Intimni nastopi velikanov glasbe so v Sloveniji prej izjema kot pravilo. Obisk katerega izmed (nekdanjih) rock velikanov enkrat na obdobje pač ni dovolj, da bi nacija v deželici pod Triglavom lahko začutila in se poistovetila z rock kulturo, tako kot je to navada v razvitejših zahodnih državah, kjer jim kvalitetnih rock koncertov vseh podzvrsti ne primanjkuje. Šele redni stik z njegovim izročilom človeku v današnjem ekspresno hitrem tempu življenja omogoča pristno čutenje vseh emocij, ki jih rock glasba premore. Vsakodnevni stik pa zahteva obilico manjših koncertov, saj te čakanje na mega spektakle kaj kmalu lahko naredi žejnega. S temi mislimi smo se odpravili v Šmartno v Goriških Brdih, v idilično srednjeveško vasico blizu Kojskega.
V vinorodnem okolišu Goriških Brd je nastopil David Knopfler s svojim dolgoletnim glasbenim sodelavcem Harryjem Bogdanovsom. Glasbenemu svetu je dobro znano predvsem prvo ime. David je mlajši od bratov Knopfler, slavne dvojice, ki je ustanovila zasedbo Dire Straits, eno izmed vodilnih arena rockovskih skupin osemdesetih in še danes eno najbolj cenjenih glasbenih skupin sploh. David je igral na prvih dveh albumih skupine »Dire Straits« (1978) ter »Communiqué« (1979) in se sredi nastanka tretjega albuma »Making Movies« zaradi različnih nazorov glede prihodnosti skupine umaknil ter se posvetil solo karieri. Njegov brat Mark je nato postal eden najbolj prepoznavnih rock kitaristov zemeljske oble, medtem ko se je David komponiranju glasbe predal v senci bratovih uspehov in stran od soja žarometov velikih svetovnih medijev. Tako mu je pač ugajalo. Tako je znova našel smisel ustvarjanja glasbe – in s tem smisel lastne eksistence.
V domačiji Pr' kaminu je ob našem prihodu na "mesto zločina" že vrelo ljudi različnih generacij in raznovrstnega geografskega porekla. Simpatična dvoranica z okoli 120-imi sedišči je bila razprodana, zato obiskovalcem ni preostalo drugega, kot da si v minutah pred začetkom izborijo čim boljše mesto za spremljanje koncertnega večera.
Nekaj čez osmo uro zvečer sta na oder prišla uglajeno oblečena David Knopfler in Harry Bogdanovs vsak s svojo akustično kitaro ter koncert pričela s skladbo Hey La. Sprva zaradi Knopflerjevega intenzivnega drgnenja po strunah Bogdanovsovi solo izleti niso bili dobro slišni, a sta se glasbenika tekom prvega dela koncerta znala najti in v zvočni sliki optimalno razporediti vsak svojo jakost. Rahločutna Wild West End v samem uvodu večera je nakazala, da bi se Knopfler tekom nastopa morda utegnil v večji meri posvetiti klasikam začetne Dire Straits ere, a to bi bil račun brez krčmarja. David Knopfler je namreč mož s široko odprtim glasbenim obzorjem in mu je priseganje na preteklo slavo tuje. Tako je naslednja ura in pol pripadla izključno avtorskim delom mlajšega od bratov Knopfler.
Skladbe iz različnih obdobij Knopflerjevega ustvarjanja so se vrstile ena za drugo in izkušenega glasbenika predstavile v luči odličnega lirika in interpreta. Njegova besedila imajo močno sporočilnost in se dotikajo težav, s katerimi se srečujemo v vsakodnevnem življenju. Pred izvedbo Americe je David tako hudomušno pripomnil, da zaradi sporočila, uprejenega proti sistemu nekdanjega ameriškega predsednika George W. Busha, te skladbe v Teksasu ne bodo nikoli slišali. Med skladbami je Knopfler s krajšimi nagovori praviloma komičnega pridiha poskrbel za počutje domačnosti in tako uspešno navezal stik z nabito polno dvoranico.
Občasno je Knopfler presedlal na klaviature in zvok dveh akustičnih kitar zamenjal za bolj organsko zveneče in barviteje opremljene aranžmaje, kot denimo v melanholičnem nesojenem Dire Straits hitiču Southside Tenements, ali pa v drugem delu koncerta s skladbo Somebody Kind iz zadnjega studijskega albuma »Songs for the Siren« (2006). Davidova vokalna forma je izjemna! Ne samo da grleni vokal uspešno skriva že dopolnjenih 59 let, ampak je tudi barvno zelo podoben glasu Marka Knopflerja v njegovih zlatih letih, zato njuna primerjava tudi v tem segmentu ne izostane. Proti koncu koncerta se je David malce poigral in skladbo True North zaključil v duhu poskočnega countryja, vrhunec nastopa pa je predstavljala dinamična izvedba skladbe Easy Street, pri kateri je ritem s ploskanjem določala kar publika. Na njeno zahtevo se je duet v dvorano še poslednjikrat vrnil s priredbo Joe Southove že ponarodele pesmi Games People Play, katere energija je tudi pri ledeno hladnem Bogdanovsu na ustnice priklicala nasmeh.
Koncert izredne izpovedne moči dveh akustičnih kitar v rokah dveh izjemnih glasbenikov je definiciji intimnosti odprl novo dimenzijo. Dolgoletna prijatelja in glasbena pajdaša David Knopfler in Harry Bogdanovs sta dokazala, da se jima skozi žile pretaka ljubezen do glasbe, kar je bilo tudi ob manjku soja bliskavic največjih medijskih hiš dovolj, da sta prisotnim pripravila pravo akustično poslastico.
na vrh