"Into Darkness" (2012)

»Into Darkness« - turneja s svežnjem petih zasedb je ena od tipičnih, novodobno taktičnih, koncertnih ponudb, ki letno krožijo po našem globusu. Združevanje moči med skupinami, ki jih spremlja tarčna publika specifičnega okusa, je v današnjih časih skoraj nekaj samoumevnega. Če so žanrske razlike v taki falangi skupin, je to dobro, ne smejo pa biti prevelike. Lahko so občutne, morajo pa biti vzdržne, znosne, da je zadržana ciljna kredibilnost sleherne takšne turneje, predznaka »mini potujoči festival«. Obiskovalec bo vseeno zbral denar za vstopnico, da bo v takšni družbi štirih ali petih skupin priča nastopu skupine, zaradi katere je v prvi vrsti odštel svojih trideset ali štirideset (nič več) »drobnih koščkov«.

Tako je »Into Darkness« turneja spravila skupaj švedske melodične metal industrialce Pain, strastne portugalske eksperimentalne black metalske imenitneže Moonspell, vse bolj opazne finske doom death metalce Swallow The Sun, švedske doom metal povratnike Lake Of Tears in novi obet doom metala, grške Scar Of The Sun.  

SCAR OF THE SUN:
Ob tričetrt na sedmo se v pozno popoldanskem času spektakel odpre! Na odru stojijo Grki Scar Of The Sun. Velika dvorana dunajske Arene (za vse, ki tu še niste bili, je Arena je nekakšna »povečana« izpeljanka« ljubljanske Metelkove)  je skoraj votlo prazna, nekaj krepko oddaljenih opazovalcev si krati čas s pivom v rokah na previdni oddaljenosti od odra, medtem ko ostali še vedno raje gulijo konstrukcijo točilnih pultov v neposredni bližini. Scar Of The Sun so v pol ure predstavili svoj studijski prvenec »A Series Of Unfortunate Concurrencies«, ki je izšel konec maja lansko leto. Brez posebnega pompa, s precej generičnosti v kitarskih frazah in melodijah, so Scar of the Sun v svojem repertoarju med drugim ubrali skladbe Disposable, Gravity, Burn The Memory, nastop pa sklenili z skladbo I Lost. Elementa gothica skorajda ni čutiti, ali pa se izraža silno neprepričljivo, na rovaš melodij, ki so lahko podkrepljene celo s »power metal riffom«. Vseeno gre za »doom« metal, vendar z manj posrečenim plasmajem »zloveščega«, svoje pa je terjal tudi davek slabe zvočne kulise, ki ni skrival nerazločnosti zvoka v miksu polno zamorjenih kitar.

LAKE OF TEARS:
Prvo večje zanimanje so vzbudili Lake Of Tears. Gre za skupino, ki ima kaj povedati, saj obstaja od začetka devetdesetih. Album »Illwill«, izdan v lanskem letu, nadaljuje izpovedni trend predhodnika »Moons And Mushrooms« (2007) in dostavlja v novi dobi za skupino poudarjeno navit, mračen doom metalski album, ki vsebuje celo elemente death metala. Torej lahko rečemo, da v tem oziru sklepajo Lake of Tears na nek način svoj razvojni krog, saj so se približali osnovnim iztočnicam albuma »Greater Art« (1994). Obenem nosi novi album prepričljiv domet artistične zrelosti, saj poseduje tako progresivne kot psihadelične elemente, ob omenjeni dostavi »doom/gothic« in »death metal« elementov. Ni več velika novica, da so Lake Of Tears primer skupine, ki je na svojih albumih razvijala poanto metal izročila v različnih hibridnih podobah, album »Illwill« pa ohranja ta zaščitni znak skupine za nove čase na moč prepričljivo. Zasedba je »napadla« Areno in hitro usekala z dvema klasično zasnovanima, a novima Lake Of Tears točkama, in sicer Taste Of Hell in Illwill.

Zvočno so Lake Of Ters zveneli bolj otipljivo od predhodnikov Scar Of The Sun, pa čeprav kitari pevca Daniel-a Brennare-a in drugega kitarista Fredrik-a Jordanius-a, nista dosegali optimalnega iztržka. V repertoarju so se znašle monumentalne Lake Of Tears klasike Raven Land, Demon You / Lilly Anne, The Greyman ter Boogie Bubble v sredini nastopa, ki so izstrelile manj številne polnokrvne zavezance skupine tega večera na koncertu v sedma nebesa. Zlasti predzadnja skladba House Of The Setting Sun z aktualnega albuma »Illwill« je dostavila eno najbolj zanimivih točk koncerta, saj gre za odlično zmes progresive in psihadelične hipnoze, ki je pripela »piko na i« zelo uspešnemu nastopu Lake Of Tears, ki pa je do optimalne realizacije vseeno nosil nekaj zavor.

