Leto se je obrnilo okoli, prišel je nov februar in z njim nova edicija festivala Lipstikk N' Leathür, ki pod svojo streho združuje vse ljubitelje hard rocka osemdesetih in vsako leto obiskovalcem nudi pester nabor nastopajočih. S svojo letos že četrto edicijo se je festival začel ponašati tudi s kontinuiteto, zato močno upam, da slabši obisk ne bo pomenil prevelikega finančnega zloma, o čemer se je v medvoškem Jedru v soboto zvečer potihem že šušljalo.
Spomin na lansko leto še ni zbledel: takrat je Lipstikk N' Leathür padel ravno na soboto, ko sta Slovenijo zajela sibirski mraz in močne snežne padavine, vremenske nevšečnosti pa so zredčile število obiskovalcev. Kaj potem poreči za letos, ko zima na dan dogodka ni kazala vseh svojih zob in se ni v okolici odvijal noben drug rock / metal koncert, pa je bilo obiskovalcev še občutno manj kot lani? Letos je bil seznam nastopajočih obogaten za še enega izvajalca, kar je pomenilo nastope skupno petih raznovrstnih skupin in Slovenije, Avstrije in Italije, zato je bilo zgolj slabih 100 rockerskih duš na kupu pravo malo razočaranje.
Malo pred deveto uro zvečer so prvi na oder stopili Wild Crew, tolminski glam rockerji s trdno zaverovanostjo imidžu glamuroznega sveta hard rocka osemdesetih. Tik pred novim letom smo se s skupino že srečali v Kranju (reportaža tukaj), tako je bil tokratni nastop za Primorce to zimo na Gorenjskem že njihov drugi. Kvartet je že kmalu po pričetku v koncertni prostor zvabil večino obiskovalcev in jih ponesel v svet trdih glam metalskih riffov po vzoru praočakov tega žanra, Mötley Crüe. Mlada skupina se še kali, zato je bila na odru relativno zadržana in strogo fokusirana na svoje inštrumente. Ena izmed značilnosti skupine je raskav Anejev vokal, ki od frontmana zahteva veliko energije in nenazadnje tudi konstantno linijo, kar mu (zaenkrat) povzroča težave. Inštrumentalno dobro uigran kolektiv še vedno šepa na področju vokalnih harmonij, kljub temu pa je bil napram nastopu izpred dveh mesecev opazen razvojni korak naprej. Upam, da bodo Tolminci tudi v liričnem smislu uspeli stopiti na višji nivo, saj so zlajnani naslovi komadov (npr. Wild Side) že sami po sebi odbijajoči, kljub vsem mojim opazkam pa skupini želim vse dobro na njihovi nadaljni poti in se že veselim naslednjega snidenja z njimi.
Drugi povrsti so nastopili Top Stripper, ljubljanska hard rock naveza, ki je v Orto baru pred dvemi tedni iz popolne anonimnosti udarila kot feniks iz pepela in postala ena največjih upov slovenskega hard rock podzemlja. Top Stripper so se (znova) pokazali v luči unikatne formule in po zaslugi mnogih akustičnih pasaž in stalnega koketiranja z bluesom prisotne prepričali o nespornem talentu, pa čeprav člani skupine v povprečju ne štejejo še niti dvajset let, tudi tiste izkušnje iz predhodnje skupine Rockolution so bile bolj kot ne jalove. Znova je blestel frontman Jaša, ki ga krasijo izredna angleška izgovorjava, vokalno manevriranje in konec koncev simpatična pojava na odru, zato mu ni težko vzpostaviti stika s publiko, pa čeprav (tako kot cela skupina) premalo intenzivno neguje neposredni kontakt s poslušalci. Glavni kitarist Jure je med soliranjem zavzemal Slasheve poze na odru, kar kaže na velik vpliv Gunsov na njegovo igranje, ob gledanju tega izredno privlačnega kolektiva pa se je sama od sebe prikradla misel, da bi bili Top Stripper neprimerljivo boljša izbira za predskupino Slashu kot pa Tide. A skupina se posveča zgolj in samo igranju, zato so ji medijska izpostavljenost, menedžment in vso ostalo sranje, ki ga zahteva polprofesionalno delovanje, zaenkrat (razumljivo) španska vas, zato lahko Stripperji in njim podobne skupine o čem takem žal samo sanjajo. Najtriumfalnejši momenti koncerta so prišli z izvedbama avtorskih komadov Top Stripper in Gone With The Train, s katerima so Ljubljančani prikazali razumevanje ameriškega dojemanja hard rocka, tako da so misli nezavedno zaplavale v sredo neskončnih prerij ameriškega zahoda. Top Stripper, zagotovo se še vidimo!
