Konec junija (28.6. – 30.6.), se je v Zagrebu sedaj že standardno odvil INmusic festival. Na otoku okoli idiličnega jarunskega jezera, je sedma edicija festivala postregla z zanimivo kombinacijo headlinerjev, razočarala pa pri ostalih glasbenih izvajalcih. Sam sem na prizorišče prispel šele prvi dan, saj sem zaradi obveznosti žal moral izpustiti otvoritveni, t.i. ''ničti'' dan, ko naj bi na njem nastopil(i) Plan B, pa so ga zaradi bolezni odpovedali. Tako so zadnji hip to mesto zapolnili riješki ''odštekanci'', skupina Let 3, ki pa so po pričevanju obiskovalcev dostojno zamenjali že prej omenjenega angleškega glasbenika. ''Ničti'' dan je sicer zaključil audio-vizualni šov, ki sliši na ime Gorillaz Sound System (seveda brez protagonista projekta, 'blurovca' Damona Albarna). INmusic festival poteka že od leta 2006. Širše je poznan zaradi svoje poletne sproščenosti in široke ter kakovostne žanrske palete nastopajočih. Tako smo lahko do sedaj slišali že imena kot so Morrissey, Sonic Youth, The Stooges, Nick Cave and the Bad Seeds, The Prodigy, Moby, Kraftwerk, Alice in Chains, Billy Idol, Massive Attack, LCD Soundsystem, The Flaming Lips, Jamiroquai, Cypress Hill, Arcade Fire, Grinderman, pa tudi Hot Chip Jazzanova, Kiril Džajkovski, Yeah Yeah Yeahs, Tricky, Editors, Dimmu Borgir, Anthrax, Pendulum, Rise Against, Flogging Molly, Broken Social Scene, Audio Bullys, New Young Pony Club, Caribou, The Streets, TV on the Radio, Mastodon, Jello Biafra in Buraka Som Sistema. Letošnji line-up je bil za razliko od prejšnih let močno okrnjen, saj je festival izgubil glavnega sponzorja (mobilni operater 'T-Mobile'), občina Zagreb pa jim še vedno konkretno zaračunava najem prostora (kar je popolni nesmisel že iz vidika promocije mesta, ki ga tu opravi festival). Festivalske vstopnice se navkljub že omenjenim okoliščinam niso kaj dosti podražile, zato je potrebno iz tega vidika organizatorjem le čestitati. Festivalsko dogajanje je bilo osredotočeno na dva velika 'open-air' prizorišča, 'Main Stage' in 'World Stage', ostali manjši odri ('Ko to tamo pjeva', 'Tko pjeva zlo ne misli', 'Night Stage', 'Nissan Jukebox', 'Kupola Axe Party' in 'Jack Party') pa so z raznoliko glasbo čez dan delovali kot korektna podpora nosilnima odroma, ponoči pa prevzele štafeto zabave.
Prvi dan so 'World Stage' odprli edini slovenski predstavniki na festivalu, skupina Zebra Dots (nekdanji London). Pred sicer maloštevilno publiko so nastop opravili profesionalno in predstavili nekatere skladbe, ki jih bomo lahko slišali tudi prihajajočem debitantskem albumu, ki naj bi izšel še to jesen. Skupina je namreč le par dni prej postala varovanka založbe Universal Music. Potrebno je priznati, da tokrat zgodnje ure še posebne niso bile naklonjene izvajalcem, saj je neznosna vročina preprečevala normalno spremljanje zastavljenega popoldanskega programa. Malo pred deveto pa so oder zavzeli aktualno ime angleške folk scene, mladci iz zasedbe Dry The River. Fantje, ki so se formirali leta 2009 v Londonu, letos marca pa izdali odlično sprejeti prvenec 'Shallow Bed', so trenutno najbolj vroče ime angleške folk rock scene. Visoke kritiške ocene zato niso naključje. Mnogi v njih vidijo inteligentnejšo, mistično verzijo skupine Mumford and Sons, meni pa so na odru delovali kot nekakšen miks skupin Tame Impala in Fleet Foxes. Definirajo jih čudovite harmonije in globoke, močne, a hkrati v folk maniri preproste melodije. Pevčev glas je naravnost božanski in v kombinaciji z violino prijetno poboža slušne organe. Odrski nastop je daleč od kakšnega nastopaškega ''blefa'': iskreno in skromno, sproščeno in zabavno. Vrhunci nastopa so bili otvoritvena skladba No Rest, izredni singel New Ceremony in zaključna magično monumentalna Lion's Den. Pred zasedbo, ki se je tudi po nastopu še cel večer odlično zabavali z obiskovalci festivala in bila odprta za pogovore, je vsekakor še lepa prihodnost. V soboto oz. drugi dan sta podobno vlogo kot dan pred tem Dry The River, zavzeli skupini Hype in predvsem Retro Stefson. Hype je zaenkrat dokaj neznana hrvaška skupina, ki se je formirala v jeseni leta 2009. Skupino sestavljajo štirje člani. Igrajo eksploziven, garažni alternativen rock, ki pa jih mešajo s tršimi metalskimi prijemi. Navdušujejo z ekspresijo magnetizma, ki te kaj hitro preplavi in začara. Odkritje večera. Za njimi so na veliki glavni oder stopili islandski mladi ponos, zasedba Retro Stefson. Skupina iz Reykjavíka, ki je do sedaj izdala en album, imenovan Montaña, nas je navdušila s tehnično popolnim in polnokrvnim igranjem, ki pa na nenavaden način združuje med seboj različne žanrske osnove. V tem preigravanju in menjavanju žanrskih atmosfer gredo tako daleč, da na trenutke delujejo kot ''bend, ki se išče'', a že kaj hitro to hipotezo podrejo, saj se ravno to pestro vključevanje različnih prvin za izkaže za avtorski presežek.
Priznati je potrebno, da je še kar nekaj zanimivih skupin nastopilo na INmusic festivalu, vendar jih večino zaradi časovnega neujemanja z glavnimi imeni festivala, nisem mogel videti. S tem mislim predvsem na skupine Reptile Youth, Archie Bronson Outfit, Fanga, Vlasta Popić, Tamikrest in Iness Mezel.
