House Of Lords z Bangin' World Tour oplazili tudi Slovenijo (2009)

Končno, četudi na petek trinajstega! Po vrnitvi skupine House Of Lords pred šestimi leti in štirih izdanih albumih, je tudi RockLine le uspel naposled prestreči zasedbo na odru. In sicer na turneji posvečeni v prid podpori aktualnemu studijskemu album "Cartesian Dreams" (2009, Frontiers Records) - RockLine recenzija TUKAJ. Leta, ko so House Of Lords zapustili svoj pečat na mednarodnem prizorišču, so že daleč za njimi, pa vseeno. Skupina brca naokoli. S povprečnim "The Power And The Myth" (2004) so prekinili 12. letno pavzo brez izdanega albuma, zadnji trije albumi, ki so temu sledili, pa zvenijo nadvse navdušujoče in po okusu pravovernih ljubiteljev njihovih prvih treh albumov. Pravzaprav je ime, konstantno vezano preko kariere House Of Lords, danes v skupini le še ime pevca Jamesa Christiana, ki ni manjkal niti na enem studijskem albumu zasedbe. V ritem sekciji struži danes pri House Of Lords bas kitaro mladi Chris McCarvill medtem, ko mlati po bobnih B.J. Zampa. Pred turnejo se je zgodilo tudi to, da je moral v škornje Jimmyja Bella vskočiti Danger Danger kitarist Rob Marcello. Na uradni spletni strani Jamesa Christiana niso bili detajlno podani vzroki zakaj je do menjave prišlo, a na promocijskih plakatih turneje "Bangin' World Tour 2009" se nahaja na fotografiji skupine že kitarist Rob Marcello.

To pot je turneja na srečo dobesedno "oplazila" Slovenijo in za obisk skupine se ni bilo treba kdo ve kako potruditi. Dovolj je bilo da si se zapeljal v bližino tržaškega letališča, točneje Rock Club v mestecu Ronchi Dei Legionari (slovensko Ronke), da podoživiš novi album in nekatere nesmrtne klasike te imenitne melodične hard rock zasedbe iz Los Angelesa.

Kot je v navadi naših zahodnih sosedov, se pri njih koncerti vselej pričnejo zelo pozno. V Rock Clubu je tako prva predskupina, obetavni hard rockerji iz Velike Britanije Kane'd pričela hrumeti okrog 21.00 ure. Gre za septet s tremi sestrami na vodilnih vokalih. Te so vzbudile nemalo pozornosti zlasti s koketnim zviranjem izzivalne igre na odru. To je bilo povsem upravičljivo, saj so punce z vokalnimi harmonijami suvereno obvladovale situacijo. Ne gre za čisti hard rock, čeprav nosi vsebina konkretno dozo melodične nalezljivosti. Skupina rada dopusti, da se riff vozi na mnogokrat s punkom zaznamovanim ritmičnim galopom, pa tudi v preprostih prehodih se čuti nekaj moderne alternativne naravnanosti. Seveda že sam pogled na skupino v bulerjih daje slutiti, da ne gre za čistokrvni hard rock. Zasedba je občinstvo skušala že v začetku podkuriti z Idolovo klasiko Rebel Yell, vendar to niti ni bilo potrebno, saj je z avtorskim materialom dokazala, da gre za nadebudne mlade rockerje, ki znajo v prihodnje ušpičiti na prizorišču še kaj bolj odmevnega.

Zadnji nastop tržaške "tribute to Uriah Heep" zasedbe Sweet Loraine s slovenskim pevcem Davorjem Žoržem, ki skupino po tem nastopu, zaradi drugih neodložljivih obveznosti žal nepreklicno zapušča, je prišel kot nalašč, kajti o Sweet Loraine je bilo povedano že mnogo spodbudnih besed, sam pa jih doslej še nisem uspel srečati na odru. Zasedbo sicer sestavljajo še klaviaturski virtuoz Alex Falcone, oborožen s Hammondom in moogom, kot se za preigravanje Uriah Heep spodobi, basist Alberto Zuccato ter novinca Paollo Millo na kitari in Sergio Sigoni na bobnih.

