Osrednji vikend letošnjega aprila je bil zanimiv tudi za domačo klubsko sceno na tleh severne primorske, točneje v njeni prestolnici Tolminu. Če so se v petek 14.4.2017 avtorju te reportaže, zaradi nujnih kirurških posegov na njegovi »možganski solati«, v tolminskem klub MINK izmuznili odlični varaždinski stoner rockerji Drone Hunter, je dnevna forma naslednjega dne, le narekovala obisk nadvse posrečene kombinacije dveh izvajalcev, ki zvenijo sodobno, a obenem retro-zvočno. To so slovenski indie rockerji Jardier ter nič manj slovenski (in brežiški) kantavtor Daniel Vezoja.
Kakšnih dvajset minut do enajste zvečer je, opasan z akustično kitaro, pristopicljal na oder tolminskega MINKa Daniel Vezoja. Mož je konec lanskega leta izdal izredno lep in smel samostojni studijski album »Where the Light Resides«, ki ga je posledično tudi »oblino« predstavil na koncertu v Tolminu. Dejansko je Daniel predstavljal na moč posrečenjo uvodno koncertno izkustvo pred srečanjem z Jardier. Mož, ki absolutno gradi na mehkem prepletu nežnih akustičnih in naravnih zvokov, v katerih se izvrstno znajde njegov prelep vokal s katerim v skrbno čuteči maniri, vseskozi povsem nepretenciozno nagovarja publiko, je v tri četrt ure nastopa odigral glavnino svojega novega albuma, pritaknil poleg priredbo Famous Blue Raincoat, poleg dodal še nekatere starejše skladbe svojega avtorskega porekla.
Po drugi skladbi je dobil na odru družbo (električna kitara, klavir), malo kasneje pa še violinista, pri čemer je njegov avtorski material ob izvedbi dinamično zadihal in izdatneje zaživel. Mož ima za seboj kopico nastopov, tudi v tujini, njegov drugi dom je Irska, to pa je naznanjala tudi glasba, ki predstavlja izvrstno mešanico keltskega folk melosa, bluesa, pop nalezljivosti, tudi Americane, obenem pa je treba izpostaviti tudi prepričljivo metrično vklapljanje Danielove poezije znotraj samih točk spisane v angleščini, kar je dodatno magnificiralo samo sporočilnost njegove (zlasti) osebne izpovednosti. Kot povedano. Mož, ki zveni prej »angleško«, kot slovensko. Mož, ki ima v žepu močan material, material, ki se lahko vrti redno na radijskih frekvencah vidnejših slovenskih radijskih postaj.
Nastop Daniela Vezoje je vzbudil nemalo simpatij v občinstvu, ki je sklenitev njegovega koncerta sprejelo z vidnim odzivom odobravanja. Jedro obiskovalcev pa je sicer čakalo na nastop »indie rock« zasedbe Jardier. Ti so pravzaprav v celoti predstavili svoj studijski prvenec »Seasons«. Glavna ikona skupine, vizionar ter iniciator vseh ključnih glasbenih idej, ki definirajo zvok in slog skupine Jardier, je seveda Alex Raztresen (vokal, kitara), družbo pa mu v skupini delajo še: Andrej Zavašnik (bobni), Jure Pohleven (sintetizator, kitara), Dejan Slak (bas kitara) in Borut Perše (kitara). Jardier so neverjetna zasedba. Neverjetni v smislu samega perfekcionizma, ki ga je izkazoval že sam pogled na instrumentarij ter vso spremljajočo logistiko na odru. V celokupnem seštevku in ob Alexu v središčni vlogi čutno podoživetega vokalnega pristopa, je nastop Jardier prinašal zagotovilo prave zvočno izvedbene koncertne poslastice. Skovani za radijske frekvence, s kulturo močnih skladb melanholično koprnečega lesketa, tipskega anglo-saksonskega melosa, ki definira tudi jedro sporočilnosti nekaterih najbolj zanimivih zasedb Velike Britanije in so v svoji glasbeni kulturi podedovale predznak velike »art« imenitnosti in izrazne svojskosti. V um vskočijo Elbow ali Tindersticks v začetnem obdobju svojih karier. No in Jardier so pravzaprav na svojem (diskografskem) začetku. V žepu imajo za enkrat en album, vendar je ta izrazit in izpovedno neverjetno prepričljiv ter močan, kar pomeni, da se je do končne podobe kalil zelo dolgo. Skladbe, ki smo jih uživali z druženjem skupine v Tolminu, so odtis iskanja perfekcije komponiranja, kjer sobiva gošča naravnih zvočnih pastel z veliko muzikalično vrednostjo nalezljivega karakterja vodilnih napevov, v nenehnem dialogu velike spravljivosti.
Zvok je bil izvrsten, kontrasti med gradniki zvočne slike, jasno in razločno slišni, zvočna krajina skupine briljantno zapolnjena. Jardier so skupina, ki v zvočnem smislu, misli na vse malenkosti. Publika ni skrivala navdušenja, še zlasti ne pripadnice nežnega spola, ki so se nekajkrat med koncertom popolnoma predale prepevanju refrenov.
Vsekakor je osnovni in elementarni magnet zasedbe pevec in kitarist Alex. Nasploh s svojim izvrstnim vokalom oziroma visoko prijetno ter karizmatično vokalno barvo ter samim vokalnim pristopanjem. Vedno znova mimobežno asociira na vokalno pristopanje Elbow pevca Guya Garveya, le da se Alex giblje v nekoliko nižji vokalni tonaliteti. Čutno in za slovenskega izvajalca, zlasti kar se rabe angleščine tiče, pravzaprav brezhibno.
Bend uživa priljubljenost. To je dokazal tudi z nastopom v Tolminu. S svojo energijo in vizijo je dosegel v relativno kratkem času visoko prodornost. Prvenec »Seasons« je postal razprodan, zato je doživel svoj prvi ponatis. Jardier so z nastopom v Tolminu izkazali svojo veliko imenitnost, glasbeno rahločutnost, prodorni artistični ekspoze ter drzno močan glasbeni fokus, ki v svoji suverenosti enovito poganja ladjo petih izkušenih glasbenikov, naprej in navzgor.
na vrh