Ne glede na to, koliko koncertnega dogajanja je v tem času v naši bližini, obisk Bluesiane nikoli ne razočara. V tem letu nam je po ponovnem odprtju ponudila že kar nekaj glasbenih poslastic, prav tako pa se pester koncertni program napoveduje tudi za prihajajoče poletje in jesen. Tokrat smo bili priča ekskluzivnemu koncertu starega znanca Bluesiane, Alena Brentinija, v družbi njegovega ameriškega kolega Michaela T. Rossa.
Alena Brentinija obiskovalcem Blueisane ni potrebno posebej predstavljati. Hrvaški kitarski virtuoz iz Rijeke se vsako leto ustavi v Bluesiani, lansko leto smo ga imeli možnost videti celo dvakrat (RockLine reportaža iz februarja 2014 je na voljo TUKAJ, iz novembra 2014 pa TUKAJ). Kitara je njegova stalna spremljevalka, družbo na odru pa mu zadnje čase delajo tudi fantje iz skupine Sex Tension. Tudi tokrat sta se mu na odru ob odsotnosti drugega kitarista Damjana Brnića pridružila Arsen Uran na basu in Dejan Turk na bobnih. Alen je v letu 2014 izdal svoj tretji samostojni album z naslovom Soul'd Out, prav tako pa s Sex Tension ustvarjajo tudi skupne avtorske komade, za katere upamo, da bodo luč sveta ugledali tudi na kakšnem albumu.
Alen in Michael T. Ross sta v preteklosti že sodelovala pri skupnih glasbenih projektih. Michaela je Alen že pred leti našel na družabnem omrežju Myspace in ga povabil k sodelovanju pri glasbenem ustvarjanju. Michael T. Ross je v preteklosti sodeloval z glasbenimi skupinami Angel in Hardline, bil je tudi del ekipe, ki je na turnejah spremljala Lito Ford. Trenutno z eminentnimi imeni ameriške glasbene scene, kot so Doug Aldrich, Hugh McDonald in Andrew Freeman sodeluje pri projektu Raiding The Rock Vault v Vegasu. Na našo veliko srečo si je zaželel nekaj dni počitnic preživeti pri Alenu v Rijeki, tako pa se je pnudila tudi priložnost za ekskluziven koncert obeh glasbenikov v BluesianiEkskluzivna priložnost, ki jo je večina žal zamudila, kajti v Bluesiani je bilo tokrat obiskovalev le nekoliko več, kot imamo prstov. A kljub temu se je napovedoval čudovit večer v družbi stalnih gostov Bluesiane.
Sproščenost obeh izvajalcev se je pokazala že ob našem prihodu, ko sta se tako Michael kot tudi Alen takoj po tonski vaji sproščeno pogovarjala z vsemi obiskovalci. Okrog pol desete ure zvečer pa so se glasbeniki vendarle počasi odpravili proti odru. V prvi rundi smo spremljali koncert Alena Brentinija v spremstvu njegovih Sex Tension brez Michaela T. Ross-a, ki je nastop sproščeno spremljal med publiko. Alen je kljub maloštevilnemu občinstvu pogumno zagrizel v setlisto. Predstavil je tako nekaj avtorskih stvaritev iz svojega zadnjega albuma Soul'd Out kot tudi nekaj priredb, da smo v občinstvu lahko zapeli zraven Alena. In občinstvo je kljub svoji majhni številki s svojimi kriki dalo glasbenikom na odru občutek, da nas je vsaj 100. To so fantje na odru tudi začutili in se kmalu popolnoma prepustili svoji ustvarjalnosti. Ustvarjali pa so mojstrsko. Alen je pri svojem delu natančen, a hkrati s svojo kitaro nežen in čuten. V svojem repertoarju se je loteval tako hard rocka kot tudi čistega bluesa, obeh zvrsti pa se je lotil z enakim prefinjenim občutkom za zvok in harmonijo. Tako je gledalce enkrat popeljal v sanjavo fantazijo, spet drugič pa jih je postavil na noge in jih spodbudil k pozibavanju v ritmu. Alen je na odru profesionalec, glasbe se loteva z resnostjo, vseeno pa ne pozabi na svoja čustva, bolečino, radost, vse to pa zlije skupaj v melodije, ki poslušalca vedno prevzamejo. Spreten pa ni le s kitaro, apak tudi z vokalom, ki je ravno prav čist in spet ravno prav raskav, da se lahko poistoveti s toliko različnimi žanri, kot jih izvaja.
V drugem delu se je Alenu, Dejanu in Arsenu na odru po kratki napovedi pridružil Michael T. Ross in zavzel položaj za klaviaturami. Michael je nadaljevanju koncerta dodal kanček iskrivosti in razigranosti in tako še popestril dogajanje na odru. Kljub temu so vsi štirje delovali kot dobro uigrana skupina in nihče ne bi posumil, da so morali svoj nastop naštudirati v pičlih dveh dnevih. Michaelu se je videlo, da v svoji vlogi uživa, njegova mimika je bila sproščena, igranje pa neobremenjeno z veliko mero zabave. Nihče od akterjev ni bil pretirano zgovoren, zato je na odru ves čas prevladovala glasba. Fantje so Michaelu namenili tudi solo točko na klaviaturah, med katero se je Michael brez večjih težav izkazal kot profesionalec. Klub temu, da klaviature v klubu niso bile njegove, se je videlo, da se med belimi in črnimi tipkami dobro znajde. Koncert se je žal z veliko naglico bližal koncu in po Whitesnake uspešnici Here I Go Again se je četverica poslovila z odra. Čeprav nas ni bilo veliko, smo ji uspeli priklicati nazaj. Sledil je kratek posvet o tem, kaj naj bi še zaigrali in tako smo slišali še posrečeno verzijo Walking By Myself, pri kateri je kar nekaj časa trajalo, da so se glasbeniki uskladili v melodijah. A prav to je pripomoglo k še bolj sproščenemu vzdušju tako na odru kot pod njim.
Fantje so se še enkrat poslovili, Michael pa je takoj, ko je stopil z odra, povprašal, če nam lahko zaigra še na klavir, postavljen ob steno v Bluesiani. Seveda smo vsi glasno potrdili in se premaknili do pianina. Michael je rutinirano potegnil po črno-belih tipkah in po Bluesiani je zadonela Queen-ova uspešnica We Are The Champions. In to brez ene same napake. Očarani smo poslušali in opazovali maestra, ki se je popolnoma zlil z zaigrano melodijo. Ozračje je bilo prežeto s čustvi, ki so prevzela tudi Michaela, ko je s solznimi očmi pripeljal pesem do konca, se zahvalil Gudrun za to priložnost ter se objel z vsakim obiskovalcem.
Nepričakovan, a čudovit zaključek koncerta. Hrvaško – ameriško sozvočje je uspelo in upamo seveda, da na ponovno združitev v Evropi ne bo potrebno spet čakati naslednjih 5 let. Popolnoma posebno osebno doživetje koncerta, kot ga najbrž lahko doživimo le v Bluesiani. Že zaradi tega se je vredno zapeljati čez mejo. Čustveno, a popolno.
na vrh