Patetično je izpadel Brennare, ko je po koncertu pobral s štenderja trzalice, se celo sklonil da pobere tisto zadnjo, ki mu je padla na tla med koncertom, ter jih urno stlačil v žep. Naj drugič naroči tehniku, da ta ne izgublja dragocenega časa in jih ne zatika na stojalo mikrofona, Brenanre pa jih lahko pretopi denimo v polivinilno vrečko in izkoristi njihovo uporabnost. Ne bo iritiralo ne Brennare-a, še manj pa publike, ki si je nadejala kakega lepega spominka s koncerta. Za dodatnega klaviaturista, ki bi skrbel za kalviature med koncertnim nastopom, pri Lake Of Tears očitno ni denarja - pomagali so si namreč kar z zvočnimi matricami.

SWALLOW THE SUN:
Iz nastopa v nastop prvih treh skupin je šlo vzdušje strmo navzgor. Swallow the Sun, prvi čistokrvni hibrid doom in death metala tega večera, doma iz Finske, so bili prva skupina, ki je polno navdušila s svojo predstavo. Sicer sekstet, ki pa na srečo ne potrebuje veliko prostora na odru, saj je zelo statične narave. In kar je glavno, ne potrebuje matric. Ima svojega klaviaturista Alexi-ja Munter-ja in tudi ta je v zvočni sliki deloval odlično ukleščeno med masivne in počasi se kotaleče kitarske riffe Juha-e Raivio-a in Markus-a  Jämsen-a. Zvok je postregel zlovešče grabežljiv in nalezljiv moment, ki je v 40. minutah nastopa dokazal izredno homogenost ekipe. Ta je skupaj že dvanajst let v praktično nespremenjeni postavi (izjema je bivši Wintersun bobnar Kai Hahto, ki se je zasedbi priključil leta 2009), zato ne čudi izjemna izvedbena prepričljivost zasedbe na odru.

Pevec Mikko Kotamäki nosi tudi na tej jesenski turneji majico z odtisom Grigori-ja Rasputin-a (Rasputin ni le skladba Boney M, pač pa tudi tisti »zgodovinsko negativno namočeni« misteriozni lik nekdanjega Ruskega imperija). Le ta ni nič drugega kot turnejska Type O Negative majica iz leta 2008, ko je legendarna in žal pokojna zasedba, promovirala svoj zadnji studijski album »Dead Again« (2007). Na odru stoji Mikko nepremično, koncert pa pravzaprav kar v celoti premiži in na tak način vzdržuje mračno, v večno žalovanje namočeno, izrazno naravno skupine. V interpretaciji se poslužuje dveh tipov grčanja. Nižjega - death metalskega, kot tudi bolj vreščavega. Kjer pa dano razpoloženje to zahteva, preklopi tudi v čisto petje. Zasedba je izkoristila priložnost, da konkretno izpostavi svoj peti studijski album »Emerald Forest and the Blackbird«, ki je izšel letos in mu namenila tako kar tri točke.

Nastop zasedbe Swallow The Sun je posrečena zmes suvereno izvedbene uigranosti, kjer si roke podajajo nadvse nalezljivo elementi psihadeličnosti, gotskega sentimenta in nad vsem doomovske zadrtosti. Vse to učinkovito generira grabežljivo atmosfero, kakršna te posrka daleč stran, v poseben svet brezmejne melanholije. Intimno klubsko prizorišče je približalo skupino poslušalcem še bolj intenzivno, kot smo bili temu priča nastopu skupine na letošnji izdaji Metal Campa v Tolminu. Ta dogodek je v marsikaterem oziru spominjal na zelo uspešen klubski nastop Swallow The Sun v ljubljanski Gala Hali leta 2010, ko je skupina predstavljala takratni album »Fool Moon« (2009).