Ne glede na to, da je bila sama reprodukcija retro zvoka sedemdesetih tokrat v Rock Clubu manj posrečena, za kar gre iskati vzroke v karakteristikah prostora samega in verjetno v dejstvu, da je bilo premalo časa za uspešno kalibracijo vseh podrobnosti, ki so pomembne za gradnjo zadovoljivega približka zvoku Uriah Heep, pa je skupina presenetila s silno zanimivo set listo, ob kateri so prišli v klubu na svoj račun resnično pravi ljubitelji Uriah Heep. Vanjo s namreč vrinili nekaj klasik, ki jih Uriah Heep že davno, davno tega ne izvajajo več na svojih koncertih danes, ali pa jih sploh nikdar več ne bodo. Pripetilo se je celo, da je skupina vrinila v set listo odlično The Dance (Uriah Heep album "Innocent Victim", 1978), ki jo Uriah Heep v karieri nikdar niso izvajali v živo.

Skupina, ki je v postavi doživela junija letos nekaj sprememb, je z Look At Yourself pričela nekoliko sramežljivo in rezervirano svoj nastop. Predvsem je bilo pogrešati več narekovanja ritma s strani "snare" bobna, ki tistega prepoznavnega galop-marša originala nekako niso uspeli zadovoljivo replicirati. Tudi Davor je šele ogreval svoj glas, a že s presenetljivo Seven Stars pokazal, zakaj je pevec Sweet Loraine. Možakar poseduje tisto toplo intonanco, s katero je mogoče povsem objektivno loviti energijo in reproducirati približke karizmatičnih Uriah Heep vokalov Davida Byrona in Johna Lawtona. Predvsem mu je na kožo pisan tip skladbe Stealin', ki jo je Žorž še posebej dobro ujel. Predvsem je bil prepričljiv v točkah, kjer je obvladoval v celoti besedila (Stealin', Gypsy, Easy Livin'), v večini drugih skladb pa ta potencial ni bil dovolj izkoriščen, saj se je moral Davor koncentrirati na vsebino popisanih listov papirja pod monitorjem, namesto gradnji na izdelani odrski igri in še bolj uspešni interpretaciji originalov. Tako je na odru pokazal izmed petih akterjev še največ suverenosti mojster Alex Falcone, ki je s klaviaturami uspešneje reproduciral zvok Hensleya. Sicer pa je treba dodati, da tudi kitara mestoma nosi še precej rezerv. Zlasti v kreaciji večjega zvočnega žmohta na posameznih točk. Za to se bo moral kitarist zateči k podrobnejšem preučevanju retro efektov Micka Boxa, morda uporabi Gibson Les Paul kitare, zlasti pa pri Tears In My Eyes pričeti uporabljati naprstnik. Sicer so Sweet Loraine pomenili nadvse dostojno in dobrodošlo ogrevanje in z repertoarjem velikih Uriah Heep vzbudili precej simpatij nostalgije za preteklimi časi, ko je bil rock še mlad in nedolžen, v času, ko so bile prav vse skupine, ki so se pojavile na prizorišču dobre in prav vsi albumi, ki so bili izdani, dobri.

Žorž je bil suveren tudi v hoji po stopinjah neulovljivega in edinstvenega Johna Lawtona. The Dance in Hanging Tree sta izzveneli v njegovem pristopu nadvse všečno, nekaj težav pa mu je povzročila zaključna repeticija refrena zahtevne Do You Know, ki je pomenila ob The Dance, eno večjih presenečenj set liste Sweet Loraine.

Ob pomoči članov Kane'd, so si McCarvill, Marcello in Zampa kar sami oglasili instrumente. Tako smo čakali le še na Jamesa Christiana, ki se je ob spremstvu tour menedžerja prebil skozi parter na oder. House Of Lords so ustrelili takoj, kar z verjetno najbolj pričakovano skladbo večera, Sahara. Dobili smo tudi odgovor na nekaj vprašanj, kar se zvoka in interpretacije tiče. Bobni so bili v začetku odločno preglasni in vokal Christiana naravnan preveč tiho, zato ni bilo težko takoj ugotoviti, da se House Of Lords poslužujejo nasnetih spremljevalnih vokalov. Odgovor na to, ali je Jimmy Bell nadomestljiv, je bil v vsem pritrdilen, saj je Rob Marcello dokazal, da gre za enega najbolj izpiljenih kitaristov, kar se tiče kristalno čistega in pretočnega igranja svetlobne hitrosti, ki ne pogreši niti ene same samcate note. Tega kitarista preprosto krasi dejstvo, s kakšno lahkoto ubira vražja zaporedja not in s kakšno nedoumljivo hitrostjo to izvaja. Verjetno se ne bom dosti zmotil, če označim Roba za enega trenutno najhitrejših kitaristov na svetu (odštevši "Dragonforce Super Nintedno princip").

