Ljubim regrat! Tako solato, posebno mesto v mojem srcu pa ima tudi ljubljanska zasedba posebnežev, ki sliši na ime Dandelion Children. Pravzaprav sem pred kratkim skupino poznal predvsem zavoljo zvenečega imena, njihove glasbe na mojih policah pa je bilo bore malo. Verjetno zato, ker prisegam na originalne CD-je in mi veliko pomeni tako oblikovanje kot tudi glasbena esenca na samem okroglem disku, Dandelionom pa finančni aspekt, vsaj do danes, ni omogočal aktivnejšega trženja njihove, recimo temu tako, atipične godbe za naš podalpski košček nebes. Kljub vsemu pa se je nekaj začelo korenito premikati. Najprej me je popolnoma odpihnil njihov album Dandelion Children So Pičke, nato pa plata Dandelion Children ter dejstvo, da je neukrotljivi trojec v zgolj petih ali šestih letih eksistence iz sebe stisnil šest polnokrvnih studijskih izdelkov, ki pa sevajo tako mnogoteri karakter ter raznovrstnost, da jih težko opisujem zgolj kot »alternativce« ali pa »post grunge zasedbo«. Tako kot Intimn Frizurn pred leti so tudi Dandelion Children totalen flodr za možgane, »mindfuck« če želite, slednjega pa sem v glasbenih vodah vedno vesel. Všeč mi je, ko že mislite, da ste dojeli bistvo, a je bistvo v resnici nekje popolnoma drugje. Kako to zveni v živo, sem sklenil preveriti na letošnjem bojda zadnjem Trnfestu, kjer so si oder delili z meni prav tako neznanim bendom World::Within.
Začuda se pod precej metalskim imenom tokrat skriva en prav poseben eksperiment, ki svoje začetne korake postavlja v leto 2005, domžalsko-ljubljanski glasbeni ekstrakt pa dobro opisuje prav lani izdana plata Lucidream. Fuzija žanrov, ki jo je obljubljal šesterec, naj bi na oder prinesla svežino, pod pojmom eksperimentalni breakbeat rock pa sem pričakoval marsikaj drugačnega od tega, česar smo bili deležni. Prizorišče pred KUD-om France Prešeren je bilo okoli osme ure še kar konkretno spraznjeno, ko je oder zasedla šesterica osrednjeslovenskih eksperimentatorjev. Zasedbo po številnih letečih menjavah v preteklosti danes sestavlja kitarski dvojec regratovca Anžeta Črnaka in meni prej neznanega Gašperja Mandelca. Z Dandelioni je povezan tudi bobnar Damjan Lebeničnik, saj je v preteklosti skrbel za produkcijo, vokalist Jan Jenko je zakrivil zadnjo albumsko naslovnico zasedbe, šesterec pa na odru dopolnijo še klaviaturist Uroš Makarič ter bobnarjev brat in basist zasedbe Grega Lebeničnik. Gre torej za zbor družinskih prijateljev glavnih nastopajočih, pomislim, me je pa zanimala ponudba naveze, ki naj bi nas ogrela pred nastopom Dandelionov. Sempli in na matrico nanizani bobnarski beati po parih taktih skladbe World::Within spomnijo na Linkin Park, po tem, ko pa registre odprejo tudi Janove glasilke ter se v vsej moči pokažejo sicer zelo zadržane kitare, pa se v glasbeno mineštro prikradejo še asociativni priveski Nightwishev in še kaj. Osrednje težišče pozornosti prevzame izjemno razpoloženi orator zasedbe, nadarjeni vokalist Jan Jenko, ki s svojim ravno prav obarvanim baritonom, z žametnim glasom primerno barva konture pripovedi o paralelnih svetovih. Skoraj strinjal bi se lahko s primerjavo Jana ter Andrewa Eldtricha iz razvpite zasedbe The Sisters Of Mercy, saj je v glasu čutiti kanček teatraličnosti, temačnosti in gotske otožnosti. Zvočna slika bi bila lahko boljša, če bi bila na odru bolj sproščena in z metriko manj obremenjena oba kitarista, precej statični odrski nastop pa je bil bolj ogrevanje za ušesa kot oči. World::Within gradijo na spevnih refrenih, s fuzijo novodobne gotike in poskusi elektronske osvežitve z vedno prisotnimi sempli ter lomljenimi ritmi pa postane nastop, ki mu manjkajo denimo kakšne projekcije, precej mlačen in vsaj meni osebno poln polnil. Lahko, da sem krivičen do mladcev, a po tem, ko sem o Lucidream prebiral salve hvalnic ter označb, da gre za presežek presežkov, sem na odru pričakoval pravo eksplozijo čustev ter presežnih glasbenih atributov. Korektno odigran koncert je sicer ponudil domala vse adute prvenca, med bolj udarnimi pa so bili nedvomno Mind Scar, A Void in Soulotion. Čeprav hipnotično tendenciozni goth rock lahko ponudi dosti dobrih napevov in s svojo industrializirano matrico nasiti marsikaterega oboževalca sintetičnih zvokov, sem sam tu pogrešal bolj iskren izliv čustev. Set je bil odigran, imenu plošče primerno, lucidno, trezno, z glavo, ne pa toliko s srcem, vsekakor pa bi mladce zavoljo redkosti njihovih nastopov le pohvalil, da so v malce več kot polurnem nastopu postregli s kvalitetno in verodostojno odigranim setom skladb, še najbolj pa si pohvale zasluži vitalni center zasedbe, karizmatični in glasovno krasno obdarjeni Jan. Morda je šlo bolj za neučakanost nad nadaljevanjem kot za karkoli drugega, saj sem se sklepnega finala otvoritve, skladbe DisEase zelo veselil. Nato se je zasedba World::Within korektno poslovila od poslušalstva, na odru pa so se začele hitre menjave inštrumentarija za bolj sočno nadaljevanje.
O nadaljevanju pa lahko napišem le, da so Otroci regrata vse prej kot konvencionalen, v okvirje normale ulovljiv bend. Ko oder zasedejo prej videni kitarist Anže, ki v roke vzame bas, za bobne sede bobnarka Katja ter se nazadnje pred mikrofon primaje s kapco pokriti in z redkim puhom obrkateni Jure, ki v mikrofon zamomlja nekaj podobnega pozdravu: »Hej! Živjo! Ne?« človek ne more pričakovati, da bo iz zvočnikov zadonela takšna salva bistrih idej, dobrih glasbenih premen in nežanrskih briljantov. Fanta in dekle set začnejo, očitno, z nečim novim- s skladbo Indistinct Frames, ki je udarni prikaz moči trojca. Kitara in bas se zlivata v močni, kompaktni in z električnim nabojem povezani paket artikulirane muzikaličnosti. Prek celote se od prvega udarca palčk ob opne vpreda Katjino kirurško natančno bobnanje. Zvok je perfekten, po kratkem uvodu, s katerim očitno trojec očitno preverja pozornost publike ter zmogljivost ozvočenja, pa se odrska provokacija ter prava paša za oči in ušesa šele začne. Da so navdušeni nad »kmetavzarijami«, kot sami pravijo, za ljubitelje rocka, ki so upali na grunge, ni najboljša popotnica, kdor pa Jureta bolje pozna že s kakšnega koncerta prej ali s plošč, pa bo vedel, da si fant rad privošči publiko na sebi lasten, sarkazma, cinizma in navidezne dementne inteligentnosti poln način. Pred kratkim je luč sveta ugledala že šesta izjemna plošča ljubljanskega trojčka, produkcijski pečat na izjemno uravnoteženih skladbah s pravim mojotom pa je tokrat pustil nihče drug kot izjemni virtuoz Srečne Mladine, Peter Dekleva. Otroci regrata v navezi z osrečenim mladincem stkejo nekaj boljšega, kar sem zadnja leta pošiljal do svojih slušnih receptorjev, med bolj prepoznavnimi aduti pa je tudi skladba Never Handled, s katero Dandelion Children svoj set tudi nadaljujejo. Uvod spomni na Neila Younga, Juretov krasni cobainovsko raskavi vokal pa skladbo lepo razgiba. Country? Ne! Polna rockovska skladba z jajci in krasno dinamiko, ki je ne omejuje nič, niti dejstvo, da imamo na odru le tri ljudi, ki pa vedo, kaj počnejo. Vrhunec skladbez distorziranim bridgeom in refrenom, ki z besedno podkrepitvijo »Never Handled!« podkrepi zgodbo o izgubo ljubezni, namesto otožnosti in baladnosti pa se Jure, Katja in Anže odločijo za bolj surov finale, s katerim odpihnejo vse dvome v to, da bo koncert dejansko tak, kot se šika. Bučen pozdrav in iskreni aplavz Jure pospremi z zajedljivo humornimi besedami: »Mater, očitno ste res sami kmetje tukaj!«, brez nepotrebnih opravičil, saj mu nihče dejansko nič ne zameri, pa se odrska provokacija nadaljuje.
