Hiša pred jamo (2008)

No, pa še predzadnje dejanje letošnjega cikla koncertov, ki se imenuje Blues Postojna. Pred jamo so namreč prišli slovenski folk rockerji Hiša. Hiša so neuradno začeli delovati že kot mladeniči leta 1981, a so jih spleti okoliščin za več let ločili in tako so se ponovno združili šele čez deset let. Še vedno jih je družila ljubezen do glasbe iz ameriške zahodne obale. In tako so leta 1992 izdali svoj prvenec in od takrat bolj ali ne redno izdajajo albume. V glavnem so albumi bili zelo dobro kritično sprejeti in Hiša so prejeli tudi nekaj nagard, med drugim tudi za album Illusion Anyway, na katerem igrajo priredbe Neila Younga. Torej, obetala se nam je prava poslastica z legendami slovenske glasbene scene.

Hiša so začeli presenetljivo bluesovsko obarvano, a glede na to, da gre za blues večere, to morda niti ne bi smelo biti tako šokantno. Že takoj na začetku je bilo jasno, da je Andrej Guček izjemen glavni kitarist, ki mu ni tuje igrati različne stile. Skupina je kmalu preklopila na tiste znamenite vokalne melodije, ki smo jih pri tej zasedbi vajeni. Andreju so pri teh razkošnih aranžmajih pomagali vsi trije ostali člani in končni rezultat je res osupljiv. Težko se v Sloveniji najde rock skupina, ki ima tako dodelane vokalne linije in ki tudi v živo zvenijo imenitno. Vodja skupine Andrej Guček se je opravičil za svoj glas, s katerim naj bi imel že kar nekaj časa težave, saj naj bi kar štiri mesece bil brez njega. Tudi to je botrovalo temu, da so Hiša po tričetrt ure odšli na krajši odmor.

Po petnajst minutnem odmoru so se možje vrnili na oder in začeli nekoliko drugače. Bili smo priča bolj akustičnemu nastopu, kjer je Andrej Guček brenkal na akustično kitaro in pel, ostali trije pa so nudili le spremljevalne vokale. Tako je bilo za par pesmi, nakar so se člani Hiše zopet vrnili v standardne poze, Andrej Guček pa je ponovno prijel za električno kitaro. Ker ima Andrej še vedno šibkejši glas, sta v nadaljevanju na dveh pesmih glavna vokala odpela enkrat ritem kitarist, enkrat pa basist. Kar je sledilo je bilo še boljše kot v drugem delu. Imel sem občutek kot da bi igrali bolje vedno bolj smo se bližali koncu nastopa. Podobno kot v prvem delu, je tudi drugi del trajal približno tričetrt ure. A koncerta še zdaleč ni bilo konec.

Po bučnem aplavzu se je Hiša vrnila na oder in zaigrala enega svojih bolj znanih komadov – Resnica je psica, pardon ptica, ki je bila zopet odigrana v akustični izvedbi.

Po Resnica je ptica so še enkrat zapustili oder. A niso se dolgo pustili prositi. Vedno so očitno imeli namen odigrati enega svojih največjih hitov Ledene ceste, na katerem se je na električni kitari popolnoma utrgalo tudi Andreju Gučku, ki je ravno na koncu z izjemno solažo poskrbel za vrhunec večera.

Hiša so zveneli zelo dobro, še bolje kot sem se nadejal. Ko je Andrej Guček govoril, je bil njegov glas hripav in šibek, a pri petju se mu to sploh ni poznalo. Še vedno je bil njegov vokal čist kot vselej, seveda pa so mu iznatno pomagali ostali trije člani, ki so vsi poskrbeli za spremljevalne vokale. Ravno zaradi teh znamenitih večplastnih vokalnih melodij, ki ti hitro zlezejo v uho, so si Hiša prislužili vzdevek slovenski Crosby, Stills, Nash & Young. Ne bom trdil, da gre za čisto kopijo, ker bi bilo to do Hiše krivično, saj imajo izdelan močan samosvoj karakter, vendar pa so vokalne linije tiste, ki so, podobno kot pri CSNY, najmočnejše in najlepše.

Čeprav so hiša znani po svoji melodičnosti, čisti produkciji in predvsem izrednih vokalih, pa so se ta večer izkazali tudi kot zelo raznolika skupina. V glasbi je bilo poleg popa, folka in klasičnega rocka čutiti tudi dosti bluesa (saj je vendar blues Postojna!) in tudi countryja. Še posebej bi izpostavil prispevek Andreja Gučka, ki bi po mojem mnenju, če ne bi igral v Hiši, bil eden najboljših kantavtorjev v Sloveniji (podobno kot veliko kantavtorjev je tudi on multiinstrumentalist), saj s svojim slogom igranja, izborom instrumentov in načinom skladanja spominja na razne Dylane, Mlakarje itd., pa tudi humorja mu ne manjka.

Sam nastop me je nekoliko spominjal na legendaren živ album CSNY z naslovom 4 Way Street, dvojno ploščo, kjer je pol koncerta akustičnega, pol pa električnega. Mislil sem že, da bodo Hiša vrstni red nekoliko obrnili, saj so ravno obratno kot CSNY prvi del koncerta odigrali električno, medtem ko so nadaljevali z akustičnimi instrumenti. Razlika je bila v tem, da so Hiša sredi drugega dela preklopili nazaj na elektriko in je bilo podobnosti konec.

Čeprav se v glasbi skupine vedno občuti nek pridih žalosti, pa občinstvo na koncu ni odšlo domov s takšnim občutkom. Hiša so pokazali, da še vedno, po toliko letih, znajo zaigrati kot se spodobi in da še naprej ostajajo velikani slovenske glasbe. Hiša so zasluženo zaključili cikel koncertov Blues Postojne za sezono 2007/2008, zdaj pa sledi le še dvodnevni festival za vse ljubitelje bluesa, ki se bo odvijal junija.

Besedilo: Rok Podgrajšek
Fotografije: Daniel Pavlica