Ponovna pot na Dunaj, vendar tokrat na glasbeni spektakel za mlajše generacije. O čem je govora? O tradicionalnem Never Say Die Touru seveda. Letošnji program je prej kot karkoli drugega bil izbran za mlajše. Gasometer sicer ni bil polno nabit a bilo je zelo mladostniških obrazov. Tudi iz Slovenije je prišlo precejšnje število navdušencev.
Skratka...vrata naj bi se odprla ob 18:00 in show naj bi se začel ob 19:00 z We Came As Romans. A na naše presenečenje so se fantje že bližali koncu svojega koncerta, ko smo mi prišli notri. Kaj nam to pove? Predčasen začetek in napaka v organizaciji. Sicer nas je ta napaka spremljala cel večer, a smo že nekako znesli.
Da ne bi ponovili iste napake oz. doživeli napake organizatorjev, smo tokrat šli malo prej notri, da bi si zagarantirali ogled celotnega koncertnega nastopa britanskih Your Demise. Prav tako kot WCAR so tudi YD začeli predčasno, a smo jih ujeli na samem začetku. Množica je norela ob prihodu vokalista Eda Mcraea. Skakalo se je, kozarci so frčali naokrog, pelo se je oziroma bolj kričalo, kot pelo. Your Demise naj bi veljali za hardcore. To bi si upal trditi 4 leta nazaj, ko so bili bolj underground ter na samem začetku svoje kariere. Kaj se je skozi čas zgodilo? Fantje so se prodali založbam in začeli delati kvečjemu popcore, če mu lahko tako rečemo. Show sam po sebi je bil totalno razočaranje. Ob poslušanju albumov, si človek ustvari še dokaj dobro mnenje o njih. A to česar smo bili deležni v živo je bila prava polomija. Vneti fani (ki štejejo 16 let in manj) so bili v sedmih nebesih ob pogledu na svoje heroje. Ne moremo jim zameriti glasbenega neznanja. Konec koncev, tukaj gre za trend in stil. V glavnem...po polurni muki tako imenovanega hardcorea smo končno dočakali konec.
Pavza se je več kot prilegla ter kozarec vode je bil odrešitev za žejo. Ker ni bilo drugega dela med pripravo na naslednji band, smo opazovali kako vsi vneto hitijo od ene stojnice z merchom do druge. Kot da bi jih sam Lucifer obsedel, so hiteli s kupovanjem. Fashion je tukaj beseda ključnega pomena.
Čas je bil za ponovni vstop v dvorano in ponovno se je zgodilo isto. Predčasen začetek in zamudili smo prvo pesem germanskih War From A Harlots Mouth. A nič za to. Nevem kako opisati njihov žanr glasbe, a so bili v vsakem pogledu boljši od YD. Nekakšen metalcore v fuziji z vsem kar jim je prišlo pod roko, je delal boljšo atmosfero. Kot je že znano za večino današnjih core izvajalcov (vokalistov), je tudi njihov slavček bil zelo shiranega videza. Kaj lahko pričakujemo? Zelo dobro kričanje na ves glas in slabše globoke vokale. A kot že rečeno, so bili še zmeraj boljši od Britancev. Kar je pa najbolj presenetilo občinstvo, je bilo vprašanje: Zakaj so WFAHM tretji po vrsti in ne prvi? Odgovor je enostaven. Poznanstva in sodelovanje s sebi domačimi Imperial Clothing. IC ima prav tako svoj sedež v Nemčiji od koder prihajajo tudi WFAHM. Zanimiva infomarcija kaj ne? Skratka...pol ure je bilo dano tudi njim in počasi se je čas iztekel in so mogli končati. Dobili so svoj zasluženi aplavz in v miru ter z nasmeški na obrazu so lahko odšli z odra.
Zopet pavza in kozarec vode da navlažimo izsušena usta. Rutina fanov je bila zopet ista, samo drugi obrazi. Obleganje merch stojnic. Navali narode!
Ob vstopu v dvorano zopet isto, vendar je prešlo že v navado. Predčasen začetek seveda. Tokrat je na oder prikorakal ameriški ansambel po imenom Emmure. Dober zvok, udarna glasba in prav tako udaren vokal. Vse je bilo lepo in prav, dokler ni vse začelo zveneti isto. Monotona glasba v kateri je bilo slišati samo 2-step ter na trenutke tudi malo rapanja je na poslušalce prineslo resne in zdolgočasene izraze obrazne mimike. Uživali so samo tisti, ki so moshali in izvajali hardcore ples. Kot je bilo veliko navdušenje, je bilo še večje razočaranje in vse kar smo delali je bilo čakanje na konec. Na naše veselje so hitro končali in bili smo pomirjeni.
Odkorakali smo ven na partijo pogovora in zopet na rundo kozarca vode. Obleganje merch stojnic je bilo še zmeraj v teku. Nobene spremembe.