Poglavitni festivalski četverček so sestavljala imena Franz Ferdinand, New Order, Mando Diao in Gogol Bordello. Prvi večer so kot priprava na New Order publiko ogrevali ''newyorški cigani'' Gogol Bordello. Bend, ki slovi po izredni koncertni energiji in ciganskem melosu, je leta 1999 v New Yorku ustanovil frontman Eugene Hütz. Ta ima izredno zanimivo življenjsko zgodbo in je v skladu s svojimi romskimi predniki (po očetu sicer rus, rojen v Boyarki, Ukrajini) zaznamovan z vandranjem po svetu ter večnim tujstvom, a se hkrati v vsem tem zrcali tudi svojevrstna svetovljanska podoba. To se kaže tudi v njihovi glasbi, ki je prava mala zakladnice svetovne etno, punk, dub in rock dediščine. Največkrat se njihovo glasbo definira z besedama Gypsy punk. Hützova besedila odlikujeta čudovita pripovedovalna tehnika (po vzoru Cavea, Cohena, Dylana…) in tradicionalna ciganska muzikaličnost besede. Že tako zanimiva besedila (v angleščini) naredi ruski vokalni naglas še sočnejša in bolj živa. Po vsem tem ni čudno, da veljajo za izredne popularizatorje romske glasbe in kulture. Gogol Bordello so zagrebško občinstvo zelo hitro ogreli. Njihova strastna, emocionalna ter neposredna glasbena krajina, bombastični, popevkarski napevi, podkrepljeni z neverjetno dozo energije in alkohola, so med ljudstvom povzročili pravi mali adrenalinski pa tudi do neke mere kulturni šok. Ne uklanjajoč se nekim kvazi civilizacijskim normam, so noreli, skakali, pili in se dobesedno metali gor in dol po odru, pa navkljub temu ni glasbena izvedba prav nič trpela. Pot, smrad, komu mar? Divja pustolovščina na kvadrat. Plin na ogenj sta vseskozi dodajala živahni frontman Hütz in ekvadorski MC ter klaviaturist, divji Pedro Erazo. Veliko odobravanja publike sta požela tudi violinist Sergey Ryabtsev in harmonikaš Yuri Lemeshev, meni pa sta se prav posebej v spomin vtisnila dub-ovski basist etiopijskega rodu, velikan Thomas Gobena in bobnar Oliver Charles, ki je s svojim metalskim pristopom deloval, kot da je iz drugega sveta, a obenem odlično vodil, kontroliral in koordiniral podivjane kolege na odru. Skladbe so bile povečini visoko natempirane ter se veliko igrale z dinamiko napetosti in glasnosti. Poseben čar jim je dala prav violina Ryabtseva, ki je k sodobni pop osnovi dodala tisti pravi ''vzhodnjaški'' melos, ciganski temperament in magijo, ob kateri nisi mogel ostati hladnokrven. Požene ti kri po žilah, pa če si še tak finec. Zaigrali so štirinajst skladb, od tega so bile najživahneje sprejete že ponarodele Start Wearing Purple, Wonderlust King in My Companjera. Prav tako sta se mi v spomin vtisnile tudi navijaška Immigraniada (We Comin' Rougher), ciganska Pala Tute in zaključna Super Taranta, ki je trenutno še posebej aktualna, saj je bila ena izmed skladb, ki so se vrtele na otvoritveni ceremoniji Eura 2012. Gogol Bordello so se izkazali za izreden ''party bend'', ki pa za razliko od drugih tako imenovanih, stavi na avtorsko besedo, noto, cigansko svetovljanstvo in dobro voljo.
V soboto zvečer so imeli podobno vlogo, kot v petek Gogol Bordello, švedski Mando Diao. Švedski alternativci (ki pa so z vsako plato bližje pop oznaki) so nastali leta 1999 v Borlänge, na Švedskem. Idejni oče benda je frontman Björn Dixgård. Kar nekaj časa in preigravanj pod različnimi imeni je minilo, da se je po prihodu co-frontmana Gustaf Noréna zasedba ustalila in si nadela to nenavadno ime, ki je delo Dixgårdjevih sanj. Zasedba bazira na delu in interakciji med Dixgårdom in Norénom, kar je bilo močno prisotno tudi na odru v Zagrebu. Gre za tradicionalno ''songwritersko'' navezo, ki smo jo v zgodovini prvič videli pri skupini The Beatles, kjer sta John Lennon in Paul McCartney ravno na bazi medsebojnega sodelovanja ustvarila celotni opus te epohalne skupine. V Angliji je potem to postal kar nekakšen zaščitni znak uspešnih zasedb (The Rolling Stones, The Smiths, The Stone Roses, Oasis, Blur, The Libertines…). Tudi Mando Diao se močno napaja pri tej britanski dediščini, na trenutke zvenijo kot švedski – štirideset let kasneje – Beatles tribute bend z ''avtorskimi'' skladbami. Influence so zares močne, vidne in slišne, ter čeprav sem se zgoraj malo pošalil, ne gre za generičen bend. Fantje, ki so začeli kot alternativen, garažen, kritiško odlično sprejeti bend (prvenec 'Bring 'Em In'), danes odlikuje spevna, tekoča (a ne lahkotna v smislu pop instantov), sodobna rock glasba, ki jo mešajo s plesnimi ritmi in avtentično glasbo črnskih korenin (npr. soul). Njihovo prepoznavno ''evrovizijsko'' melodičnost lahko povežemo še z eno zelo izrazito influenco in domačo švedsko zapuščino v obliki skupine ABBA. Na to so fantje ponosni in v intervjujih večkrat izrazijo željo po nasledstvu teh švedskih velikanov. Zaenkrat jim ne kaže slabo. Če so na začetku izgledali kot mlajša verzija ravno tako švedskih The Hives, so z današnjo zvočno podobo vedno bližje zasedbi ABBA. V Zagrebu so preprosto navdušili. Nastop kot se šika, čeprav je morda Norén na trenutke pretiraval s pihanjem na dušo hrvaških obiskovalcev. Fantje znajo delati s publiko, jo dvigniti, ko je potrebno, jih divje razplesati, s kakšno melanholično noto malo žalosti priklicati, pa tudi z duhovitimi besedami na hitro nasmejati. Koncert je bil splaniran do popolnosti. Sedemčlanska zasedba je na odru delovala kot zelo dobro namazan stroj. Nadvse sta navdušila predvsem perfektna glasova in odlična tovariška kemija, ki je skozi celoten nastop vladala med Dixgårdom in Norénom (prezenca je bila na trenutke podobna tisti legendarni, ki sta jo na koncertih ustvarjala Pete Doherty in Carl Barat) . Zaigrali so trinajst skladb v rednem delu in še dve v dodatku. Set je odprla inštrumentalna, le s klavirjem pospremljena Dalarna, ki nas je odpeljala v sanjske, pristne ter magične z gozdom porasle švedske pokrajine. Po tej uverturi je na prizorišče prikorala celotna zasedba v lepo ukrojenih oblekah. Sledila je pesem God Knows, ki govori o tovarištvu v bendu in o njihovem skupnem premagovanju partikularnih težav (''Oh brother can you help me out''), pa naj gre za droge (''I ain’t sleeping but I want my line'') ali ženske (''Well I turned left just like you told me to / I get excited by the moves you do…/ Well I saw her standing all colored in red I / felt the blues just by the things she said''). Naslednja je na vrsto prišla natempirana, garažna Welcome Home, Luc Robitaille, ki je Zagreb spravila v delirij. Vročica. Niso bile mokre samo najstnice v prvih vrstah. ''Beatlovska'' Your Lover's Nerve (drugače b-side iz druge plate 'Hurricane Bar') je vročico malce ohladila, opevala pa je neuspelo romanco. Nasledila jo je poskočna Song for Aberdeen, ki ji je prav poseben utrip dajala izrazita boben-bas linija pomešana s hipnotičnimi klaviaturami. Pesem na posrečen način skozi zgodbico spregovori o maščevanju in soočenju s tovrstnimi posledicami (Now it's payback / Now it's me against the world). Koncert se je začel prevešati v drugo polovico in pesmi so začele postajati aranžmajsko vse kompleksnejše. Melanholična All my Senses govori o otopelem in kasneje razpadlem razmerju ('' Thinking all day long, honey what went wrong''). Sledila ji je Down in the Past, ki je vročico zopet dvignila, tematizira pa vedno problematične odnose med punco in taščo. V baladni You Can't Steal My Love se je Gustaf izkazal z odlično solažo na kitari. Mean Street nas je zapeljala v šestdeseta, kdor pa je igral Need For Speed, mu je obudila igričarski dražljaj. Pred finalom nastopa sta sledile še dve skladbi iz prvenca. Prva, čudovita skladba Mr. Moon se spopada z odraščanjem, Sheepdog pa nas navduši s prvinskim, udarnim, garažnim riffom, ki je še po deset letih igranja svež in sodoben. Večen. S to skladbo ( in The Band ) so prvikrat tudi doživeli preboj v tujino. Predzadnja Long Before Rock 'n' Roll govori o seksu, ko je bil ta še neko nedolžno dejanje, pred obdobjem divjega rock'n'rolla. Ko še ni bil oskrunjen, ampak nekaj svetega, intimnega, nekaj kar je dekleta in fante veliko bolj povezovalo. Zato tudi ni bil tako samoumeven. Po drugi strani pa lahko način dojemanja ''seksa'' zastopimo tudi kot prispodobo za splošno življenjsko filozofijo in odnose. Navkljub zunanjemu padcu temperatur, je vrelišče doseglo svoj vrhunec pred zaključnimi tremi skladbami ob prvih taktih Glorie. Prva, ki je zaključila uradni del, radijska uspešnica iz zadnje plate 'Give Me Fire', Gloria, je pesem, ki govori o ženski, ki je končno postala neodvisna. Odlična pop pesem, zavita v rdeče, v strastno in to se je slišalo tudi iz ust obiskovalcev. Mnogi so znali celo pesem na pamet, prav vsi pa smo strastno vzklikali Gloria. Bis je odprla akustična skladba If I Don't Live Today, The I Might Be Here Tomorrow, ki je razgreto občinstvo umirila in ga pripravila na največjo uspešnico skupine, Dance With Somebody. Njena energija in plesna struktura skladbe je kot rezervirana za veliki finale nastopa. Z vmesnimi solo vložki podaljšana na krepkih deset minut, je občinstvo dala vse svoje, esenco benda. Frontmana sta bila že zdavnaj zgoraj brez, ura nastopa je minila mimogrede. Nastop, ki je zelo presenetil: lahko bi ga poimenovali kar 'glasba za vse generacije'. Vroče, plesno in profesionalno. Fantje so dokazali, da se dober pop rock ne dela samo v Angliji.