MOONSPELL:
»Alpha Noir« je nov odličen manifest te cenjene portugalske zasedbe, ki je v karieri osnovnim iztočnicam black metala pripela že nič koliko žanrskih okraskov. Moonspell so ob vseh izraznih odklonih vselej zadrževali kredibilnost, zato ga ni studijskega albuma, ki bi namigoval na mogoč artistični »mimostrel«, pa čeprav so ti odkloni izrazito izzivalni v smeri gothic metala, dark metala in celo industriala (The Butterfly Effect). Novi album je razvojna nadgradnja odličnega predhodnika »Night Eternal« (2009). Kdor je Moonspell že gledal, mu je jasno kot beli dan, da s to skupino ni zdravo češenj zobati. To so denimo izkusili leta 2009 na skupni turneji z Moonspell tudi glavni nosilci turneje Cradle Of Filth, ki so v primerjavi z neusmiljenim Moonspell orkanom polnokrvno izvedbene perfekcije, izpadli na svojih nastopih potem ko so nasledili vsak večer oder po nastopu Moonspell, tako v Zagrebu kot v Ljubljani, prav nedoraslo, milo rečeno kar otročje nezrelo. To pot so Pain ubežali tej skrajno nehvaležni nevarnosti, ki bi lahko razdrla odrsko suverenost Tägtgrenu in kompaniji, zahvaljujoč izraziti žanrski oddaljenosti, katera vlada med skupinama.

Za Moonspell se je oder sprostil. Skupina je dobila dodatni prostor, saj so mali set bobnov prvih treh predskupin odmaknili. Portugalci so dobili na voljo polno uro za nastop in v tej uri utelesili pravo srž svojega glasbenega poslanstva, ki je spremenil Areno v prah in pepel. Strast, ki vre v žilah tega imenitnega kvinteta, skrižana z ekstremno agresijo polnokrvne mešanice zla in pogube, je s peresno lahkoto oživela na odru značajske lastnosti tulečega volkodlaka, ki se ne ustavlja v ničemer, razen pred natančno odmerjenim zrnom srebrnega naboja. Fernando Ribeiro je v tem oziru prava pravcata odrska pošast. Karizmatični, za portugalsko povprečje »pritlehne rasti« pravi gorostasi poveljnik, je na oder v vojaški maniri primaširal, rohneč prve verze uvodnega koamada Axis Mundi z desetega studijskega albuma »Alpha Noir / Omega White«. Na glavi je imel poveznjeno čelado, ki je asociirala na podobe rimskih gladiatorjev, grških hoplitov, celo grškega boga vojne Aresa. Dodobra zapolnjena dvorana je zavzeto reagirala na sleherno gesto vražjega frontmana.

Desno stran so v publiki zasedli obiskovalci iz Portugalske. Da. Sredi Dunaja. Ta »dodatna začimba« je generirala izredno intenzivno kemično relacijo med publiko in zasedbo na odru, vroči temperament neusahljivih paglavcev portugalskega porekla v prvih vrstah pa je sprožal, ob glasnih portugalskih ovacijah, celo pravo pravcato ihtavo solzavost. Moonspell so v repertoarju konkretno izpostavili svoj novi samostojni studijski izdelek, poleg pa »pripeli« še sveženj ustaljenih, potihoma pričakovanih klasik starejših albumov, kot so Opium, Awake, Wolfshade, Vampiria, Alma Mater in Full Moon Madness.

Skupina je uročila prisotne z izdelano odrsko predstavo, izrazito zavzetostjo med ubiranjem slehernega kitarskega riffa, odličnim izkoristkom valečega kotaljenja bobnov in nasploh dinamike na relaciji ritem sekcije bobni-bas kitara, da o tem, kdo so bili glavni kitarski solerji tega večera niti ne izgubljam besed. Kitarski dvojec Ricardo Amorim in Pedro Paixão (slednji skrbi tudi za klaviature) je komuniciral kot fino rezilo, ki lahko reže na mikron natančno svinčene lističe. Brezkompromisno. Seveda pa si brez bestialnega Fernanda Ribeira Moonspell ne bi prislužili predznaka polnokrvnih častilcev kulta »volkodlaka«. Ribeiro je dostavil izjemno vokalno interpretacijo. Njegov »growl« je ubijalski, velika škoda pa je, da skupina ni imela na razpolago več kot ene ure. Ta pevec je silno prepričljiv tudi v čistem petju, saj skreira nizek, možat vokal, kombiniran z urokom šepeta – idealen za pečanje z gotskim elementom. Le tega pa ne skriva imenitni bonus studijski album »Omega White«, ki ga lahko prejmete v količinsko omejeni izdaji albuma »Alpha Noir«. Ob koncu koncerta Moonspell lahko potegnemo sklepno črto, da se Moonspell obvezno gleda v vlogi glavnega nosilca večera. Ura je bila prekratka, ekstatična publika pa je ostala še kar sestradana.