Tokrat so bili na vrsti kalifornijski Bleeding Through, ki so le boljši in bolj izkušeni od vseh bandov, ki so igrali pred njimi. Zatorej smo pohiteli v dvorano in glej to presenečenje. Nismo zamudili. Zavzeli smo svoje pozicije in dočakali fante in dekle da so prišli na oder. Glasba je začela svoje in skozi čas je na oder prišel tudi mali, vendar nabildani vokalist Brandan Schieppati. Občinstvo je ponorelo, še posebej ženska populacija. Le katera se lahko upre izrazitemu ameriškemu six-packu? A kot je nabit njegov mišični sistem, je nabit tudi njegov glas. Ko je kričal, je kričala tudi publika. Ko je izustil clean vokal, je isto naredila tudi publika. A ni bil samo Brandad deležen pozornosti vseh. Tudi basist Ryan Wombacher je dobil svojih pet minut slave z izvajanjem nekakšnih glasbeno-karatejskih gibov. Ne moremo pa spregledati tudi ene od metal lepotic, ki krasi ne samo BT temveč cel metal svet. Znana je pod imenom Marta Peterson in njena vloga je biti lepa ter igrati klaviature. Zanimivo je tudi to, da je višja od svojih so-bendašov. Da ne zaidemo z glavne teme...band je igral odlično in 45 minut je bilo premalo če se vpraša mene in mnoge druge. A vsaki stvari pride konec in tudi BT so končali in dobili aplavz, žvižge in pet-minutno dretje: ''We want more!''
Ponovna pavza, ponovna rutina vseh mladih in ponovno je bil čas za vstop v dvorano.
Tokrat so nas čakali Comeback Kid, ki so začeli začuda točno, kot je bilo napisano. A njihova glasba je nekoliko drugačna od te, ki jo igrajo bandi s katerimi so bili na turneji. Ogled 3 komadov je bil čisto zadosti, da sem dobil vtis o njihovi glasbi in oderskem performansu. Glasba, ki povzema vse od punk rocka pa do trash metala in metalcore vokal definitivno ne sodijo skupaj. Kaj reči? Zvok je bil urejen in osvetljava prav tako. Nastop tudi ni bil slab, vendar glasba je bila tisti faktor, ki je odgnal mnoge ven iz dvorane na svež zrak, polurno debato in kramljanje o vtisih razvoja dogodkov v dvorani.
Po pol ure je publika začela masovni naval v kadilnico in vedeli smo da so Comeback Kid končali. Končno!
Da ne bi česa zamudili, smo odšli takoj v dvorano. na prizorišču so bili zadnji! Zvezde večera Parkway Drive. Med postavljanjem njihove odrske scene, se je v ozadju vrtela glasba Slipknotov, kar je ustvarjalo pravo razoploženje pred nastopom zasedbe. Čakanja pa je bilo kar precej, preden so se le prikazali na odru. Kar dobre pol ure. Končno so se Avstralci znašli na želenem mestu. Luči so se ugasnile in dvorana se je ovila v temo. Slišati je bilo le navdušeno "dretje" publike, ki je skorajda umirala od nepotrpežljivosti. A vendarle je dočakala prihod svojih herojev in "moshpit" se je začel. Več kot navdušeni Winston McCall je svoj mikrofon vihtel, kot vihti le pravi vitez svoj meč. Melodika njihovega metalcorea ter Winstonov vokal, sta množico pognala v "circle-pit" ter množično skakanje. Nekje sredi koncerta je Winston prinesel žogo za ameriški nogomet, jo zalučal v občinstvo ter rekel, da kdorkoli jo odnese do njihovega "mercha", bo prejel 50 evrov v gotovini. Nekemu srečnemu Avstrijcu je to uspelo in ob prejemu plačila je takoj plačal rundo piva za svoje kolege. Da pa nebi ostali brez vsega je Winston v množico vrgel še dve napihljivi žogi, ki sicer sodita na plažo. A kmalu po tem, je band odšel z odra in scena se je spremenila. Na oder so prinesli palme, spremenjene so bilte tudi kulise v ozadju, ki so "risale" morje in sončni zahod. Počutj poležavanja na plaži torej. Na odru ni manjkal niti napihljiv čoln pripravljen za srečnega izbranca iz publike, da se je vrgel vanj in začel veslati po publiki. Pet minut je zdržal, potem pa potonil v morju ponorelega občinstva. A kot je znano za Parkway Drive, se je koncert kmalu zaključil in publika je bila vidno razočarana. Nastop Parkway Drive dober! Vse torej dobro le izbira skladb v reperotarju je skrivala še nekaj rezerv. Senco na koncert so metale zlasti skladbe iz novega albuma, ki ni ravno prirasel k srcu poslušalcev. A vseeno je bilo veselje fanov očitno. "Surferski" dečki so se preklonili in zahvalili publiki za tako številen obisk.
Odhod iz dvorane je trajal malo dlje, saj se ozko grlo na izhodu močno zgostilo, ob hkratnem pritisku 1500 glav. Turneja v letošnjem letu torej ni presegla navdušenja, kot je to uspela leta 2009 in še pred tem leta 2008.
A vseeno ne moremo reči, da je bila v čem slaba. Kot pravi znani rek:''A lesson lived is a lesson learned''. To je bila zagotovo lekcija v dobrem smislu.
fotografije: Tjaša Saje
na vrh