Postojnski festival bluesa v svojem šestem nadaljevanju nesramno razvaja s ponudbo koncertnih dogodkov. Kako nesramno opoteča je lahko sreča pa smo videli minuli četrtek, ko je prostore Jamskega dvorca za slabi dve uri okupiral stari znanec Ian Siegal. Britanec močno poudarjenega ameriškega naglasa je v program vskočil praktično v zadnjem trenutku, po odpovedi nastopa sočnih deklin Cherry Brake Wells. Siegalova zasedba se je predstavila v trio formaciji Iana kot kitarista in vokalista, basista Andyja Grahama in bobnarja Nikolaja Bjerre.
Ian Siegal se ponaša s slovesom glasbenika, ki ima blues v krvi, kot pa je pokazal četrtkov koncert, pa stric slednjemu rade volje primeša še nekaj na alkoholu baziranih vlažnin. Kdo ve, mogoče je bila skušnjava po kozarčku žganine v mrzlem postojnskem večeru enostavno prehud zalogaj. Seveda je bil scenarij večera od tu naprej praktično zapečaten. Siegal se je spustil v demonstracijo bazične bluesovske folklore, ki je ob precejšnji statičnosti zvočne postavitve skoparila s pričakovanim čustvenim iskrenjem. Inštrumentalno navdahnjenih trenutkov je bilo le za vzorec (sploh v prvi polovici nastopa), pravzaprav je trio na trenutke izkazoval prav neresnost, če ne celo nezainteresiranost, ki se je neredko izlivala v brezdušne in vsebinsko izpraznjene improvizacije, okoli katerih so se v vlogi t.i. programskih "fillerjev" nagrmadile še medle priredbe standardov iz sveta rocka in bluesa. Podoben "zajebantski" sindrom se je polastil tudi Iana Siegala. Njegova kitarska igra je bila temu primerno manj osredotočena na luščenje bistva blues rocka, večinoma je delovala mlačno, je pa stric omenjeno pomanjkljivost rade volje kompenziral s stresanjem neumesnih komentarjev, ki so na želenem učinku komičnosti izgubljali kot po tekočem traku. Odzivnost že tako tradicionalno rezervirane slovenske publike je bila posledično zreducirana na nekaj posamičnih ter vse prej kot iskrenih krikov navdušujočega odobravanja.
Seveda bi bilo napak trditi, da Ian Siegal nima izluščenega občutka za "vlaganje" klenih blues rokerskih vsebin, navsezadnje je stric nekoč davno poganjal celo kolesje spremljevalne zasedbe ex-Rolling Stones kamerada Billa Wymana, z zavidljivo nabreklim pušeljcem simpatij pa jo je Ian odnesel tudi ob zadnjem obisku Postojne, torej septembra leta 2007 (RockLine reportaža tukaj), ko je Angležu pripadla čast otvoritve sezone Postojna Blues festivala. Nadležno prisotnost močno kiselkastega priokusa večera je kitarist glede na splošno razpoloženje kar malce presenetljivo nevtraliziral z nenadejanimi prebliski navdahnjenih izvedbe skladbe "Falling On Down Again", nekaj prostora za sentimentalnost pa si je zasluženo izborila "Take A Walk In The Wilderness". Dva redka trenutka večera ob katerih je bilo resnično moč uživati.
Da je Ian zrasel ob guljenju kitarskega vratu je seveda nesporno vsaj toliko, kot je nesporen njegov talent. Vsekakor pa bi gospodu v prihodnje priporočali kanček več profesionalnosti v odnosu do publike. Predvsem postojnska si zasluži zvrhano mero zavzetosti in artističnega iskrenja odrskih akterjev, saj je že pol ducata let praktično edini tvorec konkretnega bluesovskega dogajanja na Slovenskem.
Fotografije: Mojca Perdih
na vrh