Torn Conclusion That Never Happened je vnovič nekaj novega za moj par ušes, saj skladbe doslej še nisem slišal, z udarnim, jamu, piskajočim mikrofonijam, distorziranosti in odrsko sproščenemu izganjanju notranjih demonov in frustracij predanemu rock'n'rollu pa Anže in Jure dodata privlačnejši podton, ki si med preigravanjem bobnov v slogu leteče menjave izmenjata bas in kitaro ter suvereno zamenjata vlogi. Anže dokaže, da je izjemen kitarist, z razliko od mlačnega nastopa z World::Within pa tokrat izpod prstov niza prave, sočne in ravno prav marinirane rife, Jure pa basu streže na način pravih basistov zvezdniškega kalibra. Pravzaprav je bil koncert poln popolnih neznank, novih ali vsaj meni doslej neznanih stvaritev, ki so bile bližje definiciji krasnih impresij, kolažev zvoka ter popolne odrske izvedbe ljubljanskega tria, v stilu imen, kot so White Stripes, Muse, Queens Of The Stone Age ter cele palete grungerskih polbogov ter glasbenih malikov pa so Dandelioni v celoto vpletala celo pahljačo stilov, nenadnih preobratov, presenečenj ter Monty Pythonovskega humorja, ki ga docela, menim, razumejo le oni sami, publika pa je tu materija, s katero se poigravajo. Barve zadnjega izdelka je tako branil Mr. Evaluator, ki na tnalo obdelovanja vrže vse ocenjevalce, kritike, vse kravatarje, ki količijo našo prihodnost ter pišejo note nič kaj prida svetle prihodnosti. Tako skladbo razumejo vsaj moji možgani, po tem, ko so obenem deležni dvoumne lirike ter izredno trdno zastavljenega kompaktnega udarca bratsko-sestrske naveze ritma in melodije. Smiley Face Bullets in F1ee4, oba precejšna novotarija ali pa na studijskih izdelkih še nearhivirana komada, B-sidea, ravnata teren za nič bolj etablirani Never Fine. Šele s skladbo Goalless Confessions, z brezciljnimi izpovedmi obsedenega White Stripes psihotičnega odmerka skoraj karnevalske melodike in polnokrvnega garažnega rocka obenem. Različica skladbe, ki je prvo izvedbo doživela že s ploščo »Dandeloid« je leta 2013 precej bolj artikulirana in udarna, kljub tem variacijam na prej slišano in znano temo pa so Dandelion Children suvereni krojači svoje usode. Nedovoljenega in svetega Otroci regrata ne priznavajo. Prav tako ne meja improvizacije in preverjanja svojih zmožnosti. »Sky is the limit«, bi dodal, na psihotiki Dandeloida pa ostaja tudi ska različica Skladbe Don't Bother The Goat, ki je bližje popolni zadetosti Intimn Frizurn kot kakšnim Toasters. Sexy! Recikliranje klišejev? Tudi tako bi se lahko temu reklo, zelo spevni singel z zadnje plošče, zelo prefinjena zombiada skladbe Smitten pa daje publiki vnovič malce trdnih tal pod noge. »The roads that I struggle to pass and get by now / The danger the risk no / No fear’s not the factor / Well this time it’s not the same / No this time it’s not that way / Well this time it’s not the same / But you are the most beautiful / Girl I’ve ever seen / The most beautiful,« polno kriči Jure, po gromkem »Oleeee! Oleee! Oleee! Dandelion! Dandelion!