Naš največji operater mobilne telefonije je tokratno Itak zabavo pripeljal spet v Križanke, kar je glede na profil nastopajočih gotovo odlična izbira. Odlično je bilo pripravljeno tudi prizorišče, z velikim trodelnim video zidom, pošteno osvetlitvijo in ozvočenjem, ki je delovalo, kot se spodobi za glasbene goste tega kalibra.
Preddverje je ponujalo še en manjši video zid z neposrednim prenosom odrskega dogajanja, tako da je bilo moč popiti osvežilno pijačko brez prekinjanja užitka ob koncertu. Kdove zakaj v Križankah na prizorišče še vedno ni dovoljeno prinesti osvežila, pa čeprav je to natočeno v neugledno plastiko - neobičajna navada, ki jo bo treba na zadovoljstvo obiskovalcev ukiniti čimprej!
Še v vročem popoldnevu so pred skoraj prazen avditorij stopili Toronto Drug Bust. Mlada ljubljanska peterica je začela kar udarno, sredinski del koncerta posvetila počasnejšim, melodičnim skladbam, ko se je že zdelo, da jim vroče sonce in velik oder pijeta moči, pa so zaključili spet krepkeje in nakazali, da so skupina z obetom.
Premore med nastopajočimi je krajšal DJ dvojec Danza Macabra, moram reči, da mi izbor glasbe glede na Indie predznak prireditve ni posebej ugajal, a pavza je pavza.
Po več kot polurni pavzi, treba je bilo pač počakati, da se prizorišče napolni, so na oder prišli bosanski Dubioza Kolektiv, v naših krajih seveda reden gost festivalov in drugih glasbeno podloženih zabav. Duhovito oblečeni kot roj razposajenih os so začeli energično in odigrali odličen koncert, njihova zmes reggae-ja, funka, hiphopa, in bosanskih tradicionalnih melodij in ritmov pač zmeraj zadene v polno.
Publika se je odzvala burno, z ubranim petjem največjih hitov, kot sta „Kokuz" in „Blam" ter drugih hvalnic opojnim substancam. Dubioza navdušuje s hitrimi in nepričakovanimi premenami ritma (ki prikličejo v spomin Manu Chao-a), vrhunsko uigran nastop pa oba frontmana nadgradita še z res efektnim kontaktom s publiko.
Na odru se je prikazal tudi njihov „zemo" Saša Lošić, a žal njegovega petja nisem uspel razločiti...mogoče si je tonski mojster vmes privoščil burek.
Spet precejšnja pavza, hlajenje razgretih grl in nastop prvih britanskih indie mojstrov ta večer, The Wombats. Trio iz Liverpoola pelje svoj plesni indie-rock že od prvega tona naprej res energično, plesni ritem izpod rok bobnarja Dana Haggisa in basista norveškega porekla Torda Øverland-Knudsna melodično nadgrajuje kitarist, klaviaturist in vokalist Matthew Murphy.
Angleško ubrano večglasje je poleg „catchy" refrenov krivo za uspeh benda, ki sicer temelji na parih MTV-jevskih hitih. Na žalost poleg hitov večina ostalih pesmi zveni, kot da so narejene precej na silo, nekako zmanjka pravih idej za presežek.
Ko govorimo o MTV-jevskih hitih, Wombatsi so zaključili koncert z največjim, plesno himno Let's Dance to Joy Division in jamom, kjer si je Matthew nadel masko pande (hm, le zakaj ne vombata?).
Ko so oder zasedli Editors, je bilo veličastno Plečnikovo prizorišče že popolnoma polno, publika pa pripravljena na vrhunec večera. Tako je tudi umirjen začetek s skladbo Camera dvignil vse na noge, roke pa pognal kvišku. Zvok je bil odličen, kristalno čist, kar smo na prejšnjih koncertih indie velikanov Interpol in The National pogrešali. Tudi sicer bi to trojico težko primerjali, vsak bend ima svoj karakter in svojo zgodbo.
Editors blestijo v živo predvsem z čvrsto ritmično podlago bobnarja Eda Laya in basista Russla Leetcha, na katero gradijo izjemno bogato teksturo klaviatur, za katere občasno poprimeta tako solo kitarist Chris Urbanowicz, kot pevec in kitarist Tom Smith, velikokrat pa jih slišimo kar s podlage.
Tomov polni bariton je tisti, ki nadgradi instrumentalno zgodbo s svojimi pripovedmi. Editors imajo svoj specifičen zvok, ki jih dela enkratne v sodobni indie rockovski sceni, vsaka skladba je narejena in aranžirana do popolnosti, od uvoda do kratkega, večinoma odrezavega konca.
Vzdušje je počasi naraščalo in četverica iz Birmighama je suvereno nizala hite s svojih treh albumov, pomešane s kakšno novejšo skladbo, kot je Two Hearted Spider, do zadnje v rednem delu, odlične Smokers Outside the Hospital Doors.
Dodatek je začel Tom sam z akustično kitaro in mračno romantično The Weight of The World, v kateri je njegov odlični vokal res polno zazvenel.
Oder so nato zasedli še ostali trije in so nam skupaj privoščili še štiri dodatne pesmi, vključujoč zadnji hit Papillon, vidno zadovoljni z izrednim odzivom občinstva.
Zaključna Fingers In The Factories je odzvenela v pričakovanju presežka tega odličnega koncerta, ki pa ga bo težko doseči, saj so Editors res dali vse od sebe na odlično pripravljenem in ozvočenem prizorišču, sponzorirana cena vstopnic pa je pred oder pripeljala številno mlado publiko.
fotografije: Nina Grad
na vrh