Skupina Adam, sinonim za slovensko ustvarjalno rock glasbo, leto dni po izidu prvenca Alfa (recenzija, intervju) ostajajo sveži in polni energije kot tisti trenutek, ko so opravili svoj prvi koncert. Še več, kvartet v zasedbi Gregorja Jakaca na bobnih, Aneja Kočevarja na bas kitari, Petra Dekleve na kitari in za mikrofonom ter Damirja Lisice z vodilnim glasom in poigravanjem s theraminom je še dozorel, medsebojna uigranost se je dodatno približala popolnosti in energije je več kot kdajkoli. Alfa v živo je po letu dni še omega. Približno dve leti pa je preteklo tudi od koncerta, ki so ga glasbeniki opravili v Orto Baru (reportaža), tako da sta bila čas in prizorišče včeraj prava za resnično obletnico debitantskega albuma Adamov.
Imena govorijo zase, glasbenikov ni treba posamezno predstavljati. Vseeno je popolnoma drugače gledati dotične tipe na odru, njihovo interpretacijo lastne glasbe pred množico in količino osebnega vložka v sam nastop. Kar smo videli včeraj, je bil nastop "par excellence". To je bila predstava, kjer se sestavijo vsi vidiki prave ideje glasbe, resničnega muziciranja; Adami podajajo glasbo zaradi nje same in ko je to primaren cilj glasbenih genijev, je rezultat seveda izjemen. Vsak pravi glasbeni navdušenec je tako včeraj, verjetno nevede, z vstopom v Orto Bar vstopil v muzikalno utopijo. In takšna priložnost je v Sloveniji prekleto redka.
Ne vem, od kod takšen žar in čar včerajšnjih Adamov. Glasbeniki niso imeli le dobrega dne, na delu je bilo vsekakor še nekaj drugega. Opazovati na delu kitarskega maga Deklevo je bilo čarobno - začaral je množico, zakar je bilo tudi vzklikanje njegovega imena povsem upravičeno. Dejstvo je, da "Pero" natančno ve, kako se reči streže, vendar neverjetno poznavanje kitarske struje ni vse - predvsem sta bila oseben vložek in čustva tista, ki sta naredila njegovo predstavo hvalevredno. Kitarist je malodane prelival svojo kri med nastopom. V nekem trenutku je presenetil celo samega sebe ter potreboval kratek odmor, da se je vrnil iz transa, v katerega je s koncem komada "Včeraj, danes, jutri" spravil celotno publiko. O medigralnem "groovanju" sploh ne bom izgubljal besed - je pa najlepše, ko tudi sami glasbeniki uživajo ob svojem špilu, saj takrat naravno od sebe pridejo tudi razna poigravanja, improvizacijski vložki, ki jih v "Perovem" igranju ni manjkalo. Tovrstnih pozibavanj, pa še takšnih bolj ekscentričnih, je bilo videti tudi pri Damirju Lisici, ki je fantastično pokazal, kako glasba Adamov seže veliko dlje kot le do ušes in desne možganske poloble - skupaj s fenomenalnimi besedili sežejo vse do srca. Včeraj smo začutili metuljčke v trebuhu, adrenalin po žilah, srh po koži, prehiter utrip srca. Ob vsem smo si dajali ritem z nogami, ki je prišel sam od sebe, slišal pa je na ime Gregor Jakac. Če vam njegov nastop ne zvabi nasmeha na ustnice, potem je slednje nemogoče. Gregorjev energični presežek, ki je hkrati še en dokaz, da najboljša glasba izhaja iz želje po njej, je še doprinesel k mozaiku Adama; tega je dokončno dopolnil še Anej Kočevar, "Pinky", kot ga je včeraj označil "Dado", ki je prav tako prikazal lepo število trikov iz ceha basistov.
Jasno smo včeraj slišali celotno Alfo, manjkal je le komad "Ključ", so nam pa zato Adami postregli s "Tekočimi kristali", komadom, ki je na voljo na kompilaciji "Rokerji pojejo pesnike VI", ki je nastala, logično, v okviru projekta "Rokerji pojejo pesnike". Sicer gre za poezijo Nina Flisarja, pesnika, urednika in publicista. Setlista je bila tako bolj ali manj popolna, morda bi si največji ljubitelji (no, zagotovo tudi ostali) želeli slišati še kakšno akustično različico skladb (npr. "Punkerja"), vendar so to že skorajda pobožne želje. Vsekakor si lahko obetamo v prihodnosti Adame "unplugged".
Včerajšnji koncert bi tako lahko hladne pustil edinole avdiofile. Roko na srce, inštrumenti so bili včeraj nekoliko preglasni oz. vokal pretih, vsaj v prvem delu koncerta. "Dadota" se je težko razločilo v sili bučne ritem sekcije in premnogih efektov kitare. Veliko nas je tako na pamet znalo besedila, pa vendar mi je žal za tiste, ki morebiti besedil še niso slišali; vokalna linija je bila večji del, kar je prišlo do naših ušes od Damirja. Zato pa se je v drugi polovici koncerta vse nekoliko ojačalo, tako da je bilo stati pod zvočniki že kar nevarno; če ne drugega, je bil tokrat vokal slišen. Naj bo to omenjeno le toliko, da bo skupina še stremela k popolnosti, saj tole zadnje napisano nikakor ni pokvarilo celovitosti nastopa.
Neverjetno je, kako tudi takšna skupina, kot je Adam, dobi povprečen obisk, čeprav ne morem napisati, da je bilo včeraj malo ljudi. Pač pa jih je bilo premalo za skupino kova Adam. Današnja povprečna slovenska scena z vsemi prsti kaže na njih, na njihovo izvirnost, znanje in kvaliteto. Prepričan sem, da bi Adam angleškega porekla z angleškimi besedili prebili svetovni trg, kajti glasba in performans v živo krepko presega ne le statičnost slovenskega rocka, temveč se lahko kosa z najboljšimi s svetovnega trga. Naj bodo torej zadnje besede besede spodbude in poziva - Adamom, da naj se ne predajo in nadaljujejo tako, kot so si pot zastavili zaenkrat in Slovenceljnom, da naj se spravijo iz svojih brlogov in obiščejo koncert, ki jih bo vrgel na riti.
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh