Je mar sploh mogoče še bolj napolniti ljubljansko Cvetličarno, kot če v en večer združiš nastopa Majk in Partibrejkersov? Skozi snežni metež, ki je v minutah pred pričetkom nove koncertne orgije posvečene obujanju nostalgičnih občutij retro jugorocka zamahnil z repom nad slovenskim nebeškim svodom, so nezadržno pljuskali obiskovalci v nedrja parterja prenovljene Cvetličarne. Tisti, ki so že izkusili kdaj, kakšen kotel lahko postane parter Cvetličarne, so se, v skladu z racionalnimi izračuni zdrave pameti, raje preventivno namestili na ograjo balkonskega podesta in iz varne oddaljenosti uživali nad prezenco svojih odrskih herojev. Obetal se je vroč večer popolnega rock n' roll razvrata. V to nihče ni dvomil in ekscesi, ki spremljajo zgodovino "porednih dečkov", točneje zasedbi Partibrejkers in Majke, je ena tistih največjih privlačnosti, ki vzdržujejo močno pripadnost slovenskih rockerskih duš obema skupinama. V duhu rekla: »Zvestoba do groba«!
Tam nekje ob pol deseti zvečer pridrvijo na oder tonski tehniki, hitro vržejo oko na instrumentarij, funkcionalnost le tega, vse priklope na vir elektrike, ko le nekaj sekund za njimi zazibano prikapljajo na oder člani zasedbe Majke in narod ponori. Neverjetna je ta vez med publiko in skupino, ki je ne omaja prav nič. Sproža kurjo polt! Prvi indikatorski znak kvalitete koncertne skušnjave, ki je le potrdil, da smo se tega večera znašli ob pravem času, na pravem mestu!
Vse oči so bile uprte v jeguljasto zviranje znane pojave. Tršato in mršavo bitje, ki velja za kultno prvo figuro, stas in glas zasedbe Majke. To je unikatna figura Gorana Bareja. V hipu se porodi vprašanje, v kakšnem zdravstvenem stanju je vokalist, saj je prav od slednjega odvisna kvaliteta nastopa Majk. Vsaj zadnjih let. Vsekakor obtežen z nekaj krepčilnimi alkoholnimi molekulami, a ne preobtežen, da bi nemara cepnil, čemur je publika bila že deležna na slovenskih koncertih, je Bare hipoma dvignil občinstvo, ko je zasedba po uvodnem novem singlu »Teške boje« urezala s prebojno skladbo sredine osemdesetih »Iz sve snage«.
Ker na koncertih tipa Majke ni prostora za poglobljene glasbene študije in analize, saj je vodilo igre zasedbe umazan in s polnokrvno noto bluesa podkrepljen rock n' roll drive, podmazan s punkersko naravo gneva ulice, niti nima smisla ocenjevati kakovosti zvoka. Hrumenja vse polno, glasno, pravzaprav nerazločni kitari v miksu, pa vendar na to ni bil pozoren prav nihče tega večera. »Super majka«, »nadmajka«, »prva mama« ali kar »majka vseh majk« Goran Bare je definitivno prva ikona! Nekakšen Iggy Pop, bogate zbirke šalov, ki je preživel vse ere človeštva in apokalipse, a je treba imeti v zavesti dejstvo, da navkljub odrski iinferiornosti spremljevalne ekipe, Bare ne bi zmogel vsega tega »visokega odrskega lebdenja«. Majke so ponudili odlično igro in koncert Majk je izpadel v celoti v vsem suvereno, brez opornih točk, ki bi namigovale na sleherni odrski mimostrel. Orjaška karizma Gorana Bareja in čvrsto ogrodje spremljevalne ekipe je nizalo drugega za drugim rock krošeje vključujoč med drugim tudi novi Depresija in Pozovi me u noć, kot tudi starejše standarde Krvarim od dosade, '89, Zato te volim, Budi ponosan, Vrijeme da se krene (v zaključku regularnega dela), Mršav pas, Fantastična vatra, Ja sam budučnost, Naivan san, Pozovi me u noč, Zato te volim, Nisam tvoj.