Tretji po vrsti so oder napadli Contra Verse, avstrijski hard rockerji, ki so tako v kratki zgodovini Lipstickk N' Leathür festivala postali prvi nastopajoči gostje iz tujine. Kdor se do tega trenutka še ni popolnoma zbudil, so ga Contra Verse s frontalnim odrskim napadom zagotovo predramili in ga zadeli naravnost v sredo betice! Čeprav njihov glasbeni stil ni vseboval pretirane izvirnosti, so izmed vseh nastopajočih tega večera prikazali najbolj energično predstavo in na krilih ščepca rock'n'rolla v kitarskih frazah publiko z lahkoto držali v šahu. Navidez čudaški kratkolasi fantje obvladajo svoje inštrumente in točno vedo, kako z njimi ravnati na odru! Kitarska trojica, ki je ves čas rockala čisto na robu odra, je presenetila s svojo sproščenostjo, kar je za skupino, ki še ni izdala niti prvenca, hvalovreden kompliment. Med avtorski material so Contra Verse urinili tudi Whitesnake priredbo Bad Boys. Všečen nastop, čeprav je za piko na i manjkal pobeg iz vod že slišanega hard rocka.
Za Hotty MkNotty je bil nastop v Medvodah prvi po nekaj mesecih odsotnosti iz scene in hkrati tudi prvi po dolgem času na Gorenjskem, v meki hard rocka na Slovenskem. Nastop se ni začel dobro, saj so zaradi drugačne uglasitve zamudili s samim štartom šolsko uro dolgega repertoarja. Hotty MkNotty so šaljivci v pravem pomenu besede, njihova pojava je parodija v stilu Steel Pantherjev, zato niso izostale niti lasulje in ostala tipično glam rockerska maškerijada, pri kateri Ljubljančani radi potenčno pretiravajo. Kljub nespornemu glasbenemu znanju je bil njihov nastop prava mala polomija – četudi je bila neuskaljenost na odru produkt tehničnih težav, mimostrelov pač ni bilo moč preslišati. V ušesa so močno bodle tudi klaviature in back vokali posneti na matrici, s takšno formulo prave koncertne magije seveda ne gre pričarati. Kljub temu so Hotty MkNotty z opolzkim receptom sladkih balad uspeli zabavati in nasmejati dobršen del publike, sam pa priznam, da nikoli nisem razumel skupin, ki zaradi imidža in celostne scene okoli benda zanemarjajo svoje prvotno poslanstvo – glasbo kot tako. Hotty MkNotty v tem oziru žal niso nobena izjema.
Za veliki finale so poskrbeli Reckless, italijanski sleaze rock zanesenjaki, ki kljub svoji obskurnosti na sceni vztrajajo že vrsto let in ji tako izkazujejo vso svojo predanost. Kljub dolgoletnem stažu na (italijanski) sceni je bil medvoški nastop za Reckless njihov sploh prvi v tujini, česar pa se niso ustrašili. Obratno, Reckless so z brezkompromisnim pristopom izkušene dvojice Andree De Lorentiisa na vokalu / kitari in Danya Rocketta na solo kitari z lahkoto jadrali skozi koncert in na krilih udarnih Crüjevskih kitarskih linij dokazovali, da jim mesto nosilcev večera ni pripadlo zaman. Frontman Andrea je izgledal kot italijanska različica Blackieja Lawlessa (W.A.S.P.), vokalno pa je zaradi hreščečega glasu še najbolj spominjal na Toma Keiferja (Cinderella). Svojo zaverovanost sleaze metalu so dokazali s priredbama Pretty Boy Floydov Leather Boyz With Electric Toyz in močno pospešeno Cinderellino klasiko Gypsy Road. V repertoarju ni bilo prostora za balade, saj Reckless stavijo na poskočen ritem in težke kitarske riffe, zaradi česar je bilo vzdušje ves čas njihovega nastopa naelektreno. Spevnim komadom je (kako značilno za Italijane..) primanjkovalo nekaj več lirične domišlije, naslovi skladb kot je bila Big Boobs Baby so pač precej naivni. Kot nosilcem večera je Italijanom pripadala dolga časovnica, zato smo dočakali tudi dva bisa, v katerih je hard rockerski razvrat z Reckless doživel svoj zenit.
Četrta edicija Lipstikk N' Leathür festivala je s pestrim naborom nastopajočih zadovoljila apetite prišlekov in v deželi Kranjski za trenutek znova aktualizirala izročilo hard rocka osemdesetih. Kljub temu, da smo si vsi skupaj nadejali boljše udeležbe, lahko pod festivalom potegnemo črto in ga označimo kot nov triumf v razvojni biti slovenskega podzemnega hard rocka.
na vrh