V petek je naslov glavnega izvajalca večera pripadel kultni skupini New Order. 18. maja 1980, je karizmazični Ian Curtis naredil samomor. Zgodba skupine Joy Division se je končala. In to na predvečer odhoda na ameriško turnejo, ki bi jim najverjetneje prinesla svetovno slavo. Preostali člani skupine, basist Peter Hook, kitarist Bernard Sumner in bobnar Stephen Morris, se niso vdali to grenko usodo in ustanovili na pogorišču prejšne skupine novo zasedbo, ki so ji nadali ime New Order. Na klaviaturah se jim je pridružila le še Gillian Gilbert in skupina je v manj kot letu dni in pol izdala prvenec z naslovom ''Movement'' (ki je bil očitno še zelo močno pod vplivom prejšne skupine). Če so Joy Division, kot prvo ime post-punka odlikovali Curtisov morbidni bariton, njegova poetična depresivna besedila in melanholična melodika, ki sta ji utrip dajala Hookov izrazit bas in Morrisovi bobnarski ''ritem mašina'' prijemi, je New Order zaznamoval odmik v eksperimentalnejše plesne vode, ki pa so rodile eno največjih senzacij v zgodovini popularne glasbe. Postali so eni izmed pionirjev elektronske glasbe, ki je z razmahom klubske scene v osemdesetih letih (kar velja vse do danes), postala med mladimi zelo razširjena in zaželena. Njihova značilnost je bila izredno posrečeno mešanje rockovskih in dance prvin. Ta edinstvena sinteza je še danes zelo influentna in služi za vzor mnogim skupinam ter izvajalcem najrazličnejših glasbenih žanrov in filozofij. Do danes so izdali osem dolgometražcev, zadnjega leta 2005. Skupino so zaznamovale dve štiri letne prekinitve delovanja in v zadnjem reunionu ni zraven zaradi spora basista Petra Hooka. Vseeno pa se to ni poznalo v Zagrebu. Na basu ga je dostojno nadomestil Tom Chapman, v zasedbo pa se je po desetih letih vrnila tudi Gillian Gilbert (ki jo je takrat zamenjal Phil Cunnigham, ki še vedno ostaja član zasedbe). New Order so skupina, kjer je v prvem planu vedno glasbo. In skrbno izbran spremljevalni vizualni šov. Glasbeniki so v ozadju. Bernard Sumner vsekakor ni rojeni frontman. Za razliko od prezentnega Curtisa, je sam definicija anti-prezence na odru. Na trenutke dobiš občutek, da pred seboj gledaš terasni bend, tako nerodno in smešno delujejo člani zasedbe na odru. Sumner se nikakor ne vživi v vlogo frontmana, pri Gilbertovi dobiš občutek, da je na antidepresevih (tako neodzivna je), Morris bobna ''samo zase'', a zvok začuda ne trpi. Vse je zvočno izpeljano do perfekcije. Pri tem navideznem neskladje med sliko in zvokom, pa ti kmalu postane jasno, da ravno ta nenavadna prezenca glasbenikov na odru, tvori nek poseben, posrečeno edinstven šov. Atmosfera je bila zelo klubska. In to na odprtem planu. Naravnost magično. Kamorkoli si pogledal, si videl nasmejane obraze in telesa, ki se gibajo v ritmih klasikah skupine New Order. Več kot dostojno so New Order zamenjali prvo napovedane The Cranberries, celo upam si trditi, da so z odpovedjo le teh, organizatorji profitirali, saj so jo nadomestili z zanimivejšo in kvalitetnejšo skupino. Zares neopisljivi občutki so nas prevevali, ko si slišal vse te legendarne skladbe.
Setlista je bila sestavljena iz petnajstih skladb, listo bi lahko poimenovali tudi kot ''best of''. V rednem delu so jih zaigrali štirinajst in potem še v dodatku zaključno Temptation. V setlisto so tudi vključili dva oz. tri pesmi predhodnice Joy Division, in ravno njihovo Love Will Tear Us Apart bi lahko označili za vrhunec večera. Koncert je otvorila inštrumentalna Elegia, ki je bila napisana v posvetilo Ianu Curtisu. Kot že ime pove, gre za žalostinko, ki pa vsebuje poleg otožnih in melanholičnih komponent tudi bolj vesele, vitalnejše in življenju svetlejše zvočne odtenke. Kompleksna oda tako smrti, življenju ter predvsem spominu na ljubljene osebe. Elegia se je skorajda neopazno prelila v Crystal in tudi besede so prišle na vrsto. Skladbo odpre znameniti verz ''We're like crystal, we break easy'', v nadaljevanju pa jo najbolj zaznamujejo hipnotično izraziti visoki toni basa. Po videu iz te skladbe je svoje ime dobila tudi skupina The Killers. Obiskovalci so z pravim navdušenjem sprejeli naslednjo skladbo, Regret, ki je še danes pravi mali sinonim za devedeseta leta in jo velikokrat najdemo na različnih kompilacijah glasbe devedesetih let. Gre za tipično štiriminutno ''newordersko'' skladbo, ki temelji na poudarjenem zvoku basa, atmosferskih klaviaturah in metronomskih bobnih, iz ozadja pa v to harmonično idilo reže uvodni ''catchy'' riff Sumnerjeve kitare. Regret je sledila Ceremony, predzadnja skladba, ki je prišla izpod peresa Iana Curtisa in ena izmed prvih, ki so jo v studiu posneli New Order. Pesem, ki bi vsekakor morala biti ena izmed vrhuncev večera, pa jo očitno ljudje v malo predrugačeni zvočni podobi niso vzeli za svojo. Odziv je bil medel. Pri njej gre za klasično rock kompozicijo, ki pa je specifična ravno zaradi poigravanja z napetostjo in izredne energije, ki jo ta sproža. To vseskozi ustvarja učinek plime in oseke, ki poslušalca intenzivno dvigne, pa spet umiri in to ciklično ponavlja. Življensko. Besedilo je eno najmočnejših kar jih je Ian Curtis napisal, interpretativno je odprta in kompleksna, pa čeprav vsebuje le tri verze. Reflektirajoče se ozre na dosedanje življenje (večno vračanje enakega in življenjski ciklus: rojstvo - poroka - pogreb) ter frustrirajoči družbeni okoliš. Obžaluje prehitro sprejeto življenjsko odločitev ter posledično izgubljeno zakonsko ljubezen. Njegovo ranjeno srce zaradi stiske postaja vse bolj in bolj osamljeno in zbegano. Na eni strani (skorajda že) izgubljena najstniška ljubezen s katero je poročen in ima otroka, na drugi strani nova ljubezen, novo hrepenje. Konec pesmi namiguje na samomor. Kmalu po tej pesmi se je življenska zgodba Iana Curtisa žal prehitro končala.
Age Of Consent, kot naslednja, pa nas je zapeljala z božansko bas linijo, ki se ti potem še par dni po glavi vrti. Pesem prihaja iz drugega albuma, imenovanega ''Power, Corruption & Lies'' ter govori o fizičnem/seksualnem razmerju, ki pa enemu izmed akterjev preraste v nekaj več (''Won't you please let me go / These words lie inside they hurt me so / And I'm not the kind that likes to tell you / Just what I want to do / I'm not the kind that needs to tell you / Just what you want me to''). Letos pesem praznuje že tridesetletnico, pa še vedno zveni zelo sodobno. Gre za enega izmed prvih komadov, ki je nakazal kasnejšo, bolj elektronsko obarvano prihodnost zasedbe New Order. Naslednja pesem je bila še dve leti starejša in je ena izmed dveh odigranih tega večera, ki je nastala še pod okriljem predhodnice, zasedbe Joy Division. Govorim o skladbi Isolation. Pesem je zgrajena na industrialnem ''beatu'', ki je bil tisti čas zelo popularen ter je pospremljena z visokimi linijami ''sintisajzerja''. Gre še za eno izmed pesmi Curtisa, ki so zelo intimistične ter govorijo o njegovih življenskih problemih in stanjih. A ravno z najbolj intimnimi, partikularnimi temami se ljudje najbolje poistovetijo, zato je tudi od tu potrebno razumeti neverjetno zanimanje za njegovo poetiko. Izolacijo pri njemu povzroča ter jo na nenavaden način povezuje bipolarno ljubezenjsko življenje, teža bivanja v (egoistični) družbi in pozno odkrita bolezen, ki mu je vse skupaje še otežila (imel je epilepsijo). Naslednja pesem Krafty, pooseblja zvok osemdesetih (pa čeprav je bila narejena leta 2004 in je bila naslednjega leta predstavljena kot prvi singel iz plate ''Waiting for the Siren's Call'')) in voljo do življenja. Melodija in besedilo, ki vzpodbuja up po boljšem, uživanju in pozitivnih vibracijah, je bila kot nalašč za vroč junijski večer v Zagrebu. Razočaranja so del življenja; svet je krut in poln izkoriščanja, a obenem ponuja toliko lepega in najlepše: ljubezen. Udarni refren, ki se trikrat ponovi (''Give me one more day (one more day) / Give me another night (just another night) / I need a second chance (second chance) / This time I'll get it right (This time I'll get it right)''), je bil kot narejen za razgreta ter željna petja zagrebška grla. Občinstvo se je dokončno razživelo in nestrpno čakalo na največje uspešnice skupine New Order. Pred dokončnim ''best of'' scenarijem so nam zaigrali še ''1963'', skladbo o koncu (končanju) ljubezenjske afere ter o večni ljubezni (''Oh, Johnny, do you miss me? / I just want to feel for you / I will always feel for you''). Potem pa se je začelo.
Bizarre Love Triangle. Znamenita pesem iz leta 1986 je nasmeh na ustih obiskovalcev še povečala, Sumner pa je za hipec opustil kitaro in se prelevil v le vokalista. Frontman, ki to po naravni pojavnosti ni, brez kitare resnično deluje smešno, obrezano. Pa vseeno ima tudi to svoj čar. Takega smo ga sprejeli in se ga navadili. Bizarre Love Triangle živi lastno legendarnost dalje. Počasnejša, eksperimentalnejša ''live'' verzija vseeno ohranja svojo znamenito esenco. Skladba, ki kipi od kreativnosti: vse to čudovito zlitje eklektičnih elektronskih ritmov in fantastične boben bas linije, tvori edinstveno mešanico in še danes lahko rečemo, da je sodobnejša od 95% glasbe, ki se danes dela. Pred časom. Pesem je kot vsaka njihova interpretativno zelo odprta. Bizarni ljubezenski trikotnik lahko dojemamo kot nekaj povsem neposrednega (klasična zgodba o tretjem (tu je možno, da gre za prijatelja)), ki vzbudi pozornost in prekine ustaljenost vsakodnevnika nekega para), lahko pa jo razumemo tudi v raznoraznih različicah metaforičnih sporočil (droge, platoničnost,…). Refren je že zdavnej ponarodel (Every time I see you falling / I get down on my knees and pray / I'm waiting for that final moment / You say the words that I can't say) in pooseblja drugo generacijo po vojni, rojeno v miru, a vseeno nemirno in sebe boječo. Zunanje nevarnosti so bile mimo. Eksistencialna vprašanja so pokukala na plano bolj kot kdajkoli. Četudi to ni bil Sumnerjev cilj, pa je vseeno zrasla v duhu nekega časa in ga še danes evidentno odraža. Sledila ji je z dolgim ''introm'' ravno tako znamenita True Faith. Pravovernost, ki osvobaja, pa četudi za kratek čas. Kaj je ta stvar si lahko zopet interpretiramo po svoje. Besedilo je spisano tako, da ponuja najrazličnejše odgovore (I feel so extraordinary / Something's got a hold on me / I get this feeling I'm in motion / A sudden sense of liberty / I don't care 'cause I'm not there / And I don't care if I'm here tomorrow / Again and again I've taken too much / Of the things that cost you too much / I used to think that the day would never come / I'd see delight in the shade of the morning sun…). Najbolj očitne so seveda to droge, tudi sicer se ve, da so bili člani zasedbe New Order veliki uživalci psihadelije, ecstasyjev in kokaina. Zvočna krajina je klasično ''neworderska'' iz poznih osemdesetih. Melanholija na elektronskih steroidih. Toliko bolj še to velja za ''live'' različico, ki so jo izvedli v Zagrebu. Prava klubska plesna uspešnica. Močan ''beat'' in izrazite hipnotične klaviature. 586, kot naslednja skladba, je plesno ozračje le še povečala. Služila je kot odličen most do zadnjih štiri skladb in se postopoma prelila v Perfect Kiss. Med oboževalci skupine velja pesem za najpopularnejšo, a je vse do leta 2006 niso igrali, saj je enostavno bila preveč kompleksna za izvedbo ''v živo''. Gre za skladba, ki je polna efektov in samplov (sliši se mdr. žabje kvakanje), ki jih vodi značilen Hookyjev bas. Vsa veličina skladbe se pokaže že v prvih, uvodnih petnajstih sekundah, kasneje se le še stopnjuje. Tu je v Zagrebu stopil na sceno Tom Chapman, ki je Hookyja odlično nadomestil, ne le z zvokom, temveč tudi s prezenco. Ni se ustrašil nastopaštva, pokazal je, da zna tudi on še kako lepo basu priskrbeti prostor pod soncem, ki mu je tolikokrat traten na ''pop-dance-rock-punk'' sceni. Besedilo odlikuje neprisiljena, bistra narativna lega, ki pa jo Sumner na koncu prvih dveh verzov zabeli z izjemno lepim in močnim verzom: ''I know, you know, we believe in a land of love''. Še posebej znamenit pa je tretji verz (When you are alone at night / You search yourself for all the things / That you believe are right / If you give it all away / You throw away your only chance to be here today / Then a fight breaks out on your street / You lose another broken heart in a land of meat / My friend, he took his final breath / Now I know the perfect kiss is the kiss of death), ki pa ga začuda ''v živo'' nikoli ne izvajajo in ga tudi tokrat niso. Marsikdo bi lahko v pesmi videl (ponovno) zgodbo o Ianu Curtisu ali pa nasplošno o samomorilnosti, psihični nestabilnosti, (ne)dosegljivosti popolnosti (predvsem ljubezni) ter življenja po smrti. Sama odprta dela. Prosto po Umbertu Ecu.