Kot povedano. Precej močnejša podoba skupine, kot v novembru 2011, ko je klecajoči Goran med koncertom res deloval uničeno. Tokratni nastop Majk je upravičil vsa visoka pričakovanja in publiko zapustil v tulečem stanju: »Majke, Majke, Majke,..«!!!!
S tem dejstvom pa se nikakor ni sprijaznil Cane, saj so ga vzkliki iz publike »Majke, Majke, Majke« pripravili do tega, da je sprva zamrmral v mikrofon: »Dobro, dobro ljudi…«Partibrejkersi so imeli nekaj težav v začetku, saj jim je tik v štartu nastopa crknil kitarski ojačevalnik. Zbegano stanje je bilo hitro sanirano in kvintet (!!!) – pravilno berete, je udaril z »Ako si« in hipoma kupil občinstvo, ki se od tega trenutka ni več odlepilo od Canetove nalezljive karizme. Maratonski set je bil pred nami. Glave niso skrivale alkoholne načetosti. Tako je v eni od pavz priletelo na oder pivo. Nihče natanko ni vedel kaj se dogaja, a Cane je sprva sunkovito pogledal med ljudi, potem uperil ostri levi pogled proti tehnikom, ki so takoj pogruntali v čem je težava in prihitel na oder brisati tla. Cane stopi do odra in zarjove: »Pa jebem li ti pičku materinu…« - odkril je namreč grešnika. Ko se je veliki šef nekoliko umiril, pa je svarilno dodal: »Hej narode! Zajebi pivo večeras«! Sočno, kot je mogoče takšno sočnost začutiti le v pristnem srbskem jeziku. In prav ta sočnost je srž izpovedi Canetove poezije s kompanijo, ki je nabila na rogove hudiča tega večera z odlično odrsko predstavo. Ta je ponudila izboljšan zvok in precej bolj kompaktno izvedbo, kot so jo pred Partibrejkersi dostavili množici Majke!
Ni primerjav med nastopajočima skupinama, pa vendar je vredno vzeti v obzir, da je tega večera definitivno potekalo prikrito rivalstvo med obema. To je delovalo zagotovo spodbudno, saj je Goran Bare verjetno prav zato pazil pri nagibanju kozarčkov rujnega, da ne dobi ravno teniškega komolca, preden se odpravi na oder. Vzkliki: »Majke, Majke, Majke…!!!« s katerimi so bili Partibrejkersi pozdravljeni ob prihodu na oder, pa so zagotovo dodatno podžgali Caneta in ekipo, da dostavijo Partibrejkersi najboljše kar lahko sploh dostavijo.
In to jim je tudi polnokrvno uspelo. Partibrejkers so ukradli šov Majkam. Definitivno. Preprosto zaradi boljše forme skupine na odru, večje sfokusiranosti, večje zvočne preciznosti, ki je resnično dostavila grabežljivo sinhrono riffovsko vzmetenje dveh enakovrednih kitarskih brlizganj z leve in desne. Brez odrešenih tega večera v Cvetličarni. Bomba v čelo blesavo za blagor ranjkih dni cvetoče Jugoslovanske punk rock scene. Narod je dobil kruha in iger in natrpana Cvetličarna je v zanosu izjemnega sodelovanja publike v verzih (z obema skupinama) pokala po dolgem in počez medtem, ko je tornado rockovskega kumulusa hrumenja in brnenja streho nekajkrat vzdignil visoko pod nebo.
Zunaj je še naprej medlo in treslo sneg! Bil je tisti pravi rockerski večer, v katerem ni bilo težko zavohati popolnega razvrata na čelu z burekom in Nikšićkim pivom ter vonjem žara, pa čeprav vsega tega v Cvetličarni ne strežejo. A duh Balkana je zavel preko Kolpe z bestialno neukročenostjo rušilnega zamaha, po katerem se ljudje niso obotavljali, da oviti v izredne cestne razmere neusmiljenega ciklona, ne bi podaljšali petkove noči z obiskom bližnjih kioskov hitre hrane balkanskega porekla.
na vrh