Za vas nisem prepričan, ampak sam sem se postojnskemu predjamskemu dvorcu včeraj zvečer približeval z vročičnim pričakovanjem nadebudnega blues entuziasta. Kar je seveda razumljivo, saj je vendarle šlo za otvoritveni koncert težko pričakovane četrte sezone zdaj že močno rešpektiranega Postojna Blues festivala. Ta je minil v prijetno naelektrenem ozračju čudovitega predjamskega dvorca, kjer nam je ljubiteljem bluesa bila ponovno dana priložnost razvajati se ob umazanih zvokih te skrajno nepredvidljivega, zato toliko bolj mamljivega načina glasbenega izražanja. Za uvodno ogrevanje življenjsko pomembnih vitalnih organov, tako ponosno stoječih moških, kot tudi malce manj sumljivih ženskih, so z bombastičnim prikazom energije in moči tradicionalne bluesovske šole poskrbeli Ian Siegal in njegova banda treh odličnih italijanskih glasbenikov, ki sliši na ime Mike Sponza Band. Predvsem slednji so s svojo navdihnjeno in dominanto odrsko držo pomagali pregnati marsikateri predsodek o laški pregovorni nekompatibilnosti s karakterno močno glasbo, ter seveda predvsem z bluesom.
Mike in Ian sta karakterno zelo raznolika tipa. Medtem ko se prvi poleg prepoznavno impresivnega minimalističnega pristopanja ne brani spogledovanja z hitroprstimi kitarskimi prijemi, Ian najraje biva v ležernejših atmosferah, kjer čutnost njegovega izraza prihaja do popolnega razpona. Kar se z intenzivnostjo oddajanja strasti tiče, bi s trditvijo, da v svoji malhi slednje Ian poseduje več, delali našemu italijanskemu prijatelju veliko krivico. Tu gre predvsem za dva popolnoma različna načina, ki sta se skozi včerajšnji mrzli postojnski večer krasno dopolnjevala.
Mike Sponza je večer odprl z kompaktnim, dodobra izpiljenim blues/funkom KK Blues in 19 Years, s katerima je že v začetku upozoril na prisotnost svojega impresivno mehkobnega glasu, polnega emotivnega naboja, ki je spominjal na nenavadno kombinacijo Guyeve in Crayeve vokalne šole. Mike je, vsaj kar se vokala tiče, očitno dodobra preučil zapuščino obeh velikanov bluesa, med katerima zdaj njegov glas ubira srednjo pot. Podobno impresivna je gospodova kitarska igra, ki jo Sponza dostavlja z osupljivo lahkotnostjo in kontrolo. Imenitni Mike je na polno izkoristil dano priložnost za razkazovanje svojih interpretacijskih kvalitet, ki so ob kasnejšem Ianovem vzponu na vodilno mesto te hecne črede bluesovskih postopačev, v poplavi britančevih jenkijevsko bahavih izbruhov nenadoma poniknila. Sledi Sugar Rush, Siegalova dinamična skladba. Biser moderne bluesovske šole izkazuje Ianove vsestranske vokalne "imitacije" bluesovskih interpretov, od Alberta Collinsa, do bahavega grgetanja Howlin' Wolfa. Ian v osnovi vseskozi ostaja zvest tej enkratni zapuščini Mississippijeve delte. Gledano iz poslušalčeve perspektive, uspe druženju Sponzine mehkobne, lahko bi rekel skorajda pop blues retorike, z neukročeno Ianovo južnjaško liriko, ujeti nekakšno nesluteno čarobnost, iz katere se postopoma razvija razburljiva blues branža. Poskočnejša ritmika Little By Little je pravcati eksponat omenjenega vokalnega prepletanja, ki kmalu zatem zavije še v eruptivno in humorno dodelano kitarsko medigro. Vsa čast fantoma.
Ob tako dominantnem glasbenem izražanju se lahko kaj hitro pozabi na dva preostala protagonista, ki pa seveda ostajata še kako pomembna člena. Superiornemu kitarskemu izpostavljanju uspešno kljubuje hammond Michelea Bonivente, ki poleg občasnih bolj sramežljivih solističnih napadov, skrbi tudi za konstantno zalaganje z za blues prepotrebnimi odsekanimi basovskimi linijami. Te je vseskozi odlično nadgrajeval Moreno Buttinari. Zanimiv ritmični dvojec je obema kitaristoma ponujal trajno kvalitetno oporo, na katerih se je gradila podoba Elmore Jamesovske She Got The Devil, sijajne Big Boss Man, I'll Play The Blues Alberta Kinga in prelepe balade Fallin' On Down. Enostavno zasnovan motiv slednje, po zaslugi svoje poslušljivejše narave, upravičeno požanje bučno odobravanje občinstva, ki ga je melanholično pozibavanje popolnoma prevzelo. Za izvajalca, ki se trudi do zadnjega detalja prevzeti imidž neposlušnega južnjaškega kmetiča, je za razliko od širokoustega postavljanja, sposobnost bolj uglajenega izrazito čutnega dojemanja še kako dobrodošla. Trenutek za blues s pridihom funka nastopi s sijajno Butter, kjer se po dolgem času v dir po črno belih tipkah ponovno spusti Michele. Smešna zadevica, postane še zabavnejša ob Ianovem direktnem izpostavljanju tipa sanjske ženske. "I don't want no skiny woman, I want a woman with some meat" se glasijo kitaristove besede.
Fantastična blues rock ekskurzija se zaključi z impresivno You Cant' Always Get What You Want, velikim finalom, kot nostalgičnim spominom na čase, ko se je "kavbojec" Ian Siegal znojil, ko ej odpiral koncertr pred Billom Wymanom. Resnično dosti bolje od tega ne gre!
Besedilo in fotografija: Daniel Pavlica
na vrh