Težko danes še govorim o reportaži za koncert, ki se je zgodil pred dobrim mesecem. Minilo je predolgo časa, pa vseeno: bolje pozno kot nikoli. Za spomin - in v opomin, da danes glasbena scena bolj kot kdajkoli potrebuje medsebojno povezanost. Glavni akterji tega četrtkovega večera so jo še kako izkazali.
Kriza se v državi (in svetu) zaostruje, (mlajši) alternativni izvajalci si samostojno čedalje težje privoščijo že mini turnejo po Sloveniji. Zato so prisiljeni poiskati racionalne, a še vedno zanimive rešitve. Ena izmed teh je vsekakor koncertno združevanje žanrsko in idejno podobnih si skupin. Tega so se poslužile tudi tu obravnavane skupine: Barely Modern, Arhibald Arhibaldovich in Dečki iz dvorišta. V pravkar minulem decembru so se odpravile na kratko turnejo po Sloveniji z začetkom v sosednjem Zagrebu. Vse tri zasedbe se glasbeno napajajo v bogatem izročilu alternativnega in indie rocka, poleg tega pa pripadajo isti mladostniški generacije. Zvočno se sicer v marsičem razlikujejo, pa vendarle na zunaj tvorijo neko vsebinsko celoto, ki se pri prezentaciji preveč ne tepe med seboj. Kot smo videli v živo, se sploh ne. Tako medsebojno sproščenih in ujemajočih bendov že dolgo časa nisem videl ne na domačih ne na tujih odrih. Pomembno je še dodati, da so bili glavni iniciatorji turneje fantje iz skupine Arhibald Arhibaldovich.
Ko sem Jana in Žiga iz skupine Barely Modern par dni pred skupno turnejo na intervjuju vprašal kaj pričakujeta od nje, sem dobil občutek, da sta kar malo skeptično gledala na celotno situacijo. Čeprav sta v enem izmed vprašanj prej odgovorila, da med slovenskimi skupinami spoštujeta tudi Arhibalde, se je v zraku čutila neka negotovost glede ujemanja med skupinami. Bila je popolnoma odveč. Koncert je najbolj zaznamovala prav ta povezanost med soustvarjalci te mini turneje. Na vsakem koraku se je čutilo tovarištvo, kolegialnost in dobra energija. Zasedbe so se med seboj resnično dobro ujele. To je bilo še toliko izraziteje videti ob koncu zadnjega nastopa večera, ko so se Barely Modern na odru pridružila še člani preostalih dveh zasedb in skupaj evforično zaključili turnejo s skupinsko izvedbo skladbe ''Jedilna čokolada'' (Dečki iz dvorišta).
A že takrat nisem na odru ob vseh ostalih članih zapazil frontmana skupine Arhibald Arhibaldovich, Nejca Bitenca. Je to kaj napovedovalo? Ja, žal. Nejc je ta večer odigral svoj zadnji koncert s skupino. Čeprav se to na odru ni čutilo, je v skupini že kar nekaj časa škripalo. Začetna kemija med njim in preostalimi člani je zbledela in morda je za oboje še najbolje, da so se razšli. Nejc že deluje na novem avtorskem projektu, preostali člani zasedbe bodo najprej poiskali njegovo zamenjavo, v roku kakšnega leta pa si lahko obetamo tudi prvi album.
Na koncertu je bila skupno vsem trem zasedbam kratkost nastopa in slab zvok, ki (tehnično) ni dovoljeval kakšnih velikih glasbeno-poslušalskih presežkov. Gromka je bila večino časa popolnoma polna, kar se je glede na ceno ubogih 3€ tudi pričakovalo. Kot prva sta na oder stopila brata Šušnjar, ki sestavljata duo Dečki iz dvorišta. Kot zasedba sta v tem času uradno delovala šele približno en mesec, zato tudi obsežnega repertoarja od njiju ni bilo za pričakovati. Predstavila sta nam pet svojih skladb, ki jih odlikuje pristna bratska interakcija, zvočno pa ju vleče v najrazličnejše smeri alternativnega rocka, izraziteje v post-punk in jangle. Jezikovna podoba je večjezična (besedila so napisana v angleškem, slovenskem in srbohrvaškem jeziku), posebna značilnost pa je močni bariton vokalista (in kitarista) Nika Šušnjarja, ki v nekaterih odtenkih spominja na glas Iana Curtisa. Navkljub šele parim odigranim koncertom, sta pomenila prijetno (in zabavno) presenečenje ter večer otvorila na najboljši možni način.
