mnenje, a vsemu blišču in uigranosti, pa brezhibnosti in sterilnem zvoku navkljub je velika večina sicer skrbno pakiranih sporočil oddrvela mimo mojih ušes, celotna slika pa je bila preobilna, da bi jo lahko naenkrat zaobjel, prebavil ter bil po vsem skupaj še objektiven. Vsekakor pa se mi je okus v ustih po videnju LastDayHere v koncertnem elementu rahlo popravil, fantje pa so dobili s svojim prizadevanjem velik plus v moji beležki. Kljub vsemu je bila ura pozna, pri precej benignem dogajanju v Ortu pa me je v hlad ljubljanske noči predčasno zvabil klic obveznosti, tako končnega razpleta dialoga, v katerem je skupina na odru izcejala svoj dušni substrat, v povračilo pa dobila mlačne aplavzke, žal nisem dočakal.
Vsemu navkljub lahko povem, da je bil tokratni petkov večer prekleto zanimiv in poln čudovitih preobratov, predvsem pa pisane palete dobre, predvsem pa glasne glasbe. Tandemski eksperiment je tokrat rezultiral v tem, da so gorenjski alternativni upi za nekaj dolžin prekosili bolj utrjene in bolj izkušene štajerske alternativne metalce. V skladu s povolilnimi analizami ter pretresanji statistik tako in drugače, je potrebno nekaj čistega vina naliti tudi v kelihe tokratne anamneze dogajanja. Sam bi si sposodil prispodobo iz sveta numizmatike. Srebrniki s časom pridobijo na površini temnejšo plast patine, ki daje novcu malce temnejši sijaj. Kljub vsemu se nepoučeni v želji, da bi bil novec čim lepši, ženejo za tem, da ga čimprej sčistijo, zato vzamejo v roke jekleno krtačo in zbrusijo navidezno nesnago s površine svojega skrbno varovanega zaklada, s tem pa storijo nepopravljivo škodo. Bolj bleščavi novec je vreden manj, s patino pa so marljiveži uspeli z novca spraskati tudi karakter in zgodbe. Z glasbo je podobno. Dirtswitch se svoje zaljubljenosti v bolj umazane konture ne sramujejo in to svojo strast celo nadgrajujejo, kar bo, upam, dokazal bodoči studijski izdelek. Na drugi strani so LastDayHere sklenili svoj zvok spolirati do maksimuma, kar je lahko sicer nekaterim tudi všeč, sam pa pogrešam tistih osem gramov duše, zaradi katerih je možno nekaj dobrega pretvoriti v nekaj izjemnega. Časa je dovolj, kdo pa ima prav, pa bo pokazal test časa in vzdržljivosti. Sam stavim še vedno raje na karto umazanije, saj mi sterilna servilnost osebno ne odgovarja, dragi moji ...
na vrh