PAIN:
Od osebne zabave prostega glasbenega vrtičkarstva, do zgodbe o uspehu! Tako nekako bi lahko v eni sapi povzeli poanto o Pain, ki jo je leta 1996 kot projekt začel šef zasedbe Hypocrisy in eden ključnih stebrov, ki so prispevali velik gorski masiv k utrditvi metal glasbe na mednarodnem prizorišču - večinoma tudi preko uslug Abyss studia, hiperaktivni in neuklonljivi glasbenik in producent Peter Tägtgren.

Pain so danes dodobra prepoznavno glasbeno ime. V studiu je Pain samo en človek. Peter Tägtgren z glavo in brado. No na turnejah pa preraste projekt Pain v kvartet, ki ga zaokrožajo ob Petru na mestu kitarista/vokalista, še čokati nakodrani kitarist Michael Bohlin, basist »indijanskega videza« Johan Husgavfel in bobnar David Wallin, ki pomaga Tägtgrenu že od leta 2003.

Pain, ki so svoje ime utrdili v svetu zlasti zahvaljujoč dvema turnejama z Nightwish v letu 2008 in tudi letos (Severna Amerika), so usekali takoj z udarnim hitom Same Old Song, v katerega se je občinstvo hipoma vključilo. Naj omenim, da se je le to po nastopu Moonspell dodobra premešalo in prečistilo v prvih vrstah. V Areni, ki je bila zelo lepo zapolnjena, ne pa tudi tako da se slučajno v njej ne bi dalo dihati, so ljudje enovito poskakovali skorajda na sleherno Pain skladbo. Seveda je le ta podložena z industrial ritmom, ki ga bobnanje Davida Wallina zgolj utrjuje, hkrati pa skladbe vsebujejo tudi dodatne podritemske vzorce.  Vse sprogramirano in dodano k spremljavi zvočne matrice. Vsi tehno vzorci, kot tudi klaviature (sintetizatorji), ki ne skrivajo vzgibov zvokov elektronske plesne pop glasbe davnih dni iz preloma osemdesetih v devetdeseta, do raznih primitivnih Atari PC zvokov, celo Game Boy zvokov, so temelj zvočne kulise, ki jo na eni strani gradijo Pain, druga polovica tega pa pripada seveda carstvu masivno nadistorziranih kitarskih riffov, ki lebdijo nad tehno podlogo industrialske ezoterike. V tem oziru ne bi bilo neumno glede žanrske kompatibilnosti zamenjati v obstoječi »Into Darkness« koncertni falangi Moonspell za Fear Factory,  po vsej verjetnosti pa bi potem Pain odpirali koncerte pred Fear Factory.

Izkoristek melodij je v takem okolju polno definiran in atmosferični izkupiček polno kapitaliziran. Tudi glede zvočne kulise. Ta je bila med koncertom odlična v Areni. To pomeni, da so Pain tega večera dostavili res odličen koncert, kar je potrdila tudi izredna vživetost publike. Odlični izvedbi je botrovalo tudi zelo dobro razpoloženje Petra Tägtgrena, ki mu je vokal dobro služil preko nastopa skupine, vedro razpoloženje pa je karizmatični frontman večno neprespanih očk izkazoval tudi s pogosto nasmejanostjo in čvrstim dialogom s publiko med koncertnimi točkami. Tudi tokrat je sloki Tägtgren spominjal, odet v prisiljen jopič, na »užaloščen špaget«, sam lik pa bi lahko uvrstili v animirani film »Pošasti iz omare«. Všečno in skladno z izročilom glasbe Pain torej.

Bi lahko sploh kdo dvomil o uspehu, če nizaš uspešnico za uspešnico, vmes vtakneš nekaj novitet, na čelu z najnovejšim hitom Dirty Woman in zaključiš koncert po pričakovanju z zahtevanima On And On ter ultra ponarodelo Shut Your Mouth? Raj za vse prave Pain fane v Areni je doživelo pravo utelešenje!

Lahko rečemo, da je ta koncertni maraton izzvenel nadvse posrečeno, predvsem zahvaljujoč kompaktni in izdelani odrski mašineriji Pain, medtem ko je hkrati ironično, pa vseeno povsem na mestu izreči opazko, da bi lahko fenomenalni Moonspell, s še dodatno uro repertoarja, povsem zapolnili Pain na mestu glavnega nosilca večera in bi bila »Into Darkness« turneja prav tako v vsem kredibilna. Vprašanje pa je, če bi se tudi finančno izšla. Zato je bilo nujno združiti moči s Pain, ki so pripeljali glavnino ciljne publike na koncert, pa verjetno tudi na turnejo samo. Ni kaj! Vseh grehov vredna dogodivščina!