Sledila pa sta vrhunca večera: Blue Monday in najznamenitejša pesem skupine Joy Division, ''Love Will Tear Us Apart''. Blue Monday je skladba, ki je doživela nešteto remiksov in še danes velja za eno najpomembnejših plesnih skladb v zgodovini elektronske glasbe. Je klubska himna osemdesetih. Antologijska pesem in najbolj vplivna pesem, ki so jo do danes napisali Sumner in kolegi. Pesem je atipično strukturirana, z zelo dolgim uvodom, ki ga barvata ''nabijaški beat'' ritem mašine ter naefektirana melodija in nenavadnim razmerjem (ločitvijo) med kitico in refrenom, ki je ohlapen, se spreminja in posledično zabrisuje meje med njima. Skladba je za klubske razmere dokaj mirna in na prvi posluh nezanimiva. Ton ji daje neznačilna monotonost oz. zasanjanost, ki pa te nikakor ne dolgočasi, temveč te s svojim neagresivnim in mamljivo sladkim zvokom postopoma zasvoji in ti potem še dolgo časa ne uide iz glave. Ljudstvo je skladbo seveda prepoznalo in ta jih je osvojila. Divje poskakovanje se je za trenutek umirilo in se preselilo v notranji ''beat'' vsakogar izmed nas. Poduhovljeni raverji. V nasprotju z večino ostalih koncertov, New Order niso pustili niti minute oddiha. Hit za hitom, (plesni) korak za korakom. Navito. Navkljub visokim obratom pa je do katarze vendarle prišlo šele pri predzadnji skladbi večera: večni Love Will Tear Us Apart. Pesem, ki je že zdavnaj presegla ozke žanrske okvirje in celo (na žalost) zasenčila ostale skladbe zasedbe Joy Division, celo samo skupino. Pesem, ki definira (glasbeno) Umetnost. Pesem, ki v sebi združuje vse tisto najboljše, kar premora popularna glasba. Odlikuje jo enkratna zmes perfektne pop melodije, ki jo edinstveno združena z brezčasno in temačno Curtisovo poetiko. Poetiko, ki tako pretanjeno zajame globino človeške izkušnje in bolečino, da teža le te podre na tla še tako emocionalno stabilne ljudi. Ko jo začutiš in dojameš, se ti odpre nov svet. Intimna izpoved, ki ljudi združuje in ločuje bolj kot katerakoli druga skladba. Združuje v njenem uživanju, ločuje v njeni resnici. Je hkrati najbolj iskrena in žalostna pesem, ki je bila kdajkoli napisana o ljubezenskih razmerjih. Pesem, ki ima že tisoče in tisoče priredb in zakaj si jo nebi smeli privoščiti tudi njeni kreatorji? Prevečkrat se pozablja, da so ji zvočno podobo dali prav fantje iz skupine New Order. Ok, seveda je glas, prezenca in poetika Curtisa neponovljiva, tudi energija in atmosfera skupine Joy Division je neponovljiva, pa vseeno: če ima kdo pravico, da naredi ''cover'', so to potem fantje iz zasedbe New Order. To je morda celo njihova dolžnost. V ''originalu'' je namreč zavoljo Curtisovega samomora ni mogoče več slišati že 32 let. Gre za lep poklon skupine njihovemu angelu, Ianu Curtisu. Ni je pesmi, ki bi bolje definirala zadnja leta njegova življenja. Tudi na njegovem nagrobnem kamnu je ta verz zapisan. Epitaf. Avtorja besedila ni več, so pa zato ostali tu. Verzija skupine New Order je precej drugačna od poznane. Iz ''power'' melanholične žalostinke se preobrazi v odo radosti, divje energije polno pesem. Kontrast med izgovorjeno besedo in glasbo se še poveča (zaradi primerjave, v resnici pride do predrugačenja). Vendar ne popači izvirne kreacije. Če bi kdo želel imitirati Curtisa, bi izpadel smešno, če ne še kaj več. Tu ne pomaga niti ''tralala šalala'' šola petja. Forma je eno, ko pa je ta tako zaznamovana s vsebino, postane eno z njo. In ker je vsebina interpretacije neponovljiva, je tudi forma neponovljiva. Tega se ne da naučiti, to se lahko le (za)čuti. Zato so jo tudi fantje na svoj način priredili. A ohranili kanček ''joydivisionovskega'' pridiha. Pesem, ki v originalu govori o razpetosti med ljubeznima, o ohlajeni zvezi…dobi preko njihove priredbe drugačen, plesni moment. Ta seveda ni več tako globok ter intimističen. Pa vseeno ohranja v sebi v ozadju nekje tudi to razsežnost. In ravno zaradi teh dveh kombinacij, plesne dimenzije in edinstvene zasnove ter besedila, je občinstvo sprejelo že uvodni del tako evforično. Skakali so vsi. Čudoviti občutki. Očiščujoče. Tisti po petdesetem, ki so z njo rasli, kot tudi današnji dvajsetletniki, ki se z njo najlažje poistovetijo. Podobne eksplozije navdušenja že dolgo časa nisem videl na koncertih, pa jih na leto vidim okoli petdeset in več. Od začetnih verzov (''When routine bites hard, / And ambitions are low, / And resentment rides high, / But emotions won't grow, / And we're changing our ways, taking different roads…'') do končnih (''Love, love will tear us apart again. / Love, love will tear us apart again. / Love, love will tear us apart again.'') so vsi v en glas prepevali to vplivno in genialno pesnitev zasedbe Joy Division. Ne pozabimo jih. Potem so brez pompa odšli z odra in se po glasnem skandiranju ''We want more'' le vrnili na oder s skladbo Temptation. Singel iz leta 1982 je plesno dinamiko podaljšal še za naslednjih deset minut. Izredno dolga koncertna verzija, za katero pa se na koncu izkaže, da je celo prekratka, tako polna užitka je. Ima dva vrhunca, prvega pri ponavljajočem se refrenu (''Up, down, turn around / Please don't let me hit the ground / Tonight I think I'll walk alone / I'll find my soul as I go home'') in drugega v izteku, ko se začne naštevati barve oči (''Oh, you've got green eyes / Oh, you've got blue eyes
Oh, you've got grey eyes / And I've never seen anyone quite like you before / No, I've never met anyone quite like you before''). Za slednje bi si človek želel, da se nikoli ne neha. Naj se ponavlja vseskozi, Naj! A na žalost se vse dobro enkrat izteče. Še priklon in Konec. Koncert z velikim K-jem. Resnične legende osemdesetih, ki še danes oddajo nadvse pozitivne vibracije. Upamo na nov album in na zgladitev spora s Hookyjem.
