Ian Siegal je predstavnik novega blues vala, ki ga zastopa kar nekaj izjemnih kitaristov širom sveta, na čelu s komercialno daleč najbolj razvpitim med njimi, Joem Bonamasso seveda. Tudi Ian Siegal je dobitnik številnih prestižnih nagrad za svoje glasbene dosežke in nesluteni talent, ki ga kot unikatni interpret, poseduje v izobilju.
Tako kot ducat odličnih in izjemnih glasbenikov, ki zastopajo samo špico najboljših in najbolj posebnih kitaristov/vokalistov na svetu - na čelu z Ericom Sardinasom, Philipom Sayceyem, Richiejem Kotzenom, Ryanom McGarveyem in še kom, velja šteti Iana Siegala prav tako za vrsto hišnega inventarja znamenitega avstrijsko-koroškega kluba Bluesiana Rock Cafe v Vrbi na Koroškem. Ian vsaj enkrat letno obišče ta klub z novim koncertnim nastopom. Bodisi ob spremstvu svoje skupine, ali ločeno. Povsem sam. Opasan z akustično kitaro in seveda vokalom.
Tako je bilo tudi na zadnjem uradnem koncertu v letu 2015, ki je bil organiziran v Bluesiani. Ian je s svojimi nastopi v tem klubu osvojil kopico zvestih podpornikov in pripetilo se je, da je prav na ta zadnji koncert prišlo reci in piši blizu 200 obiskovalcev. In prav takrat se pripeti, da ostane šefica kluba, edinstvena Gudrun Kofler, povsem sama, brez službenega osebja (to leti v prvi vrsti na postrežbo), ki si je v teh dneh vzelo dopust. A je z rutino in izkušnjami izpeljala prav vse naloge mnogoterih funkcij popolnoma sama. Fascinantno, ni kaj.
Ian Siegal se je še pred nastopom prešerno sprehajal po klubu, svečano oblečen, od glave do pete. Tudi na lakaste čevlje ni pozabil. Na odru sta ga čakali dve akustični kitari, stol ter kozarec rujnega rdečega vinca. Publika je v prostoru svoje stole primaknila skoraj povsem do roba odra, kar sicer ob njeni siceršnji zadržanosti, ni ravno običaj. Obetal se je prelep koncertni večer zaključnega prednovoletnega rajanja v Bluesiani. Siegal je svoj nastop po pričakovnaju razdelil v dva dela. Material, ki ga je izvajal, je bil sestavljen iz avtorskih skladb, skladb za katere je dejal, da so jih napisali njegovi prijatelji in glasbeniki ter seveda priredbe nekaterih klasiik. Mož zapisan samosvojemu stapljanju bluesovskega žanra s country folk ter celo rag-time in tex-mex komponentami, je začel svoj prvi del izvajati malo preko devete zvečer. Navduševal je s svojim kameleonstvom, kar se prilagajanja vokalnih barv tiče. Obenem je osupnil s svojo čutnostjo in podoživetostjo. Ian prednjači v vlogi vokalista, pred vlogo kitarista. Vsekakor je kitara prirasla nanj. Večkrat z naprstnikom na prstancu, kar je občasno izvabljalo celo zvoke stare šole delta bluesa. Spoznanje, da ti seže Ian v solo izvedbi, to je le ob spremljavi akustične kitare, še globje in bolj pod kožo, ni nobena nenavadnost. Mož je pokal od vse vživetosti in vse pristnosti izvedbe materiala, ki ga je podajal skozi svoj nastop.
Kar je posebna draž Ianovih koncertov, pa velja za implantacijo njegovega izjemnega smisla za kreacijo najbolj črnega humorja, ki si ga lahko človek sploh lahko zamisli. Po britansko pač. Pravzaprav mejijo njegovi nastopi takšne vrste, kot je bil ta prednovoletni v Bluesiani, že na »stand up« komedijo. Zlasti v premorih med skladbami ne skopari z britjem norcev, še posebej na svoj račun. Tako se je zahvalil med drugim tudi letalski družbi Easy Jet, ki mu je polomila akustično kitaro med letom. Ian je v Buesiani namreč nastopal z dvema izposojenima akustičnima kitarama.
Cinizma in samoparodije so polna tudi njegova avtorska besedila. V zaključnem delu je še enkrat pritegnil k sebi občinstvo, ki ga sicer nikakor ni želelo izpustiti z odra, s skladbo, ki je v refrenu nosila verze: »Because I can't get no pussy«. V prvi kitici je to letelo na Michelangela, ki je zato raje ustvarjal umetnine, v drugi kitici pa na Shakespearea, ki je raje pisal knjižna dela. No ob koncu je Ian pripomnil sledeče: "Maybe the funniest thing about that is, that Michelangelo was a gay, and Shakespeare probably, too." Možu torej nenehno bliska na polno v glavi. Ob obvezni spremljavi več izpraznjenih kozarčkov rujnega vinca seveda.
Ian je bil zmagovit s svojim ponovnim nastopom v Bluesani. Znova je prepričal, da gre za enega najmočnejših interpretov novega bluesovskega vala. Ob koncu je dejal, da se aprila vrača s spemljevalno skupnio znova v Bluesiano, bojda pa je za 22.04.2016, potrdil tudi nastop v ljubljanskem hotelu Grand Union. Priredite si torej tudi samu večer nepozabne zabave v družbi izjemnega Iana Siegala. Sedaj se vam ponuja prelepa priložnost.
na vrh