Queensrÿche je skupina, ki je v zadnjih nekaj letih med metalsko javnostjo dvignila veliko prahu. Leta 2011 so izdali kontroverzen album »Dedicated To Chaos«, s katerim so se slogovno premaknili daleč stran od svojega prepoznavnega zvoka, na ta način pa jim je uspelo tudi bipolarizirati fene. A dva pola nista nastala samo med njihovimi poslušalci, pač pa tudi v samem jedru skupine. Queensrÿche so sredi minulega leta iz benda vrgli dolgoletnega frontmana Geoffa Tatea, in vojni ples se je lahko pričel. Pranje umazanega perila v javnosti in vlačenje po sodiščih zaradi pravice do uporabe bendovega imena so postali vsakodnevna stalnica, za piko na i pa sta nato obe vpleteni strani v začetku poletja pod imenom Queensrÿche izdali vsaka svoj nov studijski album.
Čeprav je ime skupine izgubilo veliko ugleda, je bilo že od začetka jasno, da se podpora zveste publike nagiba na stran »originalnih Queensrÿche«, torej na okostje skupine, ki ga tvorijo kitarista Michael Wilton ter Parker Lundgren, basist Eddie Jackson ter bobnar Scott Rockenfield. Četverici se je na mestu prvega kričača pridružil nihče drug kot Todd La Torre, mož, ki je leta in leta v floridskem podzemlju opozarjal nase, dokler ga niso pred nekaj leti končno odkrili in v svoje vrste rekrutirali še eni kultni prog metalci, Crimson Glory. Njihova neaktivnost je nato La Torreja pregnala v Queensrÿche tabor, kjer so sprva naznanili rojstvo projekta Rising West, a so kariero vendarle nadaljevali pod branžo svoje prepoznavne blagovne znamke. Če je Tate utelešenje novih idej in novega zvoka, je La Torrejeva verzija benda vseskozi stremela k vrnitvi v klasična Queensrÿche leta. Izdali so samonaslovljeni »povratniški« album (recenzija tukaj) in pričeli z nastopi, sestavljenimi izključno s skladbami iz prvega desetletja njihove kariere.
Pot jih je tako jeseni 2013 zanesla tudi v Evropo. Že iz vesolja se je opazilo, da so siloviti pretresi znotraj skupine škodovali njenemu imenu, tako je katastrofalna prodaja kart za sprva napovedani koncert v Gradcu organizatorja prisilila k spremembi same lokacije nam najbližjega koncerta turneje. Maloštevilni slovenski odpravici ni preostalo drugega, kot da se tudi sama preusmeri na Dunaj, pa čeprav se tudi tam ni zbralo več kot morda dvesto petdeset, največ tristo obiskovalcev. Ob žalostnem pogledu na majhen avditorij kluba Szene sem se moral kar dvakrat uščipniti v lice in se vprašati, če gre res za to isto skupino, ki sem jo še dve leti nazaj kot enega izmed nosilcev dneva gledal na glavnem odru prestižnega Sweden Rock festivala??
Koncert so okoli pol devete ure zvečer otvorili Manic Saint, domači kvintet, ki zaenkrat še išče svoj prostor pod soncem. Kljub majhni koncertni kilometrini so se domačini predstavili kot soliden odrski derivat, frontman je pogosto zahajal vse do roba odra in tako bendovo energijo talal v klubski prostor. Roko na srce, pa tudi v Sloveniji premoremo zanimivejše heavy metal kolektive kot so Manic Saint, klišejski riffi in že tisoč prva predelava zvoka novega vala britanskega heavy metala pač nista elementa, ki bi naključnega poslušalca spravila v ekstazo.
V urah, ko je Dunaj že objela tema, se je klub vsaj približno napolnil, toliko da takoj po prvih vrstah ni več samevala praznina. Podobno kot obisk je bila skromna tudi odrska kulisa, zadaj se je nad bobnarskim setom sramežljivo razprostiral zgolj logo benda, tako da bi morebitni naključni obiskovalec težko verjel, da je ta bend nekoč polnil velike arene.
