Ian Anderson s prvovrstnim teatralnim nastopom, dokazal, da povprečen človeček v 'razvitem' svetu tudi po štirih desetletjih ostaja 'trčen kot opeka'
Štirideset let je minilo odkar so legendarni progresivni rockerji Jethro Tull pod flavtističnim in pevskim narekom z vsemi žavbami namazanega škotskega agroživilskega korenjaka Iana Andersona posneli konceptualno burlesko »Thick As a Brick«, ki je postala z leti nekakšno merilo, kako ustvariti prvovrstno konceptualno mojstrovino. Časi so se od takrat, po štirih desetletjih, seveda korenito spremenili in žal ne na boljše, zato je Ian začutil, da posname nadaljevanje »Thick as a Brick«, katerega je s podnaslovom »Whatever Happened to Gerald Bostock« posnel kot samostojen izvajalec, saj njegov dolgoletni Tull kitarski prijateljček Martin Barre ni delil iste vizije, zato so Jethro Tull trenutno za nedoločen čas 'postavljeni v kot'. Nemalo kontroverzna poteza je v obliki novega »Thick As a Brick«, ki se je izkazal za dostojno nadaljevanje originalne prog rockovske mojstrovine, izpadla presenetljivo posrečeno in Ian se je podal na samostojno koncertno turnejo na kateri v živo izvaja oba dela »Thick As a Brick« koncepta pri čemer poleg vrhunske glasbene izvedbe ponuja tudi nadvse zabavno odrsko scenografijo, kakršna je lahko zrasla le na njegovem črno-humorističnem 'zelniku'.
O tem smo se lahko nazorno prepričali med njegovim nastopom v tržaški dvorani Chiarbola, kjer smo pred približno enim letom prisostvovali precej ponesrečenemu nastopu 'čudaške' verzije legendarnih Yes. Ian je kljub temu, da se nahaja sredi svojih šestdesetih, še vedno zavidljivo vitalen za svoja leta in je vnovič večkrat uprizoril svojo zaščitno stojo na eni nogi. Prav tako je, kadar ni pel, zavzeto menjal med flavto in akustično kitaro ter vnovič potrdil svoj dolgoletni multi-inštrumentalistični pedigre. Ianu sta na odru delala družbo dolgoletna Tull prijateljčka, klaviaturist in aranžer John O'Hara, ki je s svojimi razmršenimi lasmi, pingvinskim frakom in očali dajal videz norega genija ter belolasi in umirjeni basist David Goodier. Barreja je nadomeščal mladi bavarski kitarist Florian Opahle, ki je svoje kitarske naloge opravil z odliko, čeprav je bil zaradi svojega rovtarskega videza ameriškega južnjaškega zakotja bolj podoben kakšnemu od članov skupine Molly Hatchet. Za bobni je namesto dolgoletnega Tull bobnarja Doanea Perrya ali Ianovega sina Jamesa Duncana, kateri je v preteklosti večkrat opravljal dolžnosti koncertnega bobnarja, sedel Scott Hammond.
Največji šok, pa je predstavljala odrska prisotnost pevca in igralca Ryana O'Donnella, ki je pokrival tiste Ianove vokalne linije, katere legendarni flavtist preprosto ne more več odpeti. Tako se je uresničila zla slutnja vseh tistih, ki smo imeli v zadnjih letih priložnost v živo slišati Ianov vse bolj skrhan vokal, kateremu leta niso nit najmanj prizanesla, po operaciji leta 1985, ko bi bil skoraj ob glas, pa tudi nikoli več ni zvenel tako kot nekoč. Tu je treba O'Donnella, ki je po videzu nekoliko spominjal na legendarnega igralca Toma Bakerja iz znanstveno fantastične serije Doctor Who, posebej pohvaliti, saj je bil njegov glas na moč podoben Ianovemu, poleg tega je s svojim preoblačenjem in odrsko mimiko, poskrbel za vrhunsko igralsko predstavo, ki je bila tudi po zaslugi ostalih Ianovih odrskih pajdašev, ki so se zavzeto posvečali svojim inštrumentom, prava paša za oči. V primeru, da bi si O'Donnell nadel umetno brado in lasuljo in bi priprli eno izmed očes bi lahko celo za hip pomislili, da na odru stoji Ianov mladi dvojnik.