V soboto pa je vloga ''headlinerja'' pripadla škotskim indie matadorjem, skupini Franz Ferdinand. Fantje danes predstavljajo enega vodilnih stebrov sodobne rock'n'roll scene, in to ne samo na Škotskem, temveč tudi po širnem svetu. Poleg zanimivih in zelo različnih osebnih zgodb (odraščanje na bavarskem, igranje v različnih jazz, etno in eksperimentalnih zasedbah, do dela v strežbi, pa kot glasbeni promotor in producent, študij slikarstva, ukvarjanje z lesom,…), jih definira tudi dejstvo, da so pod okriljem imena Franz Ferdinand začeli delovati dokaj pozno napram ostalim primerljivim zasedbam. ''Strokesi'' so bili še najstniki, ''Libertinsi'' prav tako, pri Ferdinandih pa sta jih pevec Alex Kapranos in kitarist Nick McCarthy štela že okoli trideset, bobnar Paul Thompson in basist Roberty Hardy pa okoli petindvajset pomladi. To dejstvo veliko pomeni, saj je že prva plata delovala zelo zrelo, prav nič najstniško. Od tu naprej so se stvari le še stopnjevale. Zadnja, tretja plata 'Ulysses' je naravnost navdušila kritike po vsem svetu prav zaradi zrelega ter prepričljivega glasbenega izrazja, ki zavoljo umetniške celovitosti (sami velikokrat poskrbijo tudi za vizualno plat) in skrbne konceptualne (na zvočni ravni) premišljenosti izgradi povsem lasten svet. Franz Ferdinandi so torej nastali deset let nazaj v Glasgowu in na sceno stopili istega leta kot The Killers (2004), nekje med prvim (The Strokes, The Libertines, Interpol, The Walkmen…) in drugim kitarskim valom punk-rock revivala (Arctic Monkeys, The Kooks,…), ki so ju mediji hitro okitili z oznako ''indie'' (o sami oznaki bomo razpravljali kdaj drugič). Do današnjega dne so izdali tri albume, jeseni pa se obeti že četrti. So dobitniki mnogih nagrad, tudi cenjene Ivor Novello za enostavno naslovljenega prvenca ''Franz Ferdinand''. Poznani so po svoji enkratni melodičnosti in pop strukturiranih skladbah. So zelo poslušljivi, a nimajo kaj dosti skupnega s sterilno sodobno pop produkcijo. Navkljub temu, da se ti hitro zasidrajo pod kožo, so skupina, ki se jo težko naveličaš. Influence se hitro prepozna, a izvirnost na ta način nikakor ne zbledi. Dediščino šestdesetih (The Beatles, The KInks…), Post-Punka in New-Wavea slišijo še nemi, a jim originalnosti kljub temu ne gre očitati. Svojevrstna mešanica vseh naštetih influenc, inteligentnih in duhovitih besedil, Kapranosov globok, prepoznaven vokal, obvladanje inštrumentov in subtilno dodajanje drugih žanrskih primesmi (etno, jazz, elektronika)…tvorijo unikatno glasbeno podobo, ki skupino delajo navkljub pop formi, hitro prepoznavno in kvalitetno. V Zagrebu so že od začetka predstavitve line-upa veljali za osrednjo točko celotnega festivala in tudi večina Slovencev se je odločila oditi v Zagreb le za večer nastopa Franz Ferdinandov. Pričakovati je bilo največjo in najglasnejšo publiko in to se je tudi zares uresničilo (čeprav je bilo obiskovalcev že po defaultu manj kot prejšna leta). Obiskovalci so jim jedli iz rok. Odzvali so se na vsak Kapranosov namig po interakciji s publiko, prepevali refrene ali pa kar cele kitice in nasplošno ustvarili izredno pozitivno energijo, ki je tako ali tako bila prisotna že po koncertu zasedbe Mando Diao. Alfa in omega nastopa je bil vsekakor šarmantni frontman Alex Kapranos, tokrat z malo spremenjeno podobo, ki jo po novem krasijo kratke ''angleške'' brčice (ki zavoljo debeline in oblike že velečejo na ''horseshoe'') ter frizura na gobico. Nastop bi lahko na kratko opisali kot dinamičnega, energičnega, jedrnatega in brez odvečne prtljage. Fantje točno vedo kaj delajo. Profesionalno, a ne hladno. Komunikacije s publiko ni bilo veliko, a ko je bila, je bila učinkovita. Gestikulacija Kapranosa je nadvse minimalna, a ima momente hipnih poskokov, odrezavih dvigov rok. Zasedba zna ''zaružiti'', ko je to potrebno; garažni zvok so učinkovito prenesli tudi na open air prizorišče, a tudi mirnejši toni jim niso neznani.
Setlista je bila sestavljena iz ravno pravega ravnovesja vsega, kar naj bi tvorilo neko celostno pokrajino izdelanega benda. Setlista za razliko od že osivelih New Order ni bila kompilacija ''best of'' skladb, so pa vseeno odigrali večino občinstvu zaželjenih. Odigrali so kar zajeten set za festivalske razmere (sedemnajst skladb) in predstavili štiri nove skladbe, med katerimi je še posebej izstopala Brief Encounters, za katero napovedujem zelo svetlo prihodnost. Izmed vseh novejših je močno izstopala (pa čeprav se Kapranos pošalil, da so jo v Braziliji bolje izvedli in tisti, ki so bili tam, to tudi vedo). V spomin se mi je močno vtisnili tudi groovy Scarlet Blue, ki jo krasijo odlične klaviature in težki kitarski rifi. Vsekakor bodoči singel. Manj sta mi v spomini ostali druge dve novosti, Right Thoughts! Right Words! Right Action! In Trees & Animals. Poudariti je potrebno, da se Franz Ferdinandi še vedno držijo sebi prepoznavnega zvoka, ki so ga začrtali na prvih treh platah in se sodeč po teh štirih skladb od njega tudi na novem albumu ne bodo kaj dosti odmaknili. Kar pa ne pomeni, da gre že avtomatično za stagnacijo. Glasba namreč ponuja toliko različnih načinov izboljšave, da to ni vedno povezana z uporabo aktualnih produkcijskih in zvočnih trendi smernic. Po slišanem se obeta en izredno močan album, ki bo predvsem na besedilni ravni imel veliko za povedati. Sam oder je bil napravljen dokaj zanimivo, saj je v ozadju viselo platno s podobo Gavrila Principa, za katerega pa vemo, da je bil atentator na Franza Ferdinanda. Bistroumna in pomenljiva poteza, ki v balkanskem prostoru (v Sarajevu je bil atentat tudi izveden) še toliko bolj pridobi na teži in interpretativni razsežnosti. Ob takem simbolizmu težko verjamemo samo v prazno estetiko (je pa tudi ta duhovita domislica možna). Set so odprli s singlom iz prve plate, pesmijo Michael. Pesem, ki izžareva neverjetno seksapilno energijo, ki jo velikokrat povezujejo s homoseksualno konotacijo (''Michael you're the boy with all the leather hips / Sticky hair, sticky hips, stubble on my sticky lips / Michael you're the only one I'd ever want / Beautiful boys on a beautiful dance-floor / Michael you're dancing like a beautiful dance-whore…''). Je zelo enostavna, lepo sledljiva in opisuje momente iz neke zabave v Glasgowu na kateri so bili prisotni tudi Ferdinandi. Dva fanta sta se močno zagrela drug za drugega in to javno tudi pokazala. Konec pesmi je v koncertni verziji še posebej drzen, saj se stopnjevalno takole konča: ''So come and dance with me, Michael / So close now. / You're close now. / Come and dance with me. / Come all over me''. Ne predolg in ritmično dinamičen uvod lepo poskrbi za otvoritev koncerta. Ljudje so se že ob prvih akordih lepo vživeli v Franz Ferdinand atmosfero. Poskakovanja, že prvi ''mosh-pit''… ''Homoseksualnega'' Michaela nasledi poskončna in plesna Do You Want To, prvi singel iz drugega albuma ''You Could Have It So Much Better''. Prava indie plesna himna, je občinstvo zopet zalivala z ogromnim valom energije. Pesem je pripovedovana iz ženske(-ih) perspektive. Naslanja se na (ne)spodobna povabila (Well do ya? do ya do ya want to? / Want to go where I've never let you before?), ki jih ponavadi moški talajo ženskam, a v primeru zvezd se to razmerje obrne.