House Of Lords so takoj pritegnili kakih 100 gostov pod oder z dvema klasikama skupine, med novo skladbo Cartesian Dreams, pa so zvok naravnali na všečno sliko, ki je skozi preostanek nastopa najbolj godila ravno nekje na sredini kluba. James Christian je še vedno odličen pevec, ki je glavnino materiala zvozil z odlikami svojega specifično žametastega glasu, ki včasih nehote spominja na Joe Lynn Turnerja, seveda, pa se tudi Jamesu na trenutke pozna utrujenost in skrhanost, kar je sicer skušal sanirati z dvema daljšima pavzama med soliranji bobnov in kitare ter pogostimi požirki vode.

Igranje skupine je sicer navdušujoče in gre za odlične glasbenike, ki spremljajo Jamesa Christiana v skupini in dejansko skupina v igri ni naredila omembe vrednega kiksa. James je silno dostopen in karizmatičen pevec, ki je odlično razgreval in podžigal maloštevilni avditorij, katerega je to pot okarakteriziral tudi lep ducat obiskovalcev iz Slovenije. Da so House Of Lords danes zelo varčni in da še kako gledajo na sleherno težko prigarano skorjo kruha, dokazuje žalostno dejstvo, da v postavi nimajo klaviaturista. Dejstvo je toliko bolj žalostno, saj so House Of Lords nastali iz skupine, ki jo je ustanovil klaviaturist. Ni tako hudo dejstvo, da Gregga Giuffria-e pač ni že dolgo več v zasedbi, pač pa nad vsem žalosti dejstvo, da je klaviaturist (katerikoli) danes v skupini žal fizično odsoten in zato morajo House Of Lords izvajati avtorski material na odru ob podpori nasnetih klaviatur. Raje to, kot plačevanje še enega, torej petega, člana skupine. Škoda. Druga reč, ki nakazuje, da so varčni House Of Lords od večera v Ronkah zaslužili bolj malo je dejstvo, da so odigrali z dodatkom vred vsega uro in dvajset minut dolg koncert.

Predvsem je občinstvu speljeval pozornost stran od "kozmetičnih popravkov" skupine izvenserijski Rob Marcello, ki je z nekaterimi solažami "onostranstva" prisotne preprosto uročil! A to v splošnem občutku ne zadošča, da ta ne bi zapustil vsaj blago grenkega priokusa, da House Of Lords danes radi malo pogoljufajo. Predvsem so House Of Lords prašili s starejših treh albumov največ s svojega prvega "House Of Lords" (1988) - štiri skladbe, medtem ko sta bila "Sahara" (1990) in "Demons Down" (1992) zastopana le s skladbama Sahara oziroma Talkin' 'Bout Love, kar je za oboževalce klasičnih House Of Lords bila dokaj klavrna bera. K sreči se material zadnjih treh albumov zelo lepo veže na prve tri. Ob nekoliko nespametni potezi uvrstitve (sicer odlične) skladbe These Are The Times ("World Upside Down", 2006), ki bi jo morala na mestu dodatka nadomestiti nujno starejša klasika tipa Edge Of Your Life, Shoot ali Demons Down, če je bilo že rezervno strelivo s skladbo Sahara postreljano takoj v začetku koncerta, so obiskovalci koncerta, kljub nekaterim neljubim opazkam, vseeno prišli na svoj račun. Preprosto so House Of Lords tudi danes kompakten in čvrsto uigran kvartet štirih odličnih glasbenikov. House Of Lords je vredno pogledati v živo vsakem primeru. Tudi v novem tisočletju. A glede na njihovo trenutno ponudbo enkratni ogled skupine povsem zadošča.

fotografije: Robi Lipej