Pa je prišel v naše loge še nekdo iz plejade sodobnih blues rock glasbenikov. Britanec Ian Siegal. Komponist, pevec, kitarist in seveda kantavtor! Kam drugam kot v Vrbo na Koroškem in dobro nam znani klub Bluesiana Rock Cafe. Ian ni neznanec v Bluesiani. Tam je že nastopal pred leti, tako kot je tudi že v slovenski Postojni. Siegal je prišel v Bluesiano z novim darilom za oboževalce - osmim studijskim albumom imenovanim »Man and Guitar«. To pot z električno spremljavo ustaljene ekipe treh glasbenikov, ki ga na koncertnih odrih spremlja že vrsto let.
Uigrana ekipa oziroma kvartet, ki ga ob SIegalu zastopajo še kitarist Dusty Ciggaar, basist Andy Graham in bobnar Nikolaj Bjerre, je odprl svoj nastop kakih petnajst minut pred deveto zvečer. Na prizorišču se je znova nabralo kakih petdeset obiskovalcev, a povsem drugačnega zastopstva, kot pred dnevi na koncertu zasedbe Steamroller (na istem prizorišču). Ian je na avstrijskem Koroškem kar dobro znan glasbenik, saj njegovih preteklih nastopov tu nikakor niso pozabili. Kar nekaj obiskovalcev se je med koncertno izvedbo prav voljno vključevalo v petje refrenov nekaterih skladb oziroma koncertnih favoritov.
Tokratni nastop ni sodil ravno med tiste, ki bi se jih Ian kdaj v prihodnje pretirano rad spominjal! Ian je imel kar nekaj težav med koncertom. Že v uvodni skladbi je namreč strgal struno na svoji glavni kitari. Ker ob sebi ni imel tehnika, ki bi znal struno zamenjati, je preračunal, da bi ga menjava strune stala preveč časa, zato je kitaro odložil v kot odra, točneje prislonil na svoj kombo ojačevalnik ter prijel v roko drugo kitaro, s katero pa je imel nenehne težave, saj se je vseskozi obupno razglaševala. To je seveda kaj hitro ugotovil tudi čuječni Ian osebno, a je potencialno nejevoljo hitro spremenil v zabaviščni park, saj je kot Britanec dobro vešč črnega humorja, pri čemer je za osrednjo figuro posmeha to pot izbiral najraje kar samega sebe. Ne glede na to, da Ianova kitara ni optimalno funkcionirala v zvočni sliki novega koncertnega izkustva, je mož obdan s tremi odličnimi glasbeniki, ki so skozi leta z Ianom v kompaniji prevalili konkretno koncertno kilometrino, zato na odru nikakor ne zatajijo v svojih dejanjih. Ob sila precizni in čvrsti ritem sekciji, je pogled mnogokrat obstal na dejanjih kitarista Dustya, ki je s svojimi ročnimi spretnostmi zagotovo prinašal levji delež k prepomembnemu razgibanju točk koncertnega repertoarja. Ob teh opazkah, pa je seveda vseskozi neizpodbitno jasno, kdo je tu glavni! Ian SIegal s svojim karizmatičnim vokalom, kot tudi samo odrsko figuro. Mož ni oborožen s posebno veščim znanjem igranja kitare. Ta mu služi večinoma za »ritmično opornico« – spremljavo. A je Ian imponiral s predano-podoživetostjo vokalnega performansa, ki je skozi niz bluesovskih točk občasno obteženih s heartland rock pridihom, kar je vleklo (v melosu vokalnih linij) na Bruce Springsteena, nadalje vpeljevanju »surf« in »rock a billy« trenutkov, kot tudi celo »tex mex« odklonov, ponudil polnokrvno otipljiv koncertni šov skozi polni dve uri nedeljskega večera!
Tam po uri in pol, je Ian še enkrat »skrušen« in sit obupnega zvoka rezervne kitare vprašal v publiko: »Kaj res nihče med vami ne zna zamenjati strune na kitari?« Pa se je pojavil dobri hrabri sivolasi mož in gospod, ki je stopil na oder, odnesel Siegalov Telecaster do Bluesianinega šanka, sedel na barski stol in se lotil dela. Ian je med nastopom predstavil le eno novo skladbo I Am the Train, sicer pa ni zaobšel niti priredb svojih najljubših izvajalcev, kor je denimo tex mex moment v skladbi Carmelita Warrena Zevona, pa Howlin Wolfova Back Door Man, nadalje skladba I Can't Stand Up for Falling Down (orig. Sam & Dave), hudimano dobro spreobrnjeno Princeovo Get Off ter v dodatku Forever Young Boba Dylana, ki jo ne nekoč davno tega »preslovenil« v svoji različici naš legendarni kantavtor Tomaž Domicelj! Koncert je kulminiral v zaključni vrhunec izvedbe porogljivih avtorskih stvaritev She Got Devil in Her in I Gotta Try You Baby, kot tudi skladbe Falling on Down Again.
Ne bom rekel, da je koncert jemal sapo. Bil pa je silno prikupen in simpatičen koncertni večer, ki ga je dostavil z vsemi žavbami dodobra podmazani Ian Siegal s četo odlično uigranih glasbenikov, ki so priredili v dveh urah odlično zabavo. Potem, ko je bend že odigral obvezni dodatek in se poslovil z odra, narod ni prenehal aplavdirati. Aplavdiranje ni ni ni pojenjalo. Lep sveženj minut po koncertu! Kljubovanje se je publiki izplačalo, saj so gromoviti ploski priklicali znova na oder oder so priklicali Siegalovo spremljevalno zasedbo. Trio torej, kjer je Dusty prevzel vokalne dolžnosti, je večer nadaljeval s krepostno mešanico blues rock standardov v katere je slikovito mešal odklone k surf rocku in rocka billyju. Koncert Iana Siegala? Prvovrsten alibi za slikovito popestritev nedeljskega večera!
na vrh