Začetek s Queen of the Reich je nakazoval, da možje na odru mislijo resno! Queensrÿche so nas miselno popeljali tri desetletja nazaj, vse oči pa so bile v uvodnem delu nastopa nejeverno uprte v frontmana Todda La Torreja, ki je iz svojega grla iztiskal neverjetne vokalne akrobacije, na las podobne Tate-ovim! Kljub temu da šteje že štirideset let, La Torre na odru deluje mladostno in razigrano, njegovo glavno orožje pa je kakopak v nebo segajoč vokal, zato so tudi najbolj zahtevne skladbe, kot sta Walk in the Shadows ali Warning, lahko zaživeli v popolni izvedbi. Kljub temu, da je v bendu novinec, mu Queensrÿche kot osrednji odrski figuri izredno zaupajo. Inštrumentalna četverica je frontmanu prepuščala vse vzvode interakcije s publiko, prav vsi nagovori med komadi so bili tako izključno njegova domena, kar je primerjavši z drugimi skupinami v podobnih situacijah vsekakor nenavadno. Ostremu pogledu ni ušla nova La Torrejeva tetovaža na desni roki, kamor si je kot dolgoletni fen skupine vtetoviral Queensrÿche logo. Kljub temu, da se ne poznajo dolgo, je zaupanje na relaciji skupina - La Torre torej trdno in obojestransko.
Ostali četverici, predvsem originalnemu triu Wilton / Jackson / Rockenfield, kot bi se odvalil kamen od srca! Ne bom trdil, da so na odru pustili vse do zadnjega atoma moči, saj je bila prisotna rutinirana zadržanost, so pa zato delovali izjemno sproščeno, neobremenjeno, kot da bi bili na eni izmed vsakodnevnih vaj. Eden drugega poznajo bolje kot vsebino lastnih žepov, zato ni izostala izredna uigranost, občasno svojega celostnega potenciala niso izkoristili zgolj back vokali dvojice Jackson / Lundgren na desni strani odra.
Na sredi koncerta sta kitarista izmenjala nekaj vzajemnega ognja, predno so Queensrÿche v peti prestavi nadaljevali z epsko refrensko temo komada The Needle Lies. Kljub temu, da komadi aktualnega ploščka »Queensrÿche« X2, Where Dreams Go to Die ali A World Without sploh niso slabi, je bilo glede na reakcije jasno, da je občinstvo prišlo po dozo starošolskih klasik! Skozi celoten nastop je bil izredno dobro zastopan album »Warning« (1984), za sam konec rednega dela pa so Američani kakopak prihranili najboljše. Stopnjevanje vzdušja skozi koncert je vrhunec doseglo z izvedbo zaključka konceptualne »Operation Mindcrime« (1988) epopeje My Empty Room / Eyes of a Stranger, pri kateri je bil vidno ganjen tudi sam La Torre, ki verjetno še zmeraj ni čisto dojel, da stoji na mestu skozi zgodovino zaradi svoje artistične vrednosti enega najbolj cenjenih heavy metal kolektivov kdajkoli. Ob povratku na oder so Američani postregli s komercialnima uspešnicama Jet City Woman ter Silent Lucidity, predno je zastor dokončno padel s še eno fenomenalno La Torrejevo predstavo v skladbi Take Hold of the Flame.
Od dobro poldrugo uro dolgega druženja smo dobili točno to, kar smo pričakovali: izredno izvedbo starošolskega materiala, po katerem se je Queensrÿche fanom, roko na srce, v zadnjih letih že pošteno kolcalo. Kljub vsem presežnikom in odlični koncertni formi pa se odpira vprašanje, kakšna je sploh lahko bendova prihodnost. Brez nekdaj glavne kreativne naveze DeGarmo / Tate so Queensrÿche trajno hendikepirani, zato je njihov ponovni vzpon popularnosti v tem trenutku bolj fikcija kot kaj drugega. Na tej točki je tako bend obsojen na obujanje spominov na dni, ko so pisali zgodovino metala, kaj več od tega pa se brez Tate-a v vlogi frontmana enostavno ne bo nikoli (več) zgodilo.
na vrh