Še pet minut ni minilo po koncertu dua Dečki iz dvorišta, pa so oder že zasedli Arhibald Arhibaldovich. Ob dejstvu, da je bobnar Peter Šušnjar pri obeh zasedba isti, to morda niti ni več tako presenetljivo. O Arhibaldih je bilo skozi vsa štiri leta delovanja že kar nekaj spisanega; vsekakor veljajo za enega najbolj ''čistokrvnih'' slovenskih indie bendov. To tudi sami ne skrivajo. In ravno to je bil kar nekaj časa tudi njihov problem. V njihovi glasbi je bilo namreč možno slišati predvsem glasbo drugih zasedb, veliko je bilo prevzemanja generičnih indie vzorcev…vse to kar velikokrat doleti mlade glasbene skupine. Tokrat pa je bilo povsem drugače. Imitacijo je zamenjala kreacija. Ta je bilo v resnici glede na potencial le vprašanje časa. V njihovi glasbi so se začeli kazati avtorski elementi, oblikovati so začeli lasten zvok in slog. Večletno preigravanje na različnih odrih po Sloveniji se kaže tudi v njihovem odrskem nastopu. Tu so zelo samozavestni, atraktivni, prezentni in uigrani. Njihov nastop je prava paša za oči in definicija energičnega nastopa. Posebno navdušujoč je angažma bobnarja Šušnjarja, ki ekipi ne daje samo utripa na odru, temveč tudi duha. Malokrat se namreč zgodi, da bobnar tako močni zasenči preostale člane ekipe, a hkrati deluje konstitutivno in povezujoče. Vsekakor srce in glava benda. Zato se navkljub odhodu pevca Nejca Bitenca, kaj dosti ne bi smelo spremeniti. Skupino ob takem razvoju čaka še svetla prihodnost.
To pa so vsaj do neke mere že okusili člani zadnje zasedbe na odru, Barely Modern. Prvaki alternativnega rocka v letu 2012. Njihov album We Cruise Like Tom Does je osvojil tako kritiško javnosti kot tudi številno poslušalsko množico. Po enoletni londonski epizodi so se vrnili nazaj v Slovenijo močnejši kot kdajkoli. Njihovi nastopi so čedalje bolj izpolnjeni, frontman Žiga Petkovšek kaže vedno več karizme, uigrani so kot le malokateri slovenski bend. Vse deluje naravnost perfektno, pristno in eksplozivno. Tempirana bomba rock'n'rolla in plesnih vibracij. Kot že nekajkrat prej so nastopili zelo udarno, brez sekunde prestanka (še vedno čakam na skladbo Mr. Man), dinamično in poživljajoče. Njihov ''live'' zvok je še agresivnejši od studijskega, pa že ta deluje zelo koncertno in prvinsko. Vsemu povedanemu ni več kaj dosti za dodati, le to, da že nestrpno pričakujemo nov album.
Večer in turneja se je zaključila z že omenjeno združitvijo vseh treh izvajalcev na odru. Izvedba ''Jedilne čokolade'' je bila predvsem zelo zabavna, simpatična in popevkarska. Prepeval sem si jo še celo noč. Tisto, kar bo meni kot gledalcu ostalo v spominu, je predvsem ta (že zgoraj opevana) povezanost, ki jo je bilo težko spregledati med člani različnih zasedb. Čeprav povezovanje različnih skupin za izvedbo turnej do sedaj ni bila neznanka, pa se bojim, da bo v prihodnje za manj znane skupine postal to edini način, da se predstavijo širšemu krogu poslušalstva.
na vrh