« pozdravu dobro ogrete publike pa se z odo Makiju ali namakanju, s skladbo Ne Maki Ga, parada provociranja trnovskih gospa in gospodov, ki so nedavno vlagali peticijo za redukcijo »hrupa« iz njihove soseščine, nadaljuje v multispektralnem slogu izjemnosti. Jure spleza na boks in izvede malce odrske poživitve s pravim zvezdniškim skokom na oder, pomikom na bobne, z ekstazo, pri kateri je publika odmišljena, šov pa toliko bolj doživet in prekleto všečen! History Of Fail preraste nato v poslovilne salve Mutilator Compensatorja, po tem pa fanta in dekle razkrijeta še zadnje odtenke perfekcije svoje »pičkoidne«, vulgarne krasnosti (mimogrede s predzadnjo ploščo izrekajo glasno in jasno tudi sami, da »Dandelion Children so pičke«, ki pa se ne bojijo ničesar!). Zelo metaliziran grungerski ekstrakt krasnega hrupa je pravi balzam za moja, dobre alternative z jajci lačnih ušes! In Dandelioni so več kot le površen obliž na mojo dušo! Kmalu zatem še bis, ki je oddrvel prekmalu in prehitro mimo mene, nato pa je odbila ura za slovo in hvalnice prepotenemu trojčku.
Pero Lovšin poje, da so trije najboljši par. Pri Dandelionih se s tem presneto strinjam, obenem pa upam, da bo repriz tako vrhunske zabave v bodoče, vsaj z njihove strani, več. Sposodil bi si malce že omenjene lirične provokacije z Dandeloida. »Ne Maki Ga!« ali »Namakaj ga!« - do konca in naprej, fanta in dekle! Propad in neuspeh, vsaj po mojem skromnem mnenju, za vas niso opcija. Uspeh in slava so na strani drznih, vam pa tega nedvomno ne manjka! Dobrega ni nikoli preveč, tako se, ves razvajen in lačen skorajšnjih nadaljevanj ter razodetij, prav veselim prihodnosti in bodoče tako studijske kot koncertne kemije ljubljanskega trojčka otrok regrata. Regratove lučke so s slehernim taktom in skladbo dodobra upihnjene, na travnikih oboževanja pa klije vse več vernikov, ki v Dandelionih vidimo kaj več kot le hipec navdiha, naključja ali kreatorjev le posamičnih hitov. Tokrat ne morete oporekati dejstvu, da je morebiti zadnji Trnfest dobil enega zgodnjih izlivov orgazmične lepote prav s strani domorodne zasedbe, ki pa anglosaški slog rušilne udarnosti dodobra obvlada, vsem svojim podalpskim koreninam navkljub! Dandelioni so preveliki, preobilni in predobri zgolj za naš gnojni kurji dol. Napovedoval bi jim uspehe tudi na poti na tuje, vsekakor pa je vprašanje, ali si korak izven meja naše matere Kure drznejo storiti tudi sami. Vsekakor bi jim popolno dominacijo alternativnim lestvicam in rušenje tabujev na precej pospani alter sceni osrednjetočnih ziherašev več kot le privoščil, obenem pa ne bi bila odveč tudi kakšna dobra, mastna, s financami podkrepljena pogodba s kakšno kvalitetno založbo. Mogoče pa je prav lakota po dokazovanju in veselje nad delom, ki ga več kot uspešno opravljajo, edina prava substanca, na katerih Dandelion Children najbolje uspevajo ter ostajajo zvesti svojim principom, sanjam, strasti ter le njim popolnoma znanim smernicam. Kakorkoli že – za tokrat videno in slišano predstavo si zaslužijo stoječe ovacije ter klice po glasnejšem in še bolj obilnem še!
na vrh