Po novi Right Thoughts! Right Words! Right Action! je kot četrta na vrsto prišla še ena plesno razgibana pesem: No You Girls iz zadnjega albuma ''Tonight: Franz Ferdinand''. Začetne pomenljive (spolno konotirane) besedne igre (''Oh, kiss me / Lick your cigarette, then kiss me / Kiss me where your eye won't meet me / Meet me where your mind won't kiss me'') se hitro prelijejo v moško (''No you girls never know / How you make a boy feel'') in žensko (''You dirty boys'll never care / No you boys never care / How the girl feels'')medsebojno nerazumevanje. To praznino se da preseči le z zavedanjem in razmisleku o drugem. Zapeljiva, že skorajda dub ritmika, se odlično ujema z melodičnim vseskozi ponavljajočim kitarskim riffom. Pesem je ena sama poetična erotika. V živo jim jo čudoviti uspe preliti iz studijskih okvirjev. Koncertna verzija je za razliko od posnete težja in nam v sebi razkrije tudi potencialno surovo plat. Funky bas še posebno lepo pride do izraza. Nasledila jo je Tell Her Tonight. Skladba, ki na hkrati zelo neposreden, a mehek način nakaže fantovo varanje punce. Varanje na sto in enega načinov, pomembna je komponenta privlačnosti in neugodnega vezanega položaja. Naravnost krasno je zvenela v živo. Subtilno, a vseeno neposredno. Kvaliteta najboljših. Po tem komadu je na vrsto prišla težko pričakovana Walk Away. Dih se je umiril, pulz pa je vseeno narasel. Divje pozibavanje v bokih se je spremenilo v divjo pozibavanje v duši. Pesem za dušo. Hrana za razbolelo dušo. Kako nas lahko ponos uniči, kako nas lahko izgovorjene besede (ki jih nismo zares mislili) stanejo za vedno. Človek pravi pomen druge, ljubljene osebe ponavadi odkrije takrat, ko ta odide. Takrat šele vidiš, koliko ti pomeni. Besedilo govori o moškem, ki se je pravkar razhaja s svojo ljubljeno (''I swapped my innocence for pride / Crushed the end within my stride / Said I'm strong, now I know that I'm a leaver''), a tekom besedilo spozna, da brez nje vseeno ne more živeti. In to navkljub temu, da skorajda do konca drugače zatrjuje (''…Why don't you walk away? No quake will split the ground / Why don't you walk away? The sun won't swallow the sky…I cannot turn to see those eyes, as apologies may rise / I must be strong and stay an unbeliever / And love the sound of you walking away, you walking away / Mascara bleeds into my eye / Oh, and I'm not cold, I am old, at least as old as you ar…And as you walk away, my headstone crumbles down /… As you walk away, the Hollywood winds will howl / As you walk away, the Kremlin's fallin…''). To samo prepričevanje v uspelo ločitev, se hitro izkaže za samoprevaro. Pesem se zaključi z intrigantno kitico (''The stab of stilettos / On a silent night / Stalin smiles and Hitler laughs / Churchill claps Mao Tse-Tung on the back''), ki lahko pomeni več stvari: 1. da se dogajajo še hujše stvari kot njun razhod (kar je v skladu s prejšnimi metaforami, le da je ta radikalno tragikomična), 2. še tako zlo se mu smeje, saj mu razen besednih krilatic in bolečega spomina ne bo več nič ostalo, 3. Lahko razumemo tudi v kontekstu interpretacije pesmi preko Gavrila Principa. Gre namreč za odlično, ganljivo ter predvsem inteligentno pesem, ki je zmožna preko svojih čudovitih metafor in podob zajeti še vsaj eno razlago besedila. Zajame duha, pomen in vlogo Gavrila Principa, ki je s svojim napadom na Franza Ferdinanda sprožil dve svetovni vojni in številne družbeno-socialne procese, ki jih morda niti ne bi bilo. Leta 2006 je Alex Kapranos na Exitu pesem tudi posvetil Gavrilu Principu, zato je vrednost hipoteze o pomenski ''dvotirnosti'' še toliko večja. Težo in bolečino pesmi še toliko bolj poglobi glasbena podlaga nekakšne dinamične melanholičnosti, ki nakaže dramatičnost že zgoraj naštetih posledic. Alex s karseda čutečim glasom to pesem tudi zapoje. Vsi zgornji občutki in odločilni momenti so zajeti v njegovi interpretaciji. Koža se ti naježi in tudi kakšna solzica se ti lahko utrne. Kapranos znotraj te pesmi pokaže svojo veličino na odru in kaj vse premore človeški glas. Ko pri pevcu prezenca in glas postaneta eno, veš da je ta dosegel svoj trenutek večnosti. In to doživeti je nekaj najlepšega, kar se lahko obiskovalcu koncerta dogodi.
Po še eni novi, fantastični Brief Encounters, je na vrsto prišla še ena klasika: The Dark of the Matinée. Gre za pesem spreminjajoče tempa in zapomljivega osrednjega inštrumentalnega dialoga med bleščečim kitarskim rifom in močnim beatom bobna. Pesem je zavoljo svoje strukture hitro vzpodbudila obiskovalce, da so začele poplesavati in za Kapranosom ponavljati podčrtani del refrena ''Find me and follow me through corridors, refectories and files / You must follow me, leave this academic factory / You will find me in the matinee / The dark of the matinee / It's better in the matinee / The dark of the matinee is min / Yes it's mine.'' Po tej plesni poslastici, singlu iz prve plate je na vrsto prišla otvoritvena pesem drugega albuma,The Fallen. Glasbeno enostavno popevkarsko naravnana (skupinsko koncertno ''LaLaLa'' popevanje in nenehno poskakovanje), na besedilni ravni pa se dotika vprašanja zunanje vere in je naslovljena na Jezusa (Alex Kapranos je mdr. študiral teologijo). Skladba vseskozi aludira (parafraze) na Jezusa in njegova dejanja (''Some say you're trouble, boy / Just because you like to destroy / All the things that bring the idiots joy / Well, what's wrong with a little destruction?... Did I see you in a limousine / Flinging out the fish and the unleavened / Turn the rich into wine / Walk on the mean / For the fallen walk among us / Walk among us / Never judge us / Yeah we're all…'') ter jih zoperstavlja sodobni hipokriziji (''So I'm sorry if I ever resisted / I never had a doubt you ever existed / I only have a problem when people insist on / Taking their hate and placing it on your name.''). Kaj bi Jezus počel v današnjem svetu? S kom bi držal? Kakšno mnenje bi imel o institucionalni uzurpaciji vere. Kaj bi porekel na cerkveni finančni konglomerat? Kaj bi porekel na vse družbeno - cerkvene ekscese? Kaj bi dejal o zunanji veri? Kje bi našel ''vernike''?...The Fallen kot deseta sledi že omenjena noviteta, Scarlet Blue, potem pa pride čas za Can't Stop Feeling iz zadnje plate. Močna plesna pesem, ki je kot narejena za klubsko sceno (s plesom si lahko tudi rešimo težave / plesišče kot svet / zapuščeni samec/a, ki se ne znajde dobro: '' …My soul starts spinning again / I can't stop feeling… / And you leave me dancing alone / Yeah you leave me to die on the floor / You can't feel it… / Soul boy, down and alone / And his soul is broken again / But you can't stop moving / No, you won't stop moving along''). Koncertna izvedba ima za razliko od studijske še močne distorzirane kitarske riffe, tako da gibanje levo in desno pridobi še na višini. Proti koncu skladbe so v njo vklučili še par taktov pesmi I Feel Love in se s tem poklonili nedavno preminuli kraljici disco glasbe, Donni Summer.
Počasi je prišel čas za vrhunec večera. Take Me Out. Koncertni ''Anthem'' prejšnega desetletja, ki očitno to ostaja tudi na začetku tega. Ljudje so nestrpno pričakovali prav to skladbo. Prava kitarska poslastica. Energija, ki se je sprožila med izvajanjem te pesmi je neopisljiva. Evforija, izbruhi navdušenja, ''mosh-piti'' celo v zadnjih vrstah. Še posebej zapomljiv je trenutek, ko se skladba začne navidezno lomiti, v resnici pa se preveša v drugi plesno ponoreli del. To je tisti moment, ko se tempo skladbe umiri, stopnjevano pa se začne oglašati le bravurozni, bombastičen kitarski riff McCarthyja. Nenavadna, tridelna struktura skladbe za pop hit je najverjetneje recept za takšen uspeh (dolg pripravljalni intro, epohalni kitarski ''bridge'' in tretji ekstatični del). Skladba močno izstopa iz cele vrste ostalih hitov in ti ostane v spominu. Skladba je muzikalično tako močna, da lahko zasenči prav vse ostale pesmi iz koncerta. In na neki ravni jih tudi je oz. je močno zaznamovala nadaljevanje koncerta. Že samo ta skladba poplača prihod na koncert in festival. Množice vživeto s Kapranosom prepevajo refren (''I say don't you know / You say you don't know / I say, take me out!''); kaj drugega niti ni pomembno v tistem hipu. Besedilo je preprosto in kratko ter govori o fantu (ali dekletu), ki zaradi pomanjkanja samozavesti ne zmore pri osvajanju nič več od pogleda (So if you're lonely / You know I'm here waiting for you / I'm just a cross hair / I'm just a shot away from you / And if you leave here / You leave me broken, shattered, I lie / I'm just a cross hair / I'm just a shot, then we can die''). Vsekakor si lahko sledečo situacijo predstavljamo na kakšni zabavi ali pa znotraj nekega šolskega okoliša. Možna je tudi interpretacija besedila skozi atentat na prestolonaslednika Franza Ferdinanda (vendar meni manj verjetna). Sledil je še en hit. Ulysses. Gre za zapeljivo, spevno pesem, ki na banalni ravni vsekakor govori o zadevanju, a je mnogo več kot le to. Reference na Joycovega Uliksesa oz. Odiseja so neizpodbitne. Tudi videospot nakaže veliko situacij, ki bi jih lahko brez problema pripisali ''dogodivščinam'' Stephena Dedalusa. Najbolj očitne so reference na vandranje po svetu / mestu / domišljiji, ki pa se pri Uliksesu Franz Ferdinandov ne konča podobno kot pri Homerjevem, ko ta prispe domov. Ulikses Franz Ferdinandov poskuša najti novo pot (''Well I found a new way / I found a new way.'') iz eksistencialnih stisk s poskušanjem drog (''While I sit in here, a sentimental face stares / And a voice says hi, so / So what you gotta what you gotta disdain. / C'mon let's get high''), vendar pa se ta ''pot oz. pobeg'' konča klavrno, saj mu droge te samo še poglobijo ('' So sinister, so sinister, / Last night was wild. / What's a matter there, feeling kinda anxious? / That hot blood, grew cold.''). Dom, ki pomeni zavetje, toplino in odgovor na eksistencialne težave, se tako še bolj oddaljuje od njega (You're never going home. / Not Ulysses, baby… / You're not Ulysses''). Ulikses Franz Ferdinandov je v svojem bistvu veliko bolj enak Joycovem kot Homerjevem Odiseju (saj gre za navadnega človeka, ne heroja…), vendar pa je po drugi strani še nesrečni primerek sodobnega povprečnega človeka, ki navkljub vsej izbiri nikoli ne najde sreče. Po novi Trees & Animals je na vrsto prišla skladba 40 ft. Koncert je se počasi začel prevešati v zadnji stadij, do konca so ostali samo še trije komadi. 40 ft je skladba, ki navduši že z odličnim uvodom. Dvakrat daljša je koncertna izvedba od studijske, zato pridejo v njej vse potankosti na površje. Ima čudovit ''jazzy feeling'' in interakcija z občinstvom je preko ponavljanja ''LaLaLaLa'' na vrhuncu. Ljudje se prepustijo toku, ki jim ga pripravi Kapranos. Besedilo je fascinantno dobro in se napaja še pri eni grški, tokrat bajeslovni zgodbi o Ikaru in Dedalusu. Ta mu služi le kot inspiracija, saj gre v resnici še za eno eksistencialno zagato. Človek stoječ na robu klifa namerava storiti samomor (''As I glance once upon the foam / 40 feet beneath my feet / The coldest calm falls / Through the molten veins / Cooling all the blood to slush / That congeals around the brain''). Med življenjem in smrtjo je samo 40 ft (''40 feet remain''). A sledeče mu da misliti. Ta radikalna situacija, da življenju drugačen lesk. Vseeno je zaključek nejasen (''Salt scales upon my drying arms / Burn my back beneath the sun / But I am cold beneath the burning rays / Looking down, looking down / Down, down again''). Po izteku te skladbe je zavladalo nenavadno pomirjenje, tako radostno, sproščeno, tisti občutek, trenutek večnosti se je vrnil. Tokrat je zajel poslušaljstvo. In naslednja Outsiders je bila kot naročena. Nebeška dramatična atmosfera se odlično pokriva z še enim genialnim besedilom. Pesem opisuje razvoj nekega razmerja, v katerem zaljubljenost preraste v nekaj več. Nekaj kar je nad zaljubljenostjo. Nekaj kar nas vse za vedno zaznamuje (''It's bright on the outside / The bright love the dark side / I know it's obvious / But sometimes / You just have to say it / So you don't feel so weak / About being such a freak / Or alone… / In seventeen years / Will you still be Camille / Lee Miller, Gala or whatever / You know what I mean, yeah… / Love'll die / Lovers fade / But you still remain there / Squeezing in your fingers / What it means for me to be… / The only difference is what might be is now what might have been''). Nastop je zaključila This Fire in globoki glas Alexa Kapranosa. Pesem, ki jo je možno razlagati na različne načine, vsekakor pa nosi v sebi neverjetno jezo in žalost. Refren mi je ostal v glavi še par dni (''This fire is out of control / I'm going to burn this city / Burn this city / If this fire is out of control / Then I / I'm out of control and I burn''). Gre za skladbo, ki je nabita s strastjo, za to pa vemo, da se obnaša enako kot ogenj. Včasih je to sila, ki svetli ali obuja življenje, včasih pa je to sila uničenja. Vse prihaja iz istega tolmuna, biti in smrt. Skladbo so zaključili tako, da so vsi štirje člani zavzeli prostor okoli bobnov in skupinsko odbobnali konec pesmi, v njo pa so vključili še beat njihove pesmi Lucid Dreams. Po zaključku so hitro, brez dolgih poslovilnih besed odšli z odra ter pustili za seboj veliko praznino. Za hip. Po minuti je sledilo le še navdušenje nad slišanim in videnim. Franz Ferdinand so bend, ki so zaznamovali prejšne desetletje, upam pa si trditi, da bodo tudi naslednje dva.
INmusic festival se je tako še v sedmo pozitivno končal. Če tokrat ni bil v celoti program tako privlačen, pa so bili toliko bolj zanimivi sami ''headlinerji''. Te so s svojimi perfektnimi nastopi poplačali ves trud, ki so ga eno leto organizatorji vlagali v pripravo sledečega dogodka. Konkretnih pripomb na organizacijo nimam. Zvok je bil odličen, varnostna služba korektna in ne zatežena ter festivalski utrip in odnos med obiskovalci pozitiven in prijateljski. Pohvaliti je potrebno tudi veliko ''chill-out'' prostorov, ki so jih pripravili, saj je prav to ena izmed poglavitnih prednosti tega festivala pred ostalimi. Naslednje leto jim želim ureditev odnosa z občino, pridobitev konkretnega sponzorja in posledično razširitev in izboljšanje festivalskega line-upa. Zagreb se je izkazal za zelo gostoljubnega, Funk hostel je bil na nivoju, triurna vožnja z vlakom pa se tudi ne vleče. Če ima Exit Trđavo, Terraneo morje, se lahko INmusic pohvali z Zagrebom in njegovo neustavljivo svetovljansko privlačnostjo. Slovenci pa še vedno nimamo primerljivega festivala (če odmislimo žanrsko osredotočenega MetalCampa)…. Morda bo čez dvajset let drugače.
na vrh