V prvem delu več kot dve ure dolgega koncertnega nastopa, ki je bil prekinjen z vmesnim petnajstminutnim odmorom, so Ian in njegovi glasbeni prijateljčki izvedli celoten »Thick As a Brick« iz leta 1972. Vsi razen Iana, ki se je na oder pojavil, ko že vsi ostali imeli pripravljene inštrumente za začetek igranja, so na oder prišli preoblečeni v zlizane jopiče, z metlami ter z delavskimi čepicami na glavah kot da bi bili kakšni delavci iz teatra na začetku 20. stoletja. Pri tem so si dajali opravka z velikim kovčkom v katerem je ubogi basist Goodier med drugim našel tudi kondom ter modrc. O'Donnell mu je s svetilko posvetil proti publiki, kjer sta nato s prstom pokazala na namišljeno 'krivko'. Burlesken skeč se je nadaljeval s projekcijo na kateri se je pojavil Ian v vlogi psihiatra Geralda Bostocka, glavnega protagonista obeh delov »Thick As a Brick«. Medtem, ko večini Italijanov (v tem večeru je bila med publiko popolno zmagoslavje gerontokracije z izjemo peščice 'piflarjev', par metalcev in treh osamljenih mladenk, ki so verjetno zgrešile nastop Lady Gaga) ni bilo nič jasno, sta se dva Slovenca v drugi vrsti ob humorističnih vložkih ves čas zadovoljno muzala. V trenutku, ko se je na odru pojavil Ian ter zaigral na akustično kitaro ter odpel uvodne verze »Thick As a Brick«, je v dvorani prvič zares završalo, čeprav večinoma osivela publika vse do zaključka nastopa po pričakovanju ni bila kdo ve kako glasna. Ian je vnovič sredi nastopa uporabil star trik z mobilnim telefonom na katerega ga je tokrat poklicala violinistka Trans Siberian Orchestra Anna Phoebe, ki je v preteklosti že nekajkrat sodelovala s slovitim flavtistom . Ian jo je povabil naj se prek skypea za določen čas pridruži skupini pri nadaljevanju nastopa, kar je tudi storila. Med igranjem violine si je dajala opravka s svojim novorojencem, medtem ko jo je v ozadju zalezoval skrivnostni potapljač, ki se je v tem večeru še večkrat pojavil na projekcijah. Seveda je šlo za vnaprej zaigran skeč, skrivnostni, sredi trgov in vasi sprehajajoči se potapljač pa ni bil nihče drug kot Ian. Originalni »Thick As a Brick«, ki je ironično nastal kot parodija na konceptualne albume, je satira o otroškem geniju Geraldu Bostocku, kateremu skorumpirana in konzervativna žirija odvzame nagrado za najbolj nadarjenega mladega pisca, ko v njegovem družbeno-kritičnem spisu prepozna samo sebe in odsev celotne izprijene in starokopitne družbe kateri služi. Kar se glasbe tiče gre za izjemno kompleksno, več kot 40-minutno suito z ogromnim številom nepredvidljivih časovnih prehodov, improvizacij in daljših inštrumentalnih sekcij v kateri ni nobenih premorov, kar pomeni, da gre za izjemno zahteven podvig in tako je bilo povsem razumljivo, da Ianov utrujeni vokal tega ni mogel v celoti zdržati. Nekajkrat je celo prav nemarno 'zafušal', ko se je prezgodaj vključil v inštrumentalno spremljavo. Na srečo se mu to v drugi polovici nastopa ni več pripetilo, medtem ko je svoje inštrumentalno poslanstvo vnovič opravil z odliko in bil med stojo na eni nogi ter spodbudnimi kretnjami slika in prilika odrskega zabavljaštva. Svetlolasemu kitaristu Florianu se je videlo, da je neznansko užival v posameznih kitarskih solažah, kjer je zavzel centralno odrsko pozicijo in se šopiril kot kak kitarski heroj osemdesetih. Še posebno je bil v tem večeru razpoložen dolgoletni Tull klaviaturist O'Hara, ki je v drugem delu nastopa poprijel tudi na harmoniko. Posamezni verzi iz besedila so bili medtem direktno pospremljeni z duhovitimi projekcijami, ki so vrhunec doživele v drugem delu nastopa, ko je napočil čas za izvedbo »Thick As a Brick 2«, ki ni izšel v obliki super dolge suite, pač pa je sestavljen iz več krajših skladb z naslovi. Vmes se je bil petnajstminutni odmor, ki je v trenutku odpihnil razmik štirideset let med originalnim konceptom in njegovim sodobnim nadaljevanjem, katero pripoveduje o petih možnih poklicnih usodah odraslega Bostocka. Najbolj zabavno pa je izpadla sekcija »Banker Bets, Banker Wins« med katero se je O'Donnell našemil v skorumpiranega bankirja z obvezno angleško melono in sprehajalnim dežnikom, medtem ko so se v ozadju med refrenom predvajali izjemno prikladni posnetki domačih prašičev, ki se pogoltno nažirajo iz korita. Med »Power of the Spirit« ter »Give Till It Hurts« pa se je O'Donnell našemil v evangeličanskega TV pridigarja ter med posameznimi člani banda, razen Iana seveda, pobiral prostovoljne prispevke za cerkev. Tudi tokrat se je na projekcijah večkrat pojavil potapljač, ki je naposled le našel izhod na morje, medtem ko je mrgolelo posnetkov z Ianove domačije ali bolje rečeno posestva z vilo in velikimi kmetijskimi površinami. Najbolj pomembno je bilo to, da je med sprehodom s svojima najboljšima prijateljčkoma, mačko in psom, nakrmil svoje kure. V zaključku »Thick As a Brick 2« je Ian kar na projekciji predstavil posamezne člane banda ter se zahvalil publiki za podporo. S tem je bilo konec uradnega dela nastopa, vendar ne tudi koncertnega druženja, saj Ianu večina privržencev ne bi nikoli odpustila, če ne bi zvedel še najbolj priljubljeno Tull klasiko »Locomotive Breath«. Med izvajanjem slednje je publika nenadoma oživela, planila na noge ter se prebila pod oder, tako da so tudi tete v krznenih plaščih in staro-rockerski strici v plaščih, ki so zaudarjali po divjačinskem golažu in vinu, pokazali nekaj znakov življenja.
Ian in njegova tovarišija je presenetila z nepozabno odrsko predstavo. Vzhičeni smo bili tudi tisti, ki nismo pozabili, da so bila leta neusmiljena do njegovih vokalnimi zmožnosti in ki bi rajši videli, da bi »Thick As a Brick 2« izšel kot novi Jethro Tull album, seveda z Martinom Barrejem